Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZPP, saj bi moralo uporabiti določbe ZFPPIPP, ki je lex specialis v zadevah zaradi insolventnosti. Določba 301. člena ZFPPIPP določa, da razlog za prekinitev pravdnega postopka preneha takrat, ko je v stečajnem postopku nad toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev. Sklep o preizkusu terjatev v tem primeru še ni bil objavljen in zato je izpodbijani sklep nepravilen, saj je izdan preuranjeno.
ZDR-1 člen 34, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 2, 22, 25.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - ugotovitvena tožba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavrženje tožbe
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - okvara zdravja - psihično stanje - državljanstvo - poseg v družinsko življenje - enotna odškodnina - deljena vzročnost - obrazložitev dokazne ocene - izvedenec psihiatrične stroke - mnenje izvedenca - upravni postopek - načelo objektivizacije odškodnine - dejanska trditvena podlaga - ponovna odločitev sodišča v odškodninskem sporu - odločitev o stroških postopka
Ugotovljene posebne okoliščine na strani tožnika: škoda na psihičnem zdravju (posttravmatska stresna motnja z dolgotrajnim - 8 let - trajajočimi hudimi duševnimi bolečinami, vključno s hudo prizadetostjo, ki jo je utrpel ob policijskem postopku ter transportu na mejo in v BIH), utemeljujejo višjo odškodnino, kot mu je bila določena v upravnem postopku.
Ob tem, ko iz prehodne določbe ZP-1G, konkretno prvega odstavka 52. člena ZP-1G izhaja, da se določbe novega devetega odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. oktobra 2011 dalje, do začetka uporabe teh določb pa se uporabljajo določbe tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. in četrtega odstavka 214. člena Zakona o prekrških, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zvezi s prekrški, o katerih je bilo odločeno po 1. 10. 2011, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici izrečenih kazenskih točk mogoče preprečiti le v postopku izvršitve prekrškovnih odločb, konkretno v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d - 202. e člen ZP-1), ne pa več v postopku o prekršku preko omilitvenih določb 26. člena ZP-1.
Gre za načrtno ravnanje tožencev in A. A., katerega cilj je bil, izigrati tožnika, kar vsekakor ni moralno. Po sodni praksi pogodba, katere glavni namen je onemogočiti nekomu uveljavitev pravic, nima dopustne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ). Pogodba, ki nima dopustne podlage, pa je skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična.
glavna obravnava - izdaja sodbe brez glavne obravnave - zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog za zaslišanje strank - dokazni predlog za zaslišanje priče - izvajanje dokazov - pomanjkljiva trditvena podlaga - nesklepčnost ugovora
Nelogična in protislovna je utemeljitev, da se sodba brez izvedbe glavne obravnave izdaja skladno z določbo ZPP, po kateri je eden od pogojev za takšno ravnanje nespornost dejanskega stanja (prim. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji sledi obrazložitev, da je v dokazne namene sodišče prebralo vse predložene dokazne listine (prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazni postopek se izvaja, praviloma na glavni obravnavi in izjemoma "kabinetno", samo v primeru spornosti odločilnih dejstev, sicer pa je odveč.
izvršilni stroški - nadaljnji izvršilni stroški - odločanje o nadaljnjih izvršilnih stroških - potrebni stroški za izvršbo - stroški izvršitelja - sklicevanje na druge vloge v postopku
Dolžnik ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem posameznih stroškovnih postavk, ampak izrecno navaja, da se strinja, da je račun v višini 50,22 EUR njegov strošek.
ZGD-1 člen 410, 412, 419, 419/2, 423. OZ člen 6, 6/2. ZPP člen 214, 286, 362, 362/2,. ZFPPIPP člen 350.
spregled pravne osebnosti - likvidacijski upravitelj - odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja - skrbnost dobrega strokovnjaka - nova dejstva in dokazi - listinski dokaz - venire contra factum proprium
Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.
Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.
kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoj reverzibilnosti
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1), ne 7(1) členu Direktive, ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi opr. št. C-287/22. V tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve in druge predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (glede težko nadomestljive škode), saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe opr. št. C-287/22. Sodba SEU pa ne nalaga pogoja reverzibilnosti. Ob lojalni razlagi slovenskega pravnega reda, ki v ZIZ takšnega pogoja niti ne določa (slovenska sodna praksa ga je oblikovala v nepotrošniških zadevah, izpeljujoče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97), upoštevaje razloge sodbe opr. št. C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Stališče, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno odločilno, je zavzela tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - zavrnitev predloga - stroški nepravdnega postopka - stroški predlagatelja
Drugi odstavek 51. člena ZDZdr določa, da v primeru, če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj. Razlog zavrnitve predloga pri tem ni bistven.
OZ člen 3, 190, 1061, 1061/2. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3.
gradbena pogodba - energetska sanacija šole - zavarovanje obveznosti - bančna garancija - bančna garancija za dobro izvedbo posla - kavcijska garancija - zavarovalnica kot garant - neodvisna bančna garancija - obveznost garanta pogoji v bančnih garancijah - kakovost izvedenih del - garancijski rok - odpoved pogodbe - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - jamčevalni zahtevek - neupravičena pridobitev - trditvena podlaga strank
Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje.
Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji.
V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje pogodbene obveznosti skladu s sklenjeno pogodbo po izvedenem javnem naročilu in da je bila zaradi neupravičeno unovčene garancije prikrajšana, tožena stranka pa bi morala temu ugovarjati in zatrjevati, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni opravila in podati trditve v zvezi z napakami pri izvedbi toženkine pogodbene obveznosti in da je zaradi tega upravičeno unovčila garancijo in da ni bila obogatena.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sodni izvedenec - dopolnitev izvedenskega mnenja - stroški in nagrada sodnega izvedenca - nagrada za študij spisa
Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče od izvedenskega organa prejelo pisno izvedensko mnenje z dne 19. 2. 2024. Na podano izvedensko mnenje je pripombe posredoval tožnik, ki je med drugim predlagal, da sodišče samo odloči v smeri, kot se zavzema tožnik, ali pa da izvedenskemu organu naloži dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče je od izvedenskega organa z dopisom z dne 5. 4. 2024 zahtevalo, da odgovori, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost. Izvedenski organ je sodišču posredoval dopolnilno izvedensko mnenje z dne 30. 4. 2024. V tem primeru ne gre za odgovore na pripombe strank, saj se je tožnik s podanim izvedenskim mnenjem strinjal, temveč na to, da izvedenski organ ni odgovoril na vprašanje, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost, temveč je le ugotavljal kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja, za kar izvedenskemu organu pripada 153,00 EUR, ter 2 % od navedene vrednosti za materialne stroške in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Pritožba pa je utemeljena v delu glede priznanja nagrade za študij spisa. Ker glede na postavljeno vprašanje izvedenskemu organu ni bilo potrebno ponovno študirati spis, nagrade za študij spisa v tej zadevi ni mogoče priznati.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve
Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo sodnemu izvedencu, da pacient trenutno še ni sposoben sodelovati v milejših oblikah pomoči, saj potrebuje 24- urni nadzor nad jemanjem predpisane terapije, kar pa mu je mogoče zagotoviti le v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, kjer bo ob spremljanju učinkov terapij mogoče antipsihotično terapijo po potrebi prilagoditi glede na vrsto kot tudi glede na potrebno količino, da bodo doseženi optimalni rezultati terapije, ki jo potrebuje.
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00087726
DZ člen 135, 138, 161. ZNP-1 člen 7, 42, 55, 55/2, 101. ZPP člen 8, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341, 350, 365.
začasna odredba - ogroženost otroka - stopnja verjetnosti - prešolanje učenca osnovne šole - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - odločitev o glavni stvari - trditveno in dokazno breme - varstvo koristi otroka - stroški pritožbenega postopka - izvedensko mnenje izvedenca, postavljenega po ZPP - varstvo, vzgoja in preživljanje skupnih otrok - možnost preizkusa odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - skupno starševstvo - največja korist otroka - arbitrarnost odločanja - izvedenec klinične psihologije - strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga - obseg izvedenskega dela - pravna vprašanja - zmotna uporaba materialnega prava - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - sodba presenečenja - uradni pritožbeni preizkus - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.
dedovanje naknadno najdenega premoženja - dodatni sklep o dedovanju - dedna sposobnost - dedič - lastnosti dediča - smrt dediča - ustanovitev dedne pravice - dedna pravica pokojnikovega dediča - ugotovitev dedičev
Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).
Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.
sodba na podlagi odpovedi - razveljavitev sodbe - zahteva za izvedbo naroka
Pravdno stranko lahko zadenejo tako hude posledice, kot je izguba tožbenega zahtevka iz procesnih razlogov le tedaj, če temelji odločitev na jasni in nedvoumni procesni situaciji.
S tem, ko tožnica ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je njeno odsotnost sankcioniralo z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor hipotekarnega dolžnika - ugovorni razlog - odlog izvršbe na predlog dolžnika - obstoj pravno priznane škode
Hipotekarna dolžnica je zatrjevala dejstva, ki so se nanašala na sam nastanek hipoteke, to pa predstavlja ugovor hipotekarnega dolžnika in ne ugovor tretjega.
Hipotekarna dolžnica ni izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo utrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Skladno z ustaljeno sodno prakso se mora pravno pomembna škoda odražati v nekih drugih, pomembnejših dobrinah, ne pa kot redne posledice izvršbe, tj. v obliki izgube premoženja, ki je v izvršilnem postopku res pogosto prodano pod ocenjeno vrednostjo. Namen izvršilnega postopka je ravno prisilen poseg v lastninsko pravico z namenom poplačila upnikove terjatve, odlog izvršbe pa je možen le kot izjemen zastoj v tem postopku. Upnik namreč svojo pravico do poplačila terjatve izvaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova ter z vodenjem izvršilnega postopka uveljavlja svojo (v osnovi močnejšo) pravico do sodnega varstva. Sodno varstvo pa mora biti upniku dostopno tudi brez nepotrebnega odlašanja, zato ne drži, da z odlogom izvršbe upnik spričo tega, da bo kasneje poplačan še v višji višini zamudnih obresti, ne more utrpeti nobene škode.