tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije - dejansko stanje
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene KT v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke. Tako v predmetnem postopku ni mogoče uspeti s pritožbenimi trditvami, da storilec prekrška tega dne ni storil, ker je bil takrat v službi (v dokaz je priložil tudi izpis mesečne prisotnosti na delu) in je avto v času storitve prekrška vozil njegova žena A. A. Takšne navedbe se namreč nanašajo na dejansko stanje prekrška, v katerega pa v predmetnem postopku vsled zgoraj navedenemu, ni mogoče posegati oziroma ga izpodbijati, ker je o zgoraj navedenih prekrških že bilo pravnomočno odločeno.
Prav tako v predmetnem postopku ni relevantno, da storilec dela v B. B. d. d. in da potrebuje vozniško dovoljenje zaradi vožnje v službo, saj to niso okoliščine, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Storilec pa bo še vedno imel možnost vložiti predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v roku in na način, kot je bil poučen v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga mora biti sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje glede obstoja kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080391
KZ-1 člen 122, 122-1, 324, 324-1, 324-1-1. ZKP člen 379, 379-1, 380.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti.
Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.
sodba brez obrazložitve - pomanjkljiva sodba - odločitev o pobotnem ugovoru - dopolnilna sodba
Odločitev, s katero ni odločeno o pobotnem ugovoru tožene stranke, je sodišče prve stopnje sprejelo že v sodbi s skrajšano obrazložitvijo, zaradi česar je v kasnejši sodbi brez predloga tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe ni smelo dopolnjevati. Ker tožena stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podala, se šteje, da je bil pobotni ugovor umaknjen.
Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00084737
ZD člen 4a, 11. DZ člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZZZDR člen 12. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1.
dedna pravica zunajzakonskega partnerja - kriteriji za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - skupno življenje z zapustnikom - ekonomska skupnost - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - intimni odnosi - obstoj skupnega premoženja - prelivanje premoženjskih kategorij - skupna denarna sredstva zakoncev - dogovor o ločenih denarnih sredstvih - notornost razmerja - prosta presoja dokazov v pravdnem postopku - neobstoj dokaznih pravil - dokazno ocenjevanje izpovedb prič - kontekst podanih izjav - uveljavljanje kršitev dokaznega postopka - pojem protispisnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odvetniška tarifa - nagrada za porabljen čas med zastopanjem na narokih - urnina - omejitev njihove višine
Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.
Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti.
Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.
način izvršitve zaporne kazni - delo v splošno korist
Izvršitev zaporne kazni z oblikami alternativnega kazenskopravnega sankcioniranja ni pravica, ki bi kar avtomatsko pripadala vsakemu obsojencu, temveč privilegij za tistega obsojenca, ki pokaže interes in voljo, da delo v splošno korist v celoti ter vestno opravi.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je obsojeni izneveril danemu zaupanju v obdobju, ki je bilo s časovnega vidika zadostno, da bi delo v splošno korist lahko opravil, če bi imel resen namen, je poleg uveljavitve posledice iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1, iz enakih razlogov pravilno zavrnilo tudi neutemeljen predlog, da bi se rok za opravo dela v splošno korist podaljšal, saj za to ni nobene objektivne osnove.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081432
ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak
V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj.
ZBPP člen 46, 46/3. ZOdvT člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZPP člen 163, 163/4.
odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - nagrada odvetnika - pravilna uporaba odvetniške tarife
Kot določa drugi odstavek 20. člena ZOdv, se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Z besedno zvezo "dan odločanja" pa gre razumeti dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj se po tem dnevu tudi določajo časovne meje pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ne pa dan odločanja o višini stroškov, kot napačno šteje pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - nedopustne pritožbene novote
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
določitev stikov z otrokom - določitev preživnine za otroka - prestajanje zaporne kazni - stiki pod nadzorom - stiki prek video klica - izgon tujca iz države - izvedenec klinične psihologije - osebnostna ali vedenjska motenost - čustvena navezanost - pravice in dolžnosti staršev - stiki v korist otroka - kratkoročna korist - dolgoročna korist - stroški prevoza - višina preživnine - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - stroški za zadovoljevanje otrokovih potreb - brezposelnost - materialne zmožnosti staršev
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo prepričljive argumente, iz katerih izhaja, da so stiki nujno potrebni za zagotovitev otrokove dolgoročne koristi. Prav v tem korenini potreba po urejenih in kontinuiranih stikih otroka z nasprotnim udeležencem, čeprav trenutno otrok do nasprotnega udeleženca nima navezanosti v smislu očetovske figure in so stiki obremenjeni s številnimi nevšečnostmi, ki jih izpostavlja pritožba - stiki se bodo izvajali v zaporu, za otroka bodo vožnje naporne, predlagateljica ima novorojenčka, s tem, da nasprotnemu udeležencu grozi izgon iz države, ko bo leta 2029 prestal zaporno kazen.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1.
izvedenec - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - dopolnitev izvedenskega mnenja - poplavljanje reke - povrnitev premoženjske škode zaradi poplave - odškodnina zaradi poplave
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
SZ-1 člen 107, 109, 110, 111, 111/1. OZ člen 346, 610, 610/1. ZOR člen 591, 591/1.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze - pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe - dolžnost sklenitve najemne pogodbe - sklenitev nove najemne pogodbe - poziv k sklenitvi pogodbe - rok za vložitev zahteve - nesklenitev najemne pogodbe - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - sprememba lastnika
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po razvezi in izselitvi zakonca - najemnika iz stanovanja, mora drugi zakonec - uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo, lastnik stanovanja pa je po samem zakonu z njim dolžan tako pogodbo skleniti. Ni torej sporno, da novi lastnik stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca, ki po samem zakonu pridobi položaj stranke v obstoječem najemnem razmerju, odločilna razlikovalna okoliščina glede na navedeni zakonski dejanski stan in okoliščine konkretnega primera je v tem, da se je toženčeva žena kot najemnica izselila iz stanovanja, v stanovanju pa je na podlagi dogovora ostal njen mož - toženec. Toženec je s tem dobil upravičenje, da kot nosilec te pravice zahteva od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe, hkrati pa je bilo njegovo dolžnostno ravnanje kot nosilca pravice, da uporablja stanovanje, da pozove lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. Prvi odstavek 111. člena SZ-1 namreč določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Interes toženca je torej bil, da pozove lastnika stanovanja na sklenitev najemne pogodbe, kar bi vsebinsko realiziralo njegovo upravičenje do uporabe stanovanja. Ker toženec ni ravnal na opisan način - ni pozval tožnikovih pravnih prednikov in tudi ne tožnika, da z njim sklenejo najemno pogodbo - uporablja stanovanje nezakonito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00081288
ZPP člen 105a, 105a/3, 158, 158/1. ZIZ člen 57, 61, 61/1, 62, 62/2. OZ člen 364, 364/2. ZST-1 člen 8.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - plačilo dolga s pridržkom - konkludentna pripoznava dolga - vročanje ugovora v odgovor upniku - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - plačilo sodne takse za tožbo kot procesna predpostavka - delni umik tožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov
Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.
priposestvovanje stvarne služnosti - ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj - dejansko izvrševanje služnosti - način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti - pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - dobrovernost - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - dostop do nepremičnine - prevozna sredstva - tovorno vozilo - dovoljenje - poseg v lastninsko pravico - vstop nove stranke v pravdo - materialno sosporništvo na aktivni strani - subjektivna sprememba tožbe - delna sodba - delna sodba na podlagi pripoznave - separatni stroški - povzročitev nepotrebnih stroškov - stroški prihoda na sodišče - stroški priče
Tožnika sta solastnika gospodujoče nepremičnine, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo. Za vstop drugega tožnika v pravdo privolitev tožencev ni bila potrebna.
Pridobitelj nepremičnine ostane dobroveren le, če nima razloga o tem, da bi dvomil o pravilnosti podatkov v zemljiški knjigi. Če pa obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, potem mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini.
Pri priposestvovanju stvarne pravice gre za zmago dejanskega nad pravnim. Dalj časa dopuščeno trajajoče dejansko stanje v naravi utemeljuje poseg v lastninsko pravico tožencev.
Delno sodbo zaradi delne pripoznave zahtevka sodišče lahko izda, če je to potrebno, ni pa nujno. V konkretnem primeru izdaja takšne sodbe ni imela smisla.
obnova pravdnega postopka - izredno pravno sredstvo - obnovitveni razlog - vročanje sodnih pisanj - vročanje v poštni predal - pravica do izjave - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - način vročanja pisanj - dolžna skrbnost stranke - vročanje po elektronski pošti - načelo pomoči prava neuki stranki
Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.
Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nepopoln ugovor - poziv na dopolnitev ugovora - podpis ugovora - neosebna vročitev - zavrženje ugovora kot nepopolnega
Pri vročanju konkretnega pozivnega sklepa, ki veže za seboj hude posledice za dolžnika, če mu ne sledi, je potrebna večja previdnost, torej osebna vročitev. Pri pozivnem sklepu za dopolnitev ugovora s podpisom gre namreč za pisanje, v katerem je sodišče prve stopnje dolžniku odredilo rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda tega roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, v konkretnem primeru do zavrženja ugovora in posledično pridobitve izvršilnega naslova za upnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine brez kontradiktornega postopka v primeru obrazloženosti ugovora. Glede na take pravne posledice pozivnega sklepa neosebna vročitev pozivnega sklepa za dopolnitev ugovora ni primerna, posledično pa predpostavka za zavrženje ugovora kot nepopolnega ni izpolnjena.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.