DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00081521
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. DZ člen 183, 183/5, 189. ZNP-1 člen 55, 55/2.
preživljanje mladoletnega otroka - skupno varstvo in vzgoja otroka - breme preživljanja - porazdelitev preživninskega bremena - potrebe preživninskega upravičenca - ocena potreb - stroški preživljanja - plačilo stroškov - ugovor v izvršilnem postopku - prikrivanje podatkov o prejemkih - izročitev osebnih dokumentov - pravni interes - neizpolnjevanje obveznosti - konfliktnost med starši
Okoliščine, pomembne za razporeditev preživninske obveznosti, je treba upoštevati tudi v primeru, ko je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo. Če so zmožnosti enega od staršev boljše, se lahko dogovorita, da ta krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave glede kritja vseh stroškov. Če dogovora ne dosežeta, takšno izravnavo določi sodišče.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami - preostala delovna zmožnost - seznam telesnih okvar - izvedenski organ
Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja ter obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Dejstva so bila s predloženo medicinsko dokumentacijo in drugimi izvedenimi dokazi dovolj razjasnjena. Odločitev je sprejelo ob skrbni presoji vseh dokazov. Ugotovilo je, da pri tožniku delovna zmožnost še obstoji v okviru III. kategorije invalidnosti s priznanimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo in da pri tožniku ni telesnih okvar skladno z veljavnim Seznamom. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nepravilnosti.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - okvara zdravja - psihično stanje - državljanstvo - poseg v družinsko življenje - enotna odškodnina - deljena vzročnost - obrazložitev dokazne ocene - izvedenec psihiatrične stroke - mnenje izvedenca - upravni postopek - načelo objektivizacije odškodnine - dejanska trditvena podlaga - ponovna odločitev sodišča v odškodninskem sporu - odločitev o stroških postopka
Ugotovljene posebne okoliščine na strani tožnika: škoda na psihičnem zdravju (posttravmatska stresna motnja z dolgotrajnim - 8 let - trajajočimi hudimi duševnimi bolečinami, vključno s hudo prizadetostjo, ki jo je utrpel ob policijskem postopku ter transportu na mejo in v BIH), utemeljujejo višjo odškodnino, kot mu je bila določena v upravnem postopku.
Ob tem, ko iz prehodne določbe ZP-1G, konkretno prvega odstavka 52. člena ZP-1G izhaja, da se določbe novega devetega odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. oktobra 2011 dalje, do začetka uporabe teh določb pa se uporabljajo določbe tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. in četrtega odstavka 214. člena Zakona o prekrških, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zvezi s prekrški, o katerih je bilo odločeno po 1. 10. 2011, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici izrečenih kazenskih točk mogoče preprečiti le v postopku izvršitve prekrškovnih odločb, konkretno v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d - 202. e člen ZP-1), ne pa več v postopku o prekršku preko omilitvenih določb 26. člena ZP-1.
Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
Sodišče je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštevanja neprerekanih dejstev z vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem.
Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZPP, saj bi moralo uporabiti določbe ZFPPIPP, ki je lex specialis v zadevah zaradi insolventnosti. Določba 301. člena ZFPPIPP določa, da razlog za prekinitev pravdnega postopka preneha takrat, ko je v stečajnem postopku nad toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev. Sklep o preizkusu terjatev v tem primeru še ni bil objavljen in zato je izpodbijani sklep nepravilen, saj je izdan preuranjeno.
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 5, 5/1. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - podizvajalec - gradbišče - delo v tujini - varnost in zdravje pri delu - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.
Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitna ugotovitev o nevarni dejavnosti v tem sporu ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da se je delo opravljalo na višini. Če v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do škodnega dogodka ne bi prišlo in je ta zgolj posledica nepravilnega ravnanja ene ali več oseb (kar mora sodišče prve stopnje raziskati), je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00081524
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 136, 136/1, 136/2, 299, 299/2, 352, 352/1, 365, 369, 369/3. ZOZP člen 7, 7/2, 7/3, 7/3-5.
regresni zahtevek zavarovalnice - prometna nesreča - povzročitev prometne nesreče pod vplivom alkohola - poškodba vozila - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - vzrok za nastanek škode - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - informativni dokaz - razsodnost - ekskulpacija odgovornosti - višina denarne odškodnine - manjkajoča trditvena podlaga - zastaranje denarne terjatve - 3-letni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - napačna vročitev - vročitev tožbe - tek zakonskih zamudnih obresti - vložitev tožbe
Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. To velja ne glede na toženkino trditev, da se sama poteka nesreče ne spomni.
Za pretrganje zastaranja je pomembna upnikova aktivnost, ne pa dejstvo, kdaj je dolžniku vročena tožba.
Za tek obresti je pomemben trenutek vložitve tožbe (predloga za izvršbo) in ne trenutek njene vročitve toženki.
Sodišče druge stopnje si je v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP pridobilo poročilo sodišča prve stopnje o kršitvah določb postopka in zahtevalo opravo poizvedb zaradi ugotavljanja resničnosti pritožbenih navedb; v tej zvezi je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da v okviru poizvedovalnega postopka postavi izvedenca grafološke stroke, kot je predlagal predlagatelj v pritožbi.
Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da opravljen poizvedovalni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da je bil v spornem obdobju (septembra 2023) za sprejem sodnih pisanj pooblaščen zgolj zakoniti zastopnik odvetniške družbe, ki zastopa predlagatelja, to je odvetnik A. A., saj je bila že pred tem (in sicer že od julija 2023) za prevzem teh pisanj pooblaščena B. A. (česar pooblaščenec predlagateljice v poizvedovalnem postopku ni prerekal). Predlagateljica v roku, ki ga je v poizvedovalnem postopku določilo sodišče prve stopnje, tudi ni plačala predujma za izvedenca grafološke stroke, s katerim bi dokazovala, da vročilnice nista podpisala niti njen pooblaščenec odvetnik A. A. niti njegova pooblaščenka za dvig pošte B. A. To pomeni, da ni uspela izpodbiti domneve iz 224. člena ZPP, da je bila vročitev dopisa sodišča z dne 19. 9. 2023 pravilno opravljena.
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - delno plačilo - molk organa
Iz priloženega dokazila je razvidno, da je bil znesek 300,00 EUR s strani storilca plačan na račun, naveden na odločbi tujega prekrškovnega organa z dne 16. 9. 2022. Vendar pa iz navedenega potrdila o plačilu z dne 23. 4. 2024 izhaja, da je bilo omenjeni znesek plačan dne 22. 8. 2022.
Ker je bila z izpodbijanim sklepom priznana odločba tujega prekrkovnega organa izdana dne 16. 9. 2022 in storilcu vročena dne 2. 11. 2022, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi z dne 16. 9. 2022.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-2 člen 11, 53, 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/6. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
vdovska pokojnina - starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine - pravnomočna upravna odločba - zavrženje nove zahteve - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.
S tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, se šteje, da je priznala dejanske navedbe tožnice, zato zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da toženka priznava odgovornost le za škodo do 800,00 EUR, da je sporazum podpisala zaradi groženj in ustrahovanja in je bila žrtev trpinčenja, so glede na navedeno nedovoljene, saj toženka z njimi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva.
Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.
Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.
V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.
ZDR-1 člen 88, 200, 200/3. ZPP člen 140, 142, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354-1, 365, 365-3.
zavrženje tožbe - prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - povratnica - dokaz pravilnosti vročitve - kršitev pravice do izjavljanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080405
ZZZDR člen 54. OZ člen 86, 86/2, 94, 95. ZPP člen 155, 337, 337/1.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zunajzakonskega partnerja - odsvojitev stvari iz skupnega premoženja brez soglasja zakonca - samovoljno ravnanje - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izpodbojnost pravnega posla - ničnost pravnega posla - aktivna stvarna legitimacija - nedopusten nagib - nedopustna pritožbena novota - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pritožba se sklicuje na 54. člen ZZZDR, a je treba pojasniti, da ta govori, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju. Ne govori pa o odsvojitvi predmetov iz premoženja, kadar gre za tako situacijo, je posel izpodbojen.
OZ člen 3, 190, 1061, 1061/2. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3.
gradbena pogodba - energetska sanacija šole - zavarovanje obveznosti - bančna garancija - bančna garancija za dobro izvedbo posla - kavcijska garancija - zavarovalnica kot garant - neodvisna bančna garancija - obveznost garanta pogoji v bančnih garancijah - kakovost izvedenih del - garancijski rok - odpoved pogodbe - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - jamčevalni zahtevek - neupravičena pridobitev - trditvena podlaga strank
Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje.
Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji.
V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje pogodbene obveznosti skladu s sklenjeno pogodbo po izvedenem javnem naročilu in da je bila zaradi neupravičeno unovčene garancije prikrajšana, tožena stranka pa bi morala temu ugovarjati in zatrjevati, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni opravila in podati trditve v zvezi z napakami pri izvedbi toženkine pogodbene obveznosti in da je zaradi tega upravičeno unovčila garancijo in da ni bila obogatena.