oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - sprememba prvostopenjske odločitve - pravna oseba v stečaju - plačilo sodne takse kot strošek stečajnega postopka - stečajna masa - premoženjsko stanje pravne osebe - računovodske bilance - otvoritvena bilanca
Sodišče lahko deloma oprosti stranko, ki je pravna oseba, plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Če pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse, če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju (tretji v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-1).
V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost. Odločitev o odloženem plačilu sodne takse zato ne sme temeljiti na popolnoma negotovem dejstvu (in pravdni uspeh stranke je brez dvoma takšno dejstvo), temveč na realnem in z verjetnostjo izkazanem pričakovanju taksnega zavezanca, da se bo njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti izboljšalo, zato bo takrat sposoben plačati sodno takso. Sodišče je zmotno uporabilo peti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 12.b členom ZST-1.
Sodišče mora pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati podatke o vrednostih posameznih gospodarskih kategorij stečajne mase, kot so razvidni iz otvoritvene bilance. Ta namreč predstavlja realni prikaz premoženja stečajnega dolžnika.
INSOLVENČNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO
VSL00081503
Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 54, 54/1, 54/2, 55, 88. ZFPPIPP člen 243, 243/2, 243/3, 458, 458/1, 458/2.
sklep o zavrženju prijave - prepozna prijava terjatve - prijava terjatev v stečajnem postopku - rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku - prijava terjatve upnika iz tujine - postopki zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom - obveščanje upnika - začetek stečajnega postopka - obvestilo o začetku postopka - obrazec - alter ego doktrina
Namen 458. člena ZFPPIPP in 54. člena Uredbe EU je, da se (znanim) upnikom stečajnega dolžnika, ki imajo stalno prebivališče oziroma se nahajajo v drugih državah članicah, zagotovi informacije o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in o tem, kaj morajo storiti za pravilno in pravočasno prijavo terjatev, kot tudi o posledicah nepravočasnih prijav.
Iz spisovnih podatkov izhaja, da upravitelj ni razpolagal s poslovno dokumentacijo dolžnika, saj primopredaja ni bila opravljena, in mu tako niso bili znani niti tuji niti domači upniki. Zato upravitelju ni mogoče očitati opustitve dolžnosti iz prvega odstavka 458. člena ZFPPIPP.
Ker je vsebina obvestila iz drugega odstavka 458. člena ZFPPIPP enaka vsebini oklica o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, in ker se je A. A. kot zakoniti zastopnik družbe B. d. o. o. z njim lahko seznanil, glede na to, da je bil komercialist v stečajnem dolžniku, je bilo z oklicem zadoščeno določbi drugega odstavka 458. člena ZFPPIPP.
Vedenje zakonitega zastopnika družbe z omejeno odgovornostjo se šteje kot vedenje pravne osebe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081302
ZIZ člen 3, 273.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - prepoved razpolaganja s terjatvijo - namen zavarovanja z začasno odredbo - obseg zavarovanja - kreditna pogodba v CHF - ugotovitev ničnosti pogodbe
Namen predlaganega zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
OZ člen 131, 131/1,150, 153,153/1, 153/2, 153/3, 168, 179. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. ZPP člen 8, 243.
odškodninska odgovornost delavca - poškodba pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - prosta dokazna ocena - sodni izvedenec - varnost in zdravje pri delu
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
izvršba zaradi izterjave preživnine - ugovor zoper sklep o izvršbi - redno šolanje kot pravni standard - prekinitev rednega šolanja in prenehanje preživninske obveznosti - upravičen razlog za zastoj pri šolanju
Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki pa še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti, zato se pri presoji standarda rednega šolanja ni mogoče omejiti le na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.
najemna pogodba za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Med strankama je bilo sklenjeno najemno razmerje za določen čas, to je za čas zaposlitve toženca pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Ker je delovno razmerje prenehalo 22. 9. 2022 se je najemna pogodba iztekla. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec stanovanje, ki je v lasti tožnice, uporablja brez pravnega naslova, torej nezakonito.
zavrženje predloga za taksno oprostitev - brezplačna pravna pomoč - taksna oprostitev na podlagi zakona - dopustna pritožbena novota - pomanjkanje pravnega interesa - sprememba sklepa
Ker je tožnik oproščen plačila vseh sodnih taks v tem pravdnem postopku že na podlagi samega zakona, v času odločanja o pritožbi nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o svojem predlogu za taksno oprostitev.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno skrbništvo
Ker je nasprotni udeleženki grozila škoda, jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 6. 2024 za čas postopka za postavitev pod skrbništvo postavilo pod začasno skrbništvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno, da nasprotna udeleženka na finančnem področju ni sposobna ustrezno zavarovati svojih pravic in koristi, saj se očitno ne zaveda, da si kot žrtev spletne prevare povzroča ogromno finančno škodo, s svojimi neracionalnimi razpolaganji pa ne škoduje samo sebi, ampak tudi svojemu sinu, ki naj ne bi bil sposoben skrbeti sam zase.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080928
ZKP člen 129a, 129a/4. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dejstvo, da obsojenčevega predloga ni zavrglo kot prepoznega, nedovoljenega ali očitno neutemeljenega, odrediti, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog. Na slednje navsezadnje napotuje tudi določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, ki daje vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist in pri tem primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Sodišče prve stopnje bi pred vsebinsko odločitvijo moralo pridobiti tudi druge podatke s strani pristojne probacijske enote, CSD in ZKPK, v katerem obsojeni trenutno prestaja zaporno kazen po drugi sodbi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o vedenju obsojenca v času odločanja (kar izrecno izpostavlja obsojeni v pritožbi), o njegovi sposobnosti za opravljanje primernega dela (ki jo zatrjuje obsojeni v predlogu) ter o njegovih osebnih in družinskih razmerah med predvidenim izvrševanjem kazni (na katere se prav tako sklicuje obsojenec v predlogu).
Okoliščina, da tožnica v tem sporu ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Prav tako ji ni mogoče očitati kopičenja tožb z namenom škodovati toženki, ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Ni namreč mogoče spregledati, da že toženka ni postopala skladno s procesnimi pravili, ki so predpisana zanjo. Četrti in peti odstavek 48. člena ZOFVI predpisujeta, da svet toženke o pritožbi bodisi odloči bodisi ne odloči, ne dopuščata pa, da se svet izloči iz odločanja in zadevo odstopi v nadaljnjo obravnavo delovnemu sodišču, kot je to storila toženka s sklepom z dne 15. 7. 2024. Tudi sicer je tožnica z vložitvijo tožbe zoper sklep z dne 15. 7. 2024 postopala po pravnem pouku iz tega sklepa o možnosti uveljavljanja sodnega varstva pri delovnem sodišču v roku 30 dni od prejema tega sklepa (kot navaja, ga je prejela 24. 7. 2024). Res je že dne 17. 7. 2024 vložila tožbo (Pd 22/2024), vendar zoper drug toženkin akt, in sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje pravni pouk v izredni odpovedi.
Glede na obrazloženo toženka ni dokazala, da je tožnica zlorabljala procesne pravice, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in odločilo, da toženka krije sama svoje stroške postopka.
Konvencija o pravicah invalidov člen 2. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69, 69/1, 93, 93/1, 108, 108/3. ZDSS-1 člen 71.
invalidnost - omejitev - nova invalidnost - socialni spor - plačilo sodne takse
Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).
Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
nastanek taksne obveznosti - vročitev sodne odločbe - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - uspeh stranke v postopku
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00080636
OZ člen 299, 299/2, 378, 378/1. ZPP člen 158, 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/7, 413. ZNP-1 člen 55, 55/2, 101.
postopek za dodelitev v vzgojo in varstvo ter določitev stikov - sprememba odločbe o varstvu in vzgoji otroka - sprememba stikov - sprememba preživnine - sprememba tožbe (predloga) - umik tožbe - povračilo stroškov postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - varstvo koristi otroka - stroški za sestavo vloge - stroški izvedenca - priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti - izvršljivost terjatve - zapadlost terjatve - opomin na izpolnitev obveznosti - nastop dolžnikove zamude - smiselna uporaba določb ZPP
Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici.
Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 287, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353.
I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - ponovna zahteva - kmet - izvedenski organ
Sodišče je ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času po izdaji že omenjene pravnomočne odločbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil tožnik po pravnomočnosti navedene odločbe razporejen na drugo ustrezno delo. V tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožnikovo delazmožnost ugotavljati glede na poklic "kmet". Razen tega iz ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi bil tožnik v zavarovanje vključen kot "kmet". Iz tožbenih navedb izhaja, da je od 12. 2. 2020 do 13. 12. 2021 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, od 14. 12. 2021 dalje pa se na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela vodi v evidenci začasno nezaposljivih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila.
ZZVZZ člen 44a, 44b. ZDSS-1 člen 81. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 213, 213/2, 243, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 353. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izboljšanje zdravstvenega stanja - dokaz z izvedencem
Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.
Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.
ZD člen 2, 28, 132. OZ člen 338, 346. ZPP člen 286.
zapuščina - terjatev zapustnika - zastaranje - vštevanje časa prednikov - zavrnitev dokazov - vrnitev v zapuščino
Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.
ZPP člen 242, 242/2, 249, 249/1. ZNP-1 člen 42. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/3, 41/4, 41/5, 41/6, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 3, 4, 24.
sodni izvedenec - pravica izvedenca do povračila stroškov in nagrade - povračilo stroškov - zahteva za povračilo stroškov - izguba pravice do povračila stroškov - zahteva delodajalca za povrnitev izplačanega nadomestila plače - upravičenje do vložitve zahteve - nepravdni postopek - smiselna uporaba določb ZPP
Sodni izvedenec mora uveljavljati vsa navedena nadomestila, vključno z nadomestilom plače, takoj po ustnem podajanju izvida in mnenja, sicer izgubi to pravico. Če je izvedenec uveljavljal nadomestilo plače, ki mu jo je izplačal delodajalec, lahko ta nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila od sodišča na podlagi pisnega obračuna s priloženimi dokazili o višini plače in o izplačanem nadomestilu. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) priloga IV, IV/B, IV/B-12.1. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nadzor delodajalca nad delavci - negmotna škoda - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.