ugotovitvena tožba - skupno premoženje - izločitvena pravica na nepremičnini - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - prenehanje izločitvene pravice - pravni interes (pravna korist) za tožbo - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - rok za uveljavljanje terjatev - nagrada stečajnega upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika - odvetnik kot pooblaščenec za zastopanje - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za uveljavljanje pravice - pravica do pravnega varstva
Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv.
Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP).
Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni.
Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).
S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni.
Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog, navedenih v sedmem odstavku 103. člena ZFPPIPP.
Določila ZFPPIPP upravitelju omogočajo, da za zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem pooblasti odvetnika kot pooblaščenca, zato je stvar presoje upravitelja, ki to lahko stori, če šteje za potrebno, prav tako ni relevantno ali je stečajni upravitelj odvetnik.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - predlog stranke
Toženec poslovnega razloga, ki bi bil utemeljen in bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni dokazal.
Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omogoča sodišču, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne vrne delavca nazaj na delo, ampak pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Takšno odločitev lahko sprejme le v primeru predloga delavca ali delodajalca, ki ga delavec ali delodajalec lahko uveljavljata do zaključka glavne obravnave (tretji odstavek 118. člena ZDR-1). V tožnikovem primeru ne on ne toženec predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nista podala.
pravica do družinske pokojnine - pogoji za priznanje pravice do pokojnine - dodatek za pomoč in postrežbo
Nobeno zakonsko določilo ne omogoča, da bi bil lahko upravičenec s priznanim dodatkom za pomoč in postrežbo opredeljen kot oseba, ki jo 57. člen ZPIZ-2 določa kot upravičenca do priznanja družinske pokojnine.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - trditvena in dokazna podlaga - vročanje odgovora na ugovor nasprotni stranki - nevročitev - načelo kontradiktornosti postopka - kršitev pravice do izjave v postopku - neupoštevanje navedb in dokazov - neopredelitev do odločilnih dejstev - sporno dejansko vprašanje - potrošniška kreditna pogodba - pogodba potrošniškega prava
V postopku zavarovanja vročanje odgovora na ugovor ni obvezno. Načelo kontradiktornosti pa je kljub temu lahko kršeno, če sodišče odločitev opre na trditev ali dokaz upnice (v konkretnem primeru tožnice) iz odgovora na ugovor, ne da bi dolžniku (v konkretnem primeru toženki) prej dalo možnost, da se o tem izjavi. Tako je ustaljeno stališče sodne prakse.
Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.
ZSPJS člen 16. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 5/1. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 2, 4.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - postopek ocenjevanja
Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da bi glede na 2. člen Uredbe o spremembi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21; Uredba o spremembi Uredbe), ki je določila, da se preverja, ali javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za napredovanje v plačnih razredih do 15. 11., moral s 1. 12. 2021 avtomatično napredovati v 44. plačni razred brez ponovnega preverjanja pogojev za napredovanje. Uredba o spremembi Uredbe, ki je začela veljati dne 7. 8. 2021, se pri preverjanju pogojev za napredovanje tožnika še ni uporabljala.
OZ člen 190. ZIZ člen 17, 17/2. ZPP člen 392. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2.
neupravičena obogatitev - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
Tožnik ni trdil, da bi obveznost toženke za plačilo plače skladno z navedeno urno postavko izhajala iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč se je skliceval na dodatni ustni dogovor o načinu izračuna plače ob upoštevanju dogovorjene urne postavke. Tožbene navedbe o ustnem dogovoru glede plačila plače torej niso v nasprotju s predloženo pogodbo o zaposlitvi v smislu neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.
Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o obveznosti ali višini obveznosti plačila davkov in prispevkov. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti ves prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2.
nagrada izvedenca - pridobitev dodatne dokumentacije
Sodišče prve stopnje je za pridobitev izvedenskega mnenja postavilo sodni izvedenki s področja MDPŠ in nevrologije. Sodni izvedenki specialistki MDPŠ je naložilo, da pri osebnem zdravniku pridobi tudi tožnikov zdravstveni karton, kar je le-ta tudi storila. Obe izvedenki sta nato predložili stroškovnik za opravljeno izvedensko delo, pri čemer sta obe priglasili tudi nagrado za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Sodni izvedenki (ki sama ni pribavila zdravstvenega kartona) pripada nagrada za študij spisa po določbi 3. alineje prvega odstavka 37. člena Pravilnika. Nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
ZFPPIPP člen 55, 126, 223, 223/3, 235, 235/3, 239, 239/1-2. ZZRZI člen 52, 53, 54, 55, 60, 60/1, 60/4.
stečajni postopek nad invalidskim podjetjem - sklep o začetku stečajnega postopka - status invalidskega podjetja - predhodno soglasje Vlade RS - domneva insolventnosti - pasivna procesna legitimacija - procesna predpostavka za začetek postopka - vpis podatkov v sodni register - neusklajena zakonska določila - pravila razlage - lex posterior derogat legi priori - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - družbenik dolžnika - novela ZFPPIPP-H - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
ZZRZI izrecno ne ureja obveznosti vpisa dodatne oblike v sodni register za invalidsko podjetje, prav tako to ne izhaja iz Pravilnika o invalidskih podjetjih.
ZFPPIPP kot temeljni zakon na področju insolventnosti določa predhodno soglasje Vlade RS kot procesno predpostavko za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba četrtega odstavka 60. člena ZZRZI, na podlagi katere v skladu s četrtim odstavkom 60. člena ZZRZI status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra preneha (že) z uvedbo stečajnega postopka, ni usklajena z določbo tretjega odstavka 223. člena ZFPPIPP. Nejasnost je treba rešiti z ustreznimi pravili razlage, sprejetimi v pravni teoriji in sodni praksi, da dosežemo skladnost pravne ureditve, v konkretnem primeru z argumentom koherentnosti, argumentom specialnosti in časovnim argumentom. Upoštevaje navedeno je treba uporabiti ZFPPIPP kot poznejši predpis, ki velja od 15. 1. 2008 in katerega osnovni namen je ureditev postopka insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami in njegove posledice.
Glede na tretji odstavek 223. člena ZFPPIPP je po prisoji pritožbenega sodišča izostanek predhodnega soglasja Vlade RS kot procesne predpostavke za vodenje stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem kršitev postopka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, ki pa jo je mogoče odpraviti. Tudi glede procesnih predpostavk je primarna odgovornost strank, da priskrbita ustrezno trditveno in dokazno podlago. Dokazno breme je praviloma na predlagatelju, saj slednji želi doseči vsebinsko odločitev o zahtevku.
ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74.
stroški postopka - socialni spor - upravni postopek
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik, kot pravilno opozarja v pritožbi, v sporu uspel v celoti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00081852
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 11/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost - pogoj reverzibilnosti - načelo lojalne razlage - sklicevanje na sodbo SEU - stopnja verjetnosti - načelo kontradiktornosti - hitrost postopka - dokaz z zaslišanjem prič - nadomestilo koristi
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pogodbena hipoteka - zastaranje hipoteke - prenehanje hipoteke v materialnem smislu - izbris hipoteke - vezanost izvršilnega sodišča na zemljiškoknjižno stanje - prenos stranskih pravic (hipoteka) na prevzemnika terjatve
Pri hipoteki je torej treba razlikovati med njenim prenehanjem v materialnem smislu in prenehanjem v formalnem smislu. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige, ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine. Na hipoteko je vezano tudi izvršilno sodišče, ki v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo oziroma zastaranjem hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila, ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja. Materialnega prenehanja hipoteke zaradi poteka časa torej izvršilno sodišče v primeru, kadar hipoteka še ni formalno izbrisana iz zemljiške knjige, ne more presojati, saj temu instrumentarij izvršilnega postopka nenazadnje niti ni namenjen.
Izvršilno sodišče ni pristojno presojati veljavnosti pogodbene hipoteke, morebitne upnikove ali zastaviteljeve slabe vere v zvezi s tem (saj naj prvotni dolžnik ne bi imel razpolagalane sposobnosti glede celotne nepremičnine ipd.), saj bi s tem poseglo v izvršilni naslov.
V primeru prenosa hipoteke na podlagi cesije zavarovane terjatve za sam prenos hipoteke vpis v zemljiško knjigo niti ni potreben. Hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo je tako namenjen le publiciteti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - član hudodelske združbe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - vrednotenje okoliščin - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
neupravičena obogatitev - pritožbene novote - gospodarski spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog
Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/2-2, 12/3, 12a, 12a/5, 16, 29. ZPP člen 7, 108, 108/4, 212.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc - poziv za dopolnitev predloga za taksno oprostitev - zavrženje nedopolnjenega predloga - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - nepravilna odmera sodne takse - sodna taksa za pritožbo - motenje posesti
Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.
Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri izpodbijane odškodnine ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod.