Bistveno je, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika.
Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Glede na sedanjo ureditev s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba.
Enkratna izvedba del (ukrepov) za sanacijo škode, ki jo je povzročila tožeča stranka, opravljena po opominu/pozivu tožene stranke, ne predstavlja pravno upoštevne soposesti ograje.
Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo petega odstavka 379. člena ZFPPIPP upnika pozvalo k založitvi predujma za kritje stroškov uveljavljanja zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti bivšega poslovodstva oziroma pridobitve premoženja. Upniku je bila torej dana možnost, da z založitvijo predujma v višini 5.626,48 EUR omogoči uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti bivšemu poslovodstvu. Ker upnik zahtevanega predujma v danem roku ni založil, je sodišče prve stopnje utemeljeno, v skladu z določbo šestega odstavka 379. člena ZFPPIPP, njegov ugovor štelo za umaknjen.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je po 128. členu ZD omejitev dedovanja dopustna glede celotnega zapustnikovega premoženja. Zato ni zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Vendar pa je to dopustno na podlagi noveliranega 129. člena ZD pod tam določenimi pogoji, med drugim tudi, če bi premoženje, ki je postalo lastnina države ali občine, postalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Določilo prvega odstavka 129. člena ZD zato predstavlja lex specialis napram prvemu odstavku 128. člena ZD.
Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta pritožnici izkazali, da bi vozilo, če bi ga prevzeli, zanju pomenilo preveliko ekonomsko breme oziroma bi z njim imeli nesorazmerne stroške, kar sta v postopku zatrjevali.
Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče moralo zanesljivo ugotoviti ali navedeno zapustnikovo vozilo dejansko obstaja oziroma kje se nahaja. V času zaključka obravnave na prvi stopnji sodišče o uničenju vozila ni imelo podatkov, zato ga je pravilno zajelo v zapuščino.
Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb.
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da dejstvo, da je bila s sodbo Višjega deželnega sodišča v Dresdnu 10 U 1028/25 z dne 25. 9. 2025 zamudni sodbi 8 O 1449/24 odvzeta pravnomočnost, ne preprečuje izvršbe. Omenjena zamudna sodba je bila namreč v skladu z nemškim procesnim pravom razglašena za začasno izvršljivo, kar po nemškem pravu zadošča za izvršbo pred pravnomočnostjo zamudne sodbe. Po določbi 39. člena Uredbe Bruselj I bis je odločba, ki je izvršljiva v eni državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov dokler ta ni razveljavljen, spremenjen ali odpravljen (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
46. člen Uredbe Bruselj I bis določa, da se na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45, ki med drugim določa kot primer za zavrnitev priznanja sodne odločbe tudi, če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (odstavek 1b).
O predlogu za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe se ne odloča v ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi (izdan na podlagi take tuje sodne odločbe), ampak je v prvem odstavku 42.b člena ZIZ urejen poseben postopek: "Za izvedbo postopka izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU, pri kateri ni treba izvesti postopka priznanja in izvršitve, dolžnik oziroma zainteresirana stranka pa ima v Republiki Sloveniji pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine, je pristojno okrožno sodišče." Gre torej za poseben postopek, ki se vodi pred okrožnim sodiščem. Dolžnik je tak postopek sprožil in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod I R 496/2025. Vse to pa ne glede na upnikove pritožbene razloge pomeni, da je v trenutku odločanja o ugovoru sporna zamudna sodba še vedno izvršljiva. Na tako odločitev ne vplivajo pritožbene trditve, da je OLG Dresden ugotovilo, da vročitev zamudne sodbe dolžniku ni bila veljavna in je dolžnikov ugovor zoper zamudno sodbo pravočasen. Kot rečeno, bo to predmet presoje v postopku I R 496/2025, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tudi trditev, da nemška 707 in 719 člen ZPO dolžniku, ki je vložil pravočasen ugovor (Einspruch) omogočata, da zahteva ustavitev začasne izvršljivosti, zlasti ko so ugotovljene hude procesne napake, kot je neveljavna vročitev. Tudi če taka okoliščina predstavlja materialni dokaz za aktivacijo izključitvenega razloga po členu 45(1)(b) Uredbe Bruselj I bis in če odločba ne more biti priznana v Republiki Sloveniji, to ne pomeni, da izvršilno sodišče takšne okoliščine ugotavlja v ugovornem postopku, ampak gre ponovno za vprašanja, o katerih se odloča v postopku po prvem odstavku 42.b člena ZIZ, za katerega je pristojno okrožno sodišče.
Enako kot pri odločbah ZPIZ o omejitvah pri delu je priporočila zdravnika medicine dela glede omejitve delavca pri delu prvenstveno dolžan upoštevati delodajalec. Ustrezno temu mora navedene omejitve pri delu seveda upoštevati tudi delavec, posameznih odstopanj od takih priporočil v njegovem prostem času pa ni mogoče šteti za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hujše malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), prav tako tudi ne za nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).
Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.
Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.
Ker je bila ureditev pravice do plačila poslovne uspešnosti na podlagi KPGT prepuščena avtonomni ureditvi (kolektivnemu dogovoru oziroma kriterijem, ki jih določi delodajalec), je toženka v PKP kot pogoj za plačilo poslovne uspešnosti zakonito predpisala tudi obstoj delovnega razmerja na dan, ko delodajalec sprejme odločitev o izplačilu plače iz uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za objektiven kriterij, ki velja enako za vse delavce, za katere velja PKP. Ker je bil kriterij obstoja delovnega razmerja predpisan v PKP in je bil torej tožniku znan, v pritožbi zmotno utemeljuje posredno diskriminacijo s tem, da bi moralo biti določeno, do kdaj mora toženka odločiti o delitvi dobička, čemur bi tožnik lahko prilagodil datum upokojitve (oziroma trajanja delovnega razmerja pri toženki).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Do odpusta obveznosti je prišlo s sklepom o odpustu obveznosti (pravnomočnem 18. 8. 2022), medtem ko je njena mati umrla ... 2. 2022, kar pomeni, da zapuščina po njej predstavlja stečajno maso, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Tudi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti tega ne spreminja, saj tak sklep ni ovira za unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso.
Res je minilo že skoraj štiri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, vendar zaenkrat še ni mogoče zaključiti postopka osebnega stečaja, saj je to mogoče šele, ko so opravljena vsa potrebna dejanja, kar pomeni tudi unovčenje vsega premoženja, ki spada v stečajno maso, do takrat pa upravitelj niti nima pravice predlagati končanja postopka osebnega stečaja. Pri tem sodišče brez predloga upravitelja in izjave, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je v skladu z ZFPPIPP treba opraviti, o končanju stečajnega postopka sploh ne sme odločati, saj je ta izjava, ki jo upravitelj poda v končnem poročilu, pogoj za izdajo takega sklepa. Pri tem je tudi izključeno odločanje o sorazmernosti nadaljnjega vodenja stečajnega postopka. Šele ko bo dokončno jasno, kolikšen delež zapuščine pripada dolžnici, bo tudi mogoča ocena njegove vrednosti, in šele takrat bodo, če nepremičnine oziroma dolžnici pripadajočega deleža nepremičnine ne bo mogoče prodati, upniki lahko podali izjavo, ali so v tem primeru pripravljeni prevzeti nepremičnino v skladu s 374. členom ZFPPIPP. Ali je premoženje unovčljivo ali ne, je mogoče presojati šele po poskusu prodaje tega premoženja, do ugotovitve, kolikšen delež zapuščine po materi pripada dolžnici, pa premoženja sploh ni mogoče začeti prodajati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to zavrnilo.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
V obravnavani zadevi zoper dolžnika upnica izterjuje terjatev iz naslova regresnega zahtevka, potem, ko je izplačala škodo oškodovancu, saj je dolžnik zaradi alkoholiziranosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je sopotnica umrla. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je šlo pri povzročitvi prometne nesreče za namen oz. hudo malomarnost, zato odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode.
Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2.
Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.
Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To med drugim velja tudi za določbe ZPP o pravočasnosti pritožbe.
Dokazovanje z izvedencem se res šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec na ta način praviloma le še dodatno pojasnjuje svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje. Odločitev, ali bo sodišče, zaradi danih pripomb na pisno izdelano mnenje, izvedenca v postopku tudi zaslišalo ali ne, pa je v rokah sodišča in ne pravdnih strank.