Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.

Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Pritožbeno sodišče teh stališč, ki jih je izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, ne ponavlja. Bistveno je, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, če so predavatelji s 40-tedensko obveznostjo prejeli enako plačilo kot predavatelji s 30-tedensko obveznostjo, če slednji niso imeli upoštevano večjega obsega drugih obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz celotnega študijskega leta (52 tednov) in ne tedenske obveznosti iz 63. člena ZVis, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka. Obseg NPO je vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, torej tudi za obdobje, ko se študijski program ne izvaja. Predavatelji prejmejo enako plačilo za delo le, če na tedenski ravni opravijo ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko NPO ne izvajajo, pa imajo temu ustrezen večji obseg ostalih obveznosti, poleg tega bi morali predavatelji s 30 tedensko obveznostjo imeti ustrezno večji obseg drugih obveznosti.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tožničine obveznosti v celotnem študijskem letu z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je kot višja predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO, v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO, torej ali je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji.

Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.

Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.

V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.

Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.

V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.

Tožnik z vlogo ni zgolj predlagal oprostitve plačila sodne takse, kot je obravnavalo sodišče prve stopnje, pač pa je hkrati vložil tudi ugovor zoper plačilni nalog. O ugovoru sodišče prve stopnje še ni odločilo. Če bi ugotovilo, da je ta po materialnem pravu utemeljen, bi predložilo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 12. 2022 v pritožbeno obravnavanje brez procesne predpostavke plačila sodne takse.

Nedvomno tožnica ni imela elektrike. A slednje ni posledica ravnanja tožene stranke, saj je vzrok v izpadu glavne varovalke. V odsotnosti samega protipravnega motilnega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti oziroma motenja posesti sploh ni, posestnik v motenjski pravdi ne more uspeti.

Prvi odstavek 166. člena ZPP določa, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Ker tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, gre za pritožbo zoper sklep.