Odvetniška tarifa (2015) člen 6. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 15-3a. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 365, 365-2, 365-3. ZOdvT člen 19.
stroški postopka - procesno dejanje - pripravljalni narok - glavna obravnava - vsebina vloge - pristop na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - urnina
Tožnica pravilno izpostavlja, da bi ji za navedene vloge sodišče prve stopnje moralo priznati stroške po obeh podlagah, saj se je vsebina teh vlog nanašala na oba zahtevka.
Posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje. Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2021, kar je skupaj trajalo od 11.45 do 13.10. Dvojna tematika, determinirana z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen OT). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za pristop na pripravljalni in prvi narok dne 10. 11. 2021 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 600 odvetniških točk (3.a točka tar. št. 15 OT). Sodišča obvezna razlaga vrednotenja pripravljalnega naroka, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije sprejel dne 10. 4. 2019, ne veže. Za sodišče bi bile te razlage zavezujoče le, če bi bile (enako kot OT) objavljene v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv), kar pa ni izkazano.
KZ-1 člen 194, 191/1, 191/2, 191/3. ZKP člen 372, 372/-1, 372/-4. ZPND člen 2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - delna ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - preizkus po uradni dolžnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - trajnejša življenjska skupnost - kršitev kazenskega zakona - spravljanje v podrejen položaj
Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 275, 275/1. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 365, 365-3.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved razpolaganja z nepremičninami - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - prodaja nepremičnin - sodna praksa - neznatna dolžnikova škoda - konkretizirane trditve - varščina - predlog za položitev varščine
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj teoretična, hipotetična možnost, da lahko toženca vsak čas premoženje odtujita ali obremenita, ne zadošča za izkaz verjetnosti, da bosta aktivno ukrepala v smeri onemogočenja oz. preprečitve uveljavitve plačila odškodnine. Možnost še ne pomeni verjetnosti.
Varščino ZIZ predvideva izrecno tudi v primeru, če upnik ne izkaže (vseh) zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlaga sodišča, da to nikoli ni mogoče, bi torej šla v izrecno nasprotje črki zakona.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - rok za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče 26. 3. 2024 prejelo vlogo vložnice, ki nosi datum 22. 3. 2024. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 7/2024 z dne 8. 4. 2024 je vložnico pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki. Obenem jo je poučilo o možnosti pridobitve Bpp. Po ugotovitvi, da vložnica v zahtevanem roku ni dopolnila vloge, ter da je organ za Brezplačno pravno pomoč vložničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel, je sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo dne 19. 9. 2024 zavrglo. Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, zato so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče v primeru, da vložnica vloge v postavljenem roku ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, vlogo zavrže.
DZ člen 5, 141, 141/6, 141/8, 152, 156, 173. ZNP-1 člen 21, 21/1, 102, 102/1. ZPP člen 314, 314/1, 332.
postopek za ureditev stikov - sprememba ureditve stikov - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - odklanjanje stikov s strani otroka - osebne vezi - načelo otrokove koristi - volja otroka - načelo najmilejšega ukrepa - delni sklep - nastop polnoletnosti - učinek sklepa - spremenjene okoliščine - pravica do udeležbe v postopku
Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.
združitev zapuščinskih postopkov - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - sklep o dedovanju - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - pravda na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča - smrt stranke med pravdo - dedičev prevzem pravdnega postopka - sklenitev sodne poravnave - dedni dogovor - dolg zapustnika - poplačilo upnikov - pogoj odobritve - soglasje k sklenitvi sodne poravnave - zapisnik o sodni poravnavi - podpis zapisnika - veljavnost sodne poravnave - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata)
V pravdnem postopku sta se dediča dogovorila tudi glede poplačila dolgov zapustnikov, pritožnica je bila seznanjena z njunim dogovorom in ga je, kolikor se nanaša na poplačilo njenega dolga, izrecno odobrila. Sodna poravnava je bila veljavno sklenjena, zato zavezuje sodišče, stranke poravnave in pritožnico. Ima namreč učinek pravnomočno razsojene stvari.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - solastnika - stanovanjska hiša - izpraznitev stanovanjske hiše - solastniški delež - rok za izpraznitev - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - načini prodaje
Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih.
Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je upraviteljeva, in le on je pristojen za podajo predloga za soglasje k sklenitvi najemne pogodbe (322. člen ZFPPIPP).
Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni.
ZUPJS člen 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1.
družinski pomočnik - izgubljeni dohodek - plačilo - obnova upravnega postopka - sodba SEU - sorazmernost - načelo zaupanja - pridobljene pravice
Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS). Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče presojati ali je obnova postopka po določbah ZUPJS dopustna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej, tudi upoštevaje vsebino odločbe, ki je predmet obnove postopka.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb, kar utemeljeno opozarja pritožba. Prvo tožnica je nudila skrb tako mld. hčeri kot drugo tožniku in je bila pravica realizirana. Podobno problematiko je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Čakarević proti Hrvaški, kjer je bil ugotovljeno, da je zahtevek za vračilo predpisan, vendar ta ni bil sorazmeren. Do neutemeljenih plačil je prišlo zaradi napake države, medtem ko bi morala celotno breme napake nositi pritožnica. Za pravilnost odločitve bo zato potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice.
URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 22, 54. ZPP člen 165, 165/3, 180, 180/1, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - prosta presoja dokazov - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - neizvedba predlaganega dokaza
Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje - preizkus materialnopravnih pogojev
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 165, 165/3, 200, 200/3, 274, 275, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - datum vročitve - seznanitev - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.
ZPP člen 458. OZ člen 6, 131, 149, 965. ZCes-1 člen 15, 16.
spor majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - direktna tožba oškodovanca - materialna škoda na vozilu - objektivna in krivdna odškodninska odgovornost - vzdrževalna dela na javnih cestah - cestno prometna signalizacija - izvajalec javne službe - skrbnost dobrega strokovnjaka - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - zavrnitev tožbenega zahtevka
Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - načelo afirmativne litiskontestacije - priznanje trditev - zagovor delavca - vročilnica - seznanitev s tožbo - fikcija vročitve - rok za vložitev odgovora na tožbo - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi.
S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka.
Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal.
Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prijava izločitvene pravice - začetek prodaje - postopek prodaje
Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora stečajni upravitelj preizkusiti tudi vse tiste prijave izločitvenih pravic, ki so bile vložene po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka. Če se še ni začel postopek prodaje (ta se začne s pravnomočnostjo sklepa o prodaji), povzroči prijava izločitvene pravice (po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka) pravno oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 36. ZPP člen 11, 11/1, 154, 154/1, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 428, 428/1. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
posestno varstvo - motenje posesti - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - prepozna vložitev tožbe - zamuda materialnega prekluzivnega roka - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - (ne)izvedba predlaganih dokazov - nepotrebni dokazi - kršitev načela ekonomičnosti - dokazno breme tožnika - pravica do posesti - sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti - povrnitev stroškov pritožbenega postopka - odvetniška tarifa
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP že pojmovno ne more biti podana s tem, da sodišče ni izvedlo vseh nepotrebnih dokazov (tudi kršitev enakega varstva pravic po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne).
Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Dokazno breme za to leži na tistemu, ki tako sodno varstvo zahteva, torej na tožeči stranki.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga pravdni stranki sklenili 10. 6. 2024. Stranki se v zunajsodni poravnavi glede stroškov postopka sicer lahko dogovorita drugače, kot to določa ZPP. Vendar pa navedeni Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nikjer ne omenja dogovora pravdnih strank glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Določila 8. člena Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki določa, da s tem Sporazumom stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, razen obveznosti iz 4. do 7. člena tega Sporazuma) ni mogoče razlagati na način, da se je toženka odpovedala zahtevku za povračilo stroškov tega sodnega postopka, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Nenazadnje že 5. člen tega Sporazuma (med drugim) določa, da je javni uslužbenec (tožnik) dolžan poravnati morebitne finančne in druge obveznosti, ki jih ima do delodajalca (toženke). Poleg tega pa so toženki stroški postopka, ki ji jih je z izpodbijanim sklepom priznalo sodišče prve stopnje (stroški odgovora na tožbo z dne 20. 6. 2024 in še kasneje vloženih vlog), nastali že po sklenitvi Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in torej z njim niso zajeti. Stroški tega postopka torej niso predmet navedenega Sporazuma oziroma zunajsodne poravnave.
Četudi se stranki glede stroškov postopka nista ničesar dogovorili, pa se ni mogoče opreti na prvi odstavek 159. člena ZPP, saj se ta nanaša na povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s sodno, ne pa zunajsodno poravnavo.
Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna.
V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.
ZZad člen 1, 1/1, 2, 14, 14/4, 28, 30, 41a, 42, 56,. ZGD-1 člen 515, 515/1. ZFPPIPP člen 8. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDR člen 72. ZDR-1 člen 73, 127.
zadruga - direktor - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo razlike v plači - plača - dodatek k plači - smiselna uporaba ZGD-1
Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.
Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.
Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.
Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnica, ki za izvajanje zemeljskih del za iskanje novega vodnega vira, katera niso bila potrebna in tožnica zanje ni imela toženčevega soglasja ter se jih je lotila neprofesionalno, v stanovanjsko hišo pa je posegala samovoljno in s posegi povzročila vlago v hiši, sedaj ne more sklicevati na to, da je bilo bivanje v stanovanjski hiši nevzdržno in da ji zaradi tega ni treba plačati najemnine in obratovalnih stroškov. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da ni upravičena do povrnitve (samovoljnih) vlaganj in tudi ne do vračila varščine, saj toženčevi stroški sanacije škode na hiši, neplačane najemnine, neporavnani računi za elektriko in neplačane komunalne storitve ta znesek varščine presegajo.