OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081300
ZIZ člen 3, 58, 58/3, 268, 273.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - namen zavarovanja z začasno odredbo - varstvo potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - težko nadomestljiva škoda - načelo lojalne razlage - sodna praksa SEU - denarna kazen - sklep o zavarovanju - ničnost pogoja
Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.
URS člen 22, 29, 29-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 193, 193/5, 193/6, 307, 307/3, 371, 371/2, 442, 442/1.
tatvina - skrajšani postopek - pravica do obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do sojenja v navzočnosti - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - neopravičena odsotnost z naroka - predhodno zaslišanje obdolženca - molk - obdolženčeva pravica do molka - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagotovitev navzočnosti - dolžnost sodišča - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - obrazložitev izpolnjenosti pogojev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki pa se narokov glavne obravnave niti enkrat ni udeležil, pri čemer razen za dne 10. 11. 2023 (zagovornik in obdolženi sta soglašala, da se opravi brez njegove navzočnosti), sodišče prve stopnje tudi njegove odsotnosti ni štelo za opravičljive.
OZ člen 131, 131/1,150, 153,153/1, 153/2, 153/3, 168, 179. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. ZPP člen 8, 243.
odškodninska odgovornost delavca - poškodba pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - prosta dokazna ocena - sodni izvedenec - varnost in zdravje pri delu
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00081312
SPZ člen 49, 49/1. OZ člen 101. ZKZ člen 20, 21, 22, 23.
tožba na izstavitev zemljiškoknjižne listine - prodaja kmetijskega zemljišča - kršitev prisilnih predpisov - ničnost pravnega posla - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom - dajatvena tožba - ugovor neizpolnjene pogodbe in pravilo sočasne izpolnitve - ugotovitvena tožba - vpis lastninske pravice
Zakonske določbe glede prodaje kmetijskega zemljišča so prisilne narave, zato ima njihovo neupoštevanje za posledico ničnost posla.
Toženec se je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine uprl z ugovorom sočasne izpolnitve, ker tožnik ni plačal celotne kupnine. Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (101. člen OZ). V konkretnem primeru toženec ni dolžan izročiti tožniku zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - vojak - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - izvajanje vojaške vaje
Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.
Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.
Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080928
ZKP člen 129a, 129a/4. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dejstvo, da obsojenčevega predloga ni zavrglo kot prepoznega, nedovoljenega ali očitno neutemeljenega, odrediti, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog. Na slednje navsezadnje napotuje tudi določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, ki daje vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist in pri tem primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Sodišče prve stopnje bi pred vsebinsko odločitvijo moralo pridobiti tudi druge podatke s strani pristojne probacijske enote, CSD in ZKPK, v katerem obsojeni trenutno prestaja zaporno kazen po drugi sodbi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o vedenju obsojenca v času odločanja (kar izrecno izpostavlja obsojeni v pritožbi), o njegovi sposobnosti za opravljanje primernega dela (ki jo zatrjuje obsojeni v predlogu) ter o njegovih osebnih in družinskih razmerah med predvidenim izvrševanjem kazni (na katere se prav tako sklicuje obsojenec v predlogu).
odškodninska odgovornost - odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena - komunalna dejavnost - povrnitev nepremoženjske škode - padec - vzrok padca - vzdrževanje - protipravno ravnanje - dokazi in dokazovanje - obstoj škodnega dogodka - obvestitev o nastanku škode - neizkazanost
Sodišče prve stopnje je tako izpovedbo tožnice kot tudi izpovedbe zaslišane priče pravilno dokazno ovrednotilo ter pri tem ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezala v skupno dokazno oceno. Za meritorno odločanje je potrebno prepričanje o pravno relevantnih dejstev, o prepričanju pa govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen človek. Tožnica bi torej trditev o nastanku škodnega dogodka morala dokazati s stopnjo prepričanja, kar pa ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. Tožnica ni izkazala niti, iz katere klopce naj bi sploh padla, niti kaj je bil dejanski vzrok za njen padec. Tožnica pri tem ni bila v dokazni stiski, saj je imela možnost pridobiti prepričljive dokaze o dogodku. Res ni bila njena dolžnost, kot to pravilno navaja v pritožbi, da bi o škodnem dogodku morala obvestila MOL, niti da bi morala po škodnem dogodku fotografirati klopco oz. sam kraj škodnega dogodka, vendar pa bi si s tem na eni stran zagotovila lažje dokazovanje obstoja škodnega dogodka, na drugi strani pa bi s tem omogočila zavarovancu ustrezno obrambo. Resen dvom o obstoju škodnega dogodka je vzbujala tudi tožničina izpovedba, da bi mimoidoči sprehajalec sam nazaj postavljal sedalo, ki je masivno in težko, ne da bi ga tožnica opozorila, da je klopca sama po sebi nevarna.
zavrženje predloga za taksno oprostitev - brezplačna pravna pomoč - taksna oprostitev na podlagi zakona - dopustna pritožbena novota - pomanjkanje pravnega interesa - sprememba sklepa
Ker je tožnik oproščen plačila vseh sodnih taks v tem pravdnem postopku že na podlagi samega zakona, v času odločanja o pritožbi nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o svojem predlogu za taksno oprostitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00080636
OZ člen 299, 299/2, 378, 378/1. ZPP člen 158, 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/7, 413. ZNP-1 člen 55, 55/2, 101.
postopek za dodelitev v vzgojo in varstvo ter določitev stikov - sprememba odločbe o varstvu in vzgoji otroka - sprememba stikov - sprememba preživnine - sprememba tožbe (predloga) - umik tožbe - povračilo stroškov postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - varstvo koristi otroka - stroški za sestavo vloge - stroški izvedenca - priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti - izvršljivost terjatve - zapadlost terjatve - opomin na izpolnitev obveznosti - nastop dolžnikove zamude - smiselna uporaba določb ZPP
Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici.
Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).
Konvencija o pravicah invalidov člen 2. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69, 69/1, 93, 93/1, 108, 108/3. ZDSS-1 člen 71.
invalidnost - omejitev - nova invalidnost - socialni spor - plačilo sodne takse
Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).
Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
ZZVZZ člen 44a, 44b. ZDSS-1 člen 81. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 213, 213/2, 243, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 353. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izboljšanje zdravstvenega stanja - dokaz z izvedencem
Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.
Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.
najemna pogodba za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Med strankama je bilo sklenjeno najemno razmerje za določen čas, to je za čas zaposlitve toženca pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Ker je delovno razmerje prenehalo 22. 9. 2022 se je najemna pogodba iztekla. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec stanovanje, ki je v lasti tožnice, uporablja brez pravnega naslova, torej nezakonito.
nastanek taksne obveznosti - vročitev sodne odločbe - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - uspeh stranke v postopku
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
ZD člen 2, 28, 132. OZ člen 338, 346. ZPP člen 286.
zapuščina - terjatev zapustnika - zastaranje - vštevanje časa prednikov - zavrnitev dokazov - vrnitev v zapuščino
Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno skrbništvo
Ker je nasprotni udeleženki grozila škoda, jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 6. 2024 za čas postopka za postavitev pod skrbništvo postavilo pod začasno skrbništvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno, da nasprotna udeleženka na finančnem področju ni sposobna ustrezno zavarovati svojih pravic in koristi, saj se očitno ne zaveda, da si kot žrtev spletne prevare povzroča ogromno finančno škodo, s svojimi neracionalnimi razpolaganji pa ne škoduje samo sebi, ampak tudi svojemu sinu, ki naj ne bi bil sposoben skrbeti sam zase.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče z dvema sklepoma istemu sodnemu izvedencu za opravo istega dejanja, torej za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, priznalo nagrado in stroške v višini 251,00 EUR.
8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče o izvedenini že pravnomočno odločilo s sklepom opr. št. I Ps 366/2023 z dne 26. 6. 2023 (pravilno: 2024). Ker je sodišče istemu izvedencu z izpodbijanim sklepom ponovno priznalo izvedenino za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, pritožba utemeljeno opozarja, da gre v tem primeru za ponovno odločanje o že pravnomočno končani zadevi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
Pravilnik o natančnejših pogojih in natančnejšem postopku o izjemni odobritvi zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, prehranskega dopolnila, dermatološkega izdelka, medicinskega pripomočka ali zdravstvene storitve (2023) člen 4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 71a. ZZVZZ člen 23, 23/7. ZPP člen 154, 165, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
povrnitev stroškov - medicinski pripomočki
Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi Psp 64/2023 z dne 29. 3. 2023, so kompresijske dokolenke kot medicinsko tehnični pripomoček skladno z 71.a členom Pravil OZZ od 1. 11. 2021 dalje opredeljene kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določeno je, da ima zavarovana oseba pravico do medicinskih pripomočkov za kompresijsko zdravljenje spodnjih udov: kompresijskih dokolenk, kompresijskih nogavic, kompresijskih hlačnih nogavic ali kompresijskih hlač. Kako se uveljavlja navedena pravica, pa je določeno v XIII/9. poglavju Pravil OZZ. Kompresijske dokolenke mora predpisati zdravnik specialist, ki kot pooblaščeni zdravnik izda naročilnico. Torej v primeru, če ni naročilnice, tudi ni podlage, za povračilo stroškov nakupa kompresijskih nogavic.
Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po materialnem predpisu za izjemno odobritev nakupa kompresijskih nogavic. Skladno s sedmim odstavkom 23. člena ZZVZZ in 4. členom Pravilnika, mora biti za izjemno odobritev medicinskega pripomočka izpolnjen pogoj in sicer, da zavarovanec za medicinski pripomoček nima pravice iz obveznega zavarovanja. V tej zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen, saj ima tožnik že po 71.a členom Pravil OZZ pravico do medicinskega pripomočka in sicer kompresijskih dokolenk. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da gre v njegovem primeru za izjemno zdravstveno stanje.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.