Opozarjanje delavke na domnevno šikanozno ali diskriminatorno ravnanje v okviru sodnega varstva samo po sebi ne more predstavljati razloga, ki bi delavcu onemogočil reintegracijo. V nasprotnem primeru bi bilo pravno varstvo izvotljeno, delavec pa bi bil zaradi uveljavljanja pravic "dodatno kaznovan”. Prav tako začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja (zaradi zagotovitve eksistence) sama po sebi ne dokazuje porušenega zaupanja, še posebej ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o kršitvah obveznosti ali nelojalnem ravnanju.
Temeljno izhodišče reparacije je, da mora biti položaj delavca tak, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Če je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi si zagotovil socialno varnost, sprejel drugo zaposlitev (s čimer je zmanjševal škodo), ne sme biti postavljen v slabši položaj od delavca, ki se ne bi zaposlil in bi mu bila za celotno obdobje priznana izguba na zaslužku.
V posledici kršitev in ob upoštevanju dejstva, da je bila takrat tožnica na položaju poslovodkinje, in bi kot taka morala skrbeti ne le za izpolnjevanje svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi za to, da njeni podrejeni izpolnjujejo njihove obveznosti, je toženka ugotovila, da je bilo medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Taka obrazložitev v izredni odpovedi je ustrezna in dovolj argumentirana, ker očitek o opustitvi registracije izhoda predstavlja zadostno obrazložitev očitane kršitve, in ne pušča nikakršnega dvoma o tem, kaj se tožnici očita.
Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.
Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.
V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.
Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.
Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.
Pri tožniku je bila na Hrvaškem opravljena operacija sive mrene, vendar pa je sodišče zmotno dokazno zaključilo, da tožnik za opravljeni operativni poseg sive mrene na Hrvaškem ni imel predhodno izdane ustrezne napotnice, in da je bila napotnica izdana le za kontrolni okulistični pregled. Izhajalo je iz stališča, da diagnoza "siva mrena, neopredeljena" ne pomeni avtomatično, da je napotnica izdana za operacijo, saj se lahko na operacijo napoti le na podlagi indikacije oftalmologa.
Če zavarovana oseba pridobi napotnico, ki jo izda ustrezen organ, ni v njeni pravni sferi obveznost, da preverja in presoja upravičenost do njene izdaje. Kot pravilno opozarja že pritožnik, je izvedenka v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da obseg pooblastila na napotnici za okulistični pregled omogoča tudi napotitev na operacijo sive mrene, čeprav bi bila bolj pravilna napotnica z VZ šifro 1195 - operacije sive mrene.
Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18. 11. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnica toženki ni dolžna povrniti stroškov postopka, torej niti stroškov nadomestila plače za pričo A. A.
Tožnik se je julija 2020, februarja 2021, septembra 2021, decembra 2021 in aprila 2022 tudi sam usposabljal in uril iz podpornih nalog (nudenje zdravstvene pomoči), kar pomeni, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa zaradi udeležbe tožnika na operativnih urjenih. Toženka mu je zato skladno s 97.e členom Zakona o obrambi utemeljeno izplačala le dodatek za pripravljenost, teh ur pa ni štela v delovni čas.
Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.
Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas.
Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.