Odvetniška tarifa (2015) člen 6. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 15-3a. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 365, 365-2, 365-3. ZOdvT člen 19.
stroški postopka - procesno dejanje - pripravljalni narok - glavna obravnava - vsebina vloge - pristop na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - urnina
Tožnica pravilno izpostavlja, da bi ji za navedene vloge sodišče prve stopnje moralo priznati stroške po obeh podlagah, saj se je vsebina teh vlog nanašala na oba zahtevka.
Posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje. Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2021, kar je skupaj trajalo od 11.45 do 13.10. Dvojna tematika, determinirana z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen OT). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za pristop na pripravljalni in prvi narok dne 10. 11. 2021 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 600 odvetniških točk (3.a točka tar. št. 15 OT). Sodišča obvezna razlaga vrednotenja pripravljalnega naroka, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije sprejel dne 10. 4. 2019, ne veže. Za sodišče bi bile te razlage zavezujoče le, če bi bile (enako kot OT) objavljene v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv), kar pa ni izkazano.
ZJN-3 člen 95. OZ člen 15, 18, 54, 73. ZPVPJN člen 44.
javna naročila - oblika ad probationem - sklenitev aneksa k pogodbi - sprememba cene
Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala.
Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.
izvršba na nepremičnino - upnik kot kupec - oprostitev plačila varščine - prednostna terjatev - oprostitev položitve kupnine
Upnik je z zaznambo izvršbe na predmetnih nepremičninah pridobil položaj zastavnega upnika s prvim vrstnim redom za poplačilo tako, da bi upniku, ki je hkrati edini upnik, po sklepu o poplačilu, pripadal celoten znesek kupnine za prodane nepremičnine. Sodišče je zato upnika, poleg varščine, pravilno oprostilo tudi plačila celotne kupnine, razen zneska ki odpade na promet nepremičnin, ob upoštevanju prednostne terjatve.
ZPP člen 458. OZ člen 6, 131, 149, 965. ZCes-1 člen 15, 16.
spor majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - direktna tožba oškodovanca - materialna škoda na vozilu - objektivna in krivdna odškodninska odgovornost - vzdrževalna dela na javnih cestah - cestno prometna signalizacija - izvajalec javne službe - skrbnost dobrega strokovnjaka - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - zavrnitev tožbenega zahtevka
Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu.
odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - odvzem pravice do osebnih stikov - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev starševske skrbi - zastopanje mladoletnega otroka - rejništvo - rejnik - rejnik, ki je rejenčev sorodnik - nadzor - navzkrižje interesov - center za socialno delo kot skrbnik - namen skrbništva - dolžnosti in obseg pooblastila skrbnika - odgovornost skrbnika za mladoletnika - denarna sredstva - pravočasnost predloga za izdajo dopolnilnega sklepa - ukrepi za varstvo koristi otroka - sprememba ukrepa
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu opredelilo namen institutov rejništva in skrbništva. Namen vsakega je v tem, da se v določenem delu nadomesti starševsko skrb. Tako bi se lahko izključevala skrbništvo in izvrševanje starševske skrbi, ne pa rejništvo in skrbništvo. Z enim in drugim institutom se (začasno) nadomešča del starševske skrbi. Ni razloga oziroma ovire, da za izvrševanje enega in drugega dela starševske skrbi ne bi bila določena ista oseba oziroma, da ista oseba ne bi mogla biti tako rejnik, kakor tudi skrbnik.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje - preizkus materialnopravnih pogojev
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prijava izločitvene pravice - začetek prodaje - postopek prodaje
Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora stečajni upravitelj preizkusiti tudi vse tiste prijave izločitvenih pravic, ki so bile vložene po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka. Če se še ni začel postopek prodaje (ta se začne s pravnomočnostjo sklepa o prodaji), povzroči prijava izločitvene pravice (po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka) pravno oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.
ZZad člen 1, 1/1, 2, 14, 14/4, 28, 30, 41a, 42, 56,. ZGD-1 člen 515, 515/1. ZFPPIPP člen 8. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDR člen 72. ZDR-1 člen 73, 127.
zadruga - direktor - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo razlike v plači - plača - dodatek k plači - smiselna uporaba ZGD-1
Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.
Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.
Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.
Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - načelo afirmativne litiskontestacije - priznanje trditev - zagovor delavca - vročilnica - seznanitev s tožbo - fikcija vročitve - rok za vložitev odgovora na tožbo - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi.
S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka.
Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal.
Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga pravdni stranki sklenili 10. 6. 2024. Stranki se v zunajsodni poravnavi glede stroškov postopka sicer lahko dogovorita drugače, kot to določa ZPP. Vendar pa navedeni Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nikjer ne omenja dogovora pravdnih strank glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Določila 8. člena Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki določa, da s tem Sporazumom stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, razen obveznosti iz 4. do 7. člena tega Sporazuma) ni mogoče razlagati na način, da se je toženka odpovedala zahtevku za povračilo stroškov tega sodnega postopka, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Nenazadnje že 5. člen tega Sporazuma (med drugim) določa, da je javni uslužbenec (tožnik) dolžan poravnati morebitne finančne in druge obveznosti, ki jih ima do delodajalca (toženke). Poleg tega pa so toženki stroški postopka, ki ji jih je z izpodbijanim sklepom priznalo sodišče prve stopnje (stroški odgovora na tožbo z dne 20. 6. 2024 in še kasneje vloženih vlog), nastali že po sklenitvi Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in torej z njim niso zajeti. Stroški tega postopka torej niso predmet navedenega Sporazuma oziroma zunajsodne poravnave.
Četudi se stranki glede stroškov postopka nista ničesar dogovorili, pa se ni mogoče opreti na prvi odstavek 159. člena ZPP, saj se ta nanaša na povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s sodno, ne pa zunajsodno poravnavo.
ZŠtip-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/4, 90, 92, 95, 95/1, 95/1-1. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 2, 273, 339, 339/2, 339/2-15, 353.
državna štipendija - mirovanje štipendijskega razmerja - ponoven vpis v isti letnik - podaljšanje - štipendijsko razmerje - sodni spor
Skladno z 92. členom ZŠtip-1 mora štipendist, če ta zakon ne določa drugačnih oziroma dodatnih obveznosti pri posamezni vrsti štipendije, vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Štipendist je upravičen do nadaljnjega prejemanja štipendij, če v vsakem naslednjem šolskem ali študijskem letu izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu in če je uspešno zaključil letnik, za katerega je prejemal štipendijo ter se vpisal v višji letnik, kar določa 90. člen, razen če so podani zakonsko določeni opravičljivi razlogi, zaradi katerih štipendist letnika ni uspešno zaključil. V prvem odstavku 95. člena je ZŠtip-1 uredil mirovanje. Zakonodajalec je prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa opredelil v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, pri čemer je v četrtem odstavku izvzel primer, ko štipendist letnika, ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov.
Kot pravilno ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve je podaljšanje štipendijskega razmerja zaradi opravičljivih razlogov, po izrecni določbi drugega odstavka 87. člena ZŠtip-1 dopustno le enkrat na posamezni ravni izobraževanja. Če štipendist ponavlja letnik, ker iz dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelal, se štipendija izplačuje. Pa vendar gre pri tožniku za drugačno dejansko stanje. Tožniku je bilo štipendijsko razmerje na isti (visokošolski) ravni izobraževanja zaradi opravičljivih razlogov v študijskem letu 2018/2019, že podaljšano, zato štipendijskega razmerja na isti ravni izobraževanja ni mogoče več podaljšati. V tem primeru lahko štipendijsko razmerje le miruje.
Skladno s 63. členom ZDSS-1 je okvir sodnega postopka zamejen z mejami predsodno izvedenega upravnega postopka, saj se v socialnih sporih ugotavlja, ali so bile z izpodbijanim aktom tožnikom kršene pravice ali pravne koristi iz sistema socialne pravne varnosti zaradi dokončnega upravnega akta.
SPZ člen 67, 67/3, 67/5. ZOEE člen 9, 11, 12, 139.
razmerja med solastniki - upravljanje s stvarjo v solastnini - soglasje za priključitev na električno omrežje - soglasje solastnikov - nadomestitev soglasja solastnikov - posel rednega upravljanja - posel, ki presega okvir rednega upravljanja - pravni interes
Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu predloga, pri presoji, ali predlagateljica zahteva nadomestitev soglasja za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 67. člena SPZ) ali posel, ki okvire rednega upravljanja presega (peti odstavek 67. člena SPZ), nepravilno ločevalo ravnanja, za katera se nadomestitev soglasja zahteva. Če bi se namreč solastniki strinjali, da se objekt priključi na električno omrežje, bi morali posledično podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, med drugim tudi soglasji, ki jih v predlogu izpostavlja pritožnica, saj šele na podlagi teh dejanj, ob upoštevanju predpisov, pride do priklopa. Vsa ta predhodna ravnanja je zato v pogledu presoje, ali gre za posle rednega upravljanja ali posle, ki tako upravljanje presegajo, treba presojati skupaj.
KZ-1 člen 194, 191/1, 191/2, 191/3. ZKP člen 372, 372/-1, 372/-4. ZPND člen 2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - delna ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - preizkus po uradni dolžnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - trajnejša življenjska skupnost - kršitev kazenskega zakona - spravljanje v podrejen položaj
Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.
združitev zapuščinskih postopkov - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - sklep o dedovanju - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - pravda na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča - smrt stranke med pravdo - dedičev prevzem pravdnega postopka - sklenitev sodne poravnave - dedni dogovor - dolg zapustnika - poplačilo upnikov - pogoj odobritve - soglasje k sklenitvi sodne poravnave - zapisnik o sodni poravnavi - podpis zapisnika - veljavnost sodne poravnave - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata)
V pravdnem postopku sta se dediča dogovorila tudi glede poplačila dolgov zapustnikov, pritožnica je bila seznanjena z njunim dogovorom in ga je, kolikor se nanaša na poplačilo njenega dolga, izrecno odobrila. Sodna poravnava je bila veljavno sklenjena, zato zavezuje sodišče, stranke poravnave in pritožnico. Ima namreč učinek pravnomočno razsojene stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080687
ZPP člen 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - pogodba o hotelskih storitvah - naročnik storitve - plačnik storitve - dejansko vprašanje
Kdo je bil naročnik tožnikovih hotelskih nastanitev, je dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče je zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je hotelske nastanitve naročila toženka, vezano. S pritožbenimi navedbami, da ni bila naročnik in plačnik tožnikovih storitev, toženka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni upošteven.
ZGD-1 člen 247, 247/4,398, 495, 496, 496/2, 496/3, 500, 500/2, 500/3, 522. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 199, 199/1, 200, 200/3, 202, 202/1, 363, 363/3.
ugotovitev ničnosti sklepov skuščine - status družbenika - sosporniški intervenient - pridobitev lastnega poslovnega deleža - korporacijske pravice - prenos poslovnega deleža - imetništvo poslovnega deleža družbe - deklaratornost vpisa v sodni register
Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika.
Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost obveznosti - bruto in neto znesek - poklicno zavarovanje
Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.
Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok.
Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi.
Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ.
Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času odpovednega roka odgovorna tožena stranka, je skladno s prvim odstavkom 117. člena OZ odstopnikova pogodbena obveznost izpolnitve ugasnila, pri čemer pa je obdržal svoje terjatve do tožene stranke. Navedeno zakonsko določilo tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti.
Ker sodišče prve stopnje vseh po storilcu predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilne dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, ni konkretizirano opredelilo oziroma jih je zavrnilo z neustreznimi razlogi, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist.