Denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, je lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja.
Uporabo določbe 216. člena ZPP v konkretni zadevi je utemeljena. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pred izbrisom zaposlen in je ocenilo, da je prejemal najmanj minimalno plačo, ki je znašala več kot denarna socialna pomoč, kar je splošno znano dejstvo. Za čas izbrisa, po izgubi zaposlitve, pa je tožnik zatrjeval, da je priložnostna dela občasno opravljal tudi na črno. Sodna praksa je enotna, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno. To stališče je uporabljivo tudi v obravnavanem primeru. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dela na črno opravljal le občasno.
Vrhovno sodišče poudarja, da je tožnik med izbrisom z občasnim delom prispeval k zmanjšanju škode in dejstvo, da višine zaslužka iz takšnega nerednega in nekontinuiranega dela ni uspel izkazati, ne sme pripeljati do tega, da bi bil zato njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči, to je 226,80 EUR mesečno, kar pomeni minimalen znesek za preživetje. Ob ugotovitvah, da se tožnik v času izbrisa ni mogel svobodno gibati, ker se je bal izgona, da se je bil prisiljen zadrževati doma in da je bil brez veljavnega osebnega dokumenta, zaradi česar vse mu je bilo delo oteženo, je zaključek višjega sodišča, da je ugotavljanje zaslužka z delom na črno za 15 let nazaj nemogoče ali pa povezano z nesorazmernimi težavami in se zato tožniku po prostem preudarku prisodi odškodnina v višini 150,00 EUR mesečno, razumen in prepričljiv.
Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi avtomobila in nepopolne dokumentacije vsekakor lahko izbiral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take (nepopolne) izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Ker je izpolnitev sprejel in šele po več kot letu in pol začel odklanjati izpolnitev ter uveljavljati sankcije zaradi neizpolnitve, pri čemer je to storil celo že po tem, ko je s tožbo uveljavljal jamčevalne zahtevke za stvarne napake, bi bil njegov odstop od pogodbe v neskladju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), in sicer s tistim vidikom načela, ki ga ponazarja izrek „venire contra factum proprium“.
Pojem izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na konkretne življenjske primere zapolnjuje sodna praksa. Vrhovno sodišče je že sprejelo načelno stališče, da se v primeru, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljena, če ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. Ugotovitev sodišč, da se je v spornem obdobju izvajala klasična metoda na odprtem srcu, ki je po učinku enakovredna minimalno invazivni metodi, bi zato lahko pomenila, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane. Vendar so bile v konkretnem primeru ugotovljene tudi druge relevantne okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri zapolnitvi tega pravnega standarda.