Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) priloga IV, IV/B, IV/B-12.1. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nadzor delodajalca nad delavci - negmotna škoda - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
nastanek taksne obveznosti - vročitev sodne odločbe - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - uspeh stranke v postopku
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
ZIZ člen 181, 181/7, 182. ZZK-1 člen 13, 40. DZ člen 74.
prodaja nepremičnine na javni dražbi - predkupna pravica solastnika - odredba o prodaji na javni dražbi - vročanje - vezanost izvršilnega sodišča na zemljiškoknjižno stanje - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo - vpisi v zemljiško knjigo - listine, ki so podlaga za vknjižbo
Zakonita predkupna pravica se res ne vpisuje v zemljiško knjigo, vendar pa bi morala biti v zemljiški knjigi, da bi sodišče tretjo lahko obravnavalo kot solastnico nepremičnine in s tem kot predkupno upravičenko, vpisana vsaj solastnina, tj. idealni delež do 1/2 bi moral biti pisan na tretjo. Izvršilno sodišče je namreč vezano na stanje v zemljiški knjigi in le na tak način bi lahko "vedelo", da je tretja predkupna upravičenka ter bi jo moralo vabiti na javno dražbo. Ker pa tretja ni poskrbela za vpis sebe kot solastnice sporne nepremičnine, izvršilno sodišče ni imelo podlage, da jo vabi na javno dražbo in jo šteje kot predkupno upravičenko.
predlog za začetek stečajnega postopka - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma - poslovodna oseba - unovčena stečajna masa
V obravnavanem primeru je znesek za plačilo začetnih stroškov založilo sodišče, zato bi upravitelj predlog, da sodišče izda sklep po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP lahko podal šele, ko bi bilo jasno, da sredstva unovčene stečajne mase ne zadoščajo niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in je s tem izpolnjen pogoj za vračilo založenega zneska sodišču. Šele, ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
načelo javnosti sojenja - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pravna korist - pravna korist za vložitev pravnih sredstev
Domnevna dediča tožbe nista vložila, s tem pa v skladu s 175. členom ZD nista več stranki zapuščinskega postopka. Okoliščina, da sta pritožnika predlagala izvedbo zapuščinskega postopka in da jima je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali imata položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilno.
ZPP ureja pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka postopka v določbi 150. člena, ki se uporablja v predmetnem postopku v zvezi s 163. členom ZD. Stranka ima pravico pogledati in prepisovati spise postopka katerega se udeležuje. Drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, se lahko dovolita pregled in prepis posameznih delov spisa.
Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisov je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS).
predhodni ugotovitveni zahtevek - vmesni ugotovitveni zahtevek - določitev vrednosti spornega predmeta - kumulacija zahtevkov - navadno sosporništvo - navadno sosporništvo na aktivni strani - odločitev o pravdnih stroških
Predhodni oziroma vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je uveljavljen poleg dajatvenega zahtevka, v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.
Za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka tako zadostuje tudi navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta, to je dajatvenega.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-5, 38, 38/1, 38/1-4, 39, 39/1, 41, 41/2, 42.
nagrada za izvedensko delo - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - nagrada za študij spisa - nagrada za študij dodatne dokumentacije - nagrada za pripravo na ustno podajanje mnenja - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Zgolj strinjanje oziroma nestrinjanje z mnenjem ni vezano na priznanje nagrade oziroma plačila izvedencu za opravljeno delo.
Instituciji je bila zaupana izdelava enega izvedenskega mnenja. Nenazadnje so vse štiri izvedenke skupaj podale eno izvedensko mnenje, prav slednje je tudi podlaga za to, da se jim je priznala nagrada za izjemno zahtevno delo, vendar pa to ne pomeni, da so upravičene do štirih nagrad za izjemno zahtevno izdelavo izvedenskega mnenja, ampak jim pripada zgolj ena nagrada.
tožba na vrnitev stvari - zaščita pred vznemirjanjem - dejanski lastnik - opustitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - dobroverni pridobitelj - vknjiženi lastnik - dejanska zmota - raziskovalna dolžnost - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - načelo dobre vere - načelo publicitete
Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.
Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati.
S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in poštenega pridobitelja preneha lastninska pravica resničnega lastnika.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 18/2. URS člen 37.
zahteva za izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - pričakovana zasebnost - razumno pričakovanje zasebnosti - izvajanje videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora
Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.
Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.
ZPP člen 3, 3/3, 277, 278, 318, 318/1, 350, 350/2.
zamudna sodba - izdaja zamudne sodbe - pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo - preizkus po uradni dolžnosti - obrazloženost odgovora na tožbo - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik v pritožbi ne izpodbija nobenega od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki jih je v skladu z gornjo določbo ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem pogledu opravilo le uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženčev odgovor na tožbo ni bil obrazložen kot to zahteva 278. člen ZPP in se zato šteje, da ni bil vložen; pravilno pa je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.
URS člen 12, 35. ZNP-1 člen 42. ZDZdr člen 30, 39, 39/1, 53, 71, 78, 78/1. ZPP člen 340.
sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - mnenje izvedenca psihologa - duševna motnja - ugotovljeno dejansko stanje - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete
Nadalje pritožba nima prav, da bi bilo potrebno nasprotno udeleženko namestiti v DSO oziroma v SVZ, saj pri njej zdravljenje še ni potekalo in je najprej potrebno uvesti ustrezno terapijo in šele po zaključenem zdravljenju obstaja možnost njene namestitve v drugi ustrezni ustanovi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080843
URS člen 22. ZPP člen 7, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - mobilna telefonija - plačilo zapadlih računov - odstop od pogodbe - zanikanje dejstev - pravica do enakega varstva pravic - opredelitev do navedb strank - izvedba dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - dopustni razlogi - nerelevantna dejstva - nesubstanciranost dokaza - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - verodostojna listina v pravdnem postopku - protispisnost
Stranka ima breme, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke.
Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če to dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali dokazni predlog ni substanciran. Za tak položaj gre tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je tako imelo dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Glede na to, da toženkin dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran (toženka bi mogla navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi), njene nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).
Listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, v pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi ni več, ali je neka listina verodostojna ali ne, pač pa sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. To pomeni, da ima lahko takšna listina le takšno dokazno moč kot vsi ostali dokazi in je podvržena načelu proste presoje dokazov.
Pritožnik, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje.
skupščina d.o.o. - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - pravni interes (pravna korist) za tožbo - status družbenika - zavrženje tožbe - nezakonitost sklica skupščine - ničnost sklepov zaradi nezakonitega sklica
Na podlagi pooblastil so imeli možnost glasovati nekateri družbeniki, ki niso bili vabljeni, so pa bili obveščeni o skupščini na drug način, da so lahko dali pooblastila pridobitelju deležev, drugi družbeniki pa možnosti glasovanja niso imeli. Nepravilno vabljenje se zato izkaže kot manever za možnost špekulacije pri glasovanju, zato je tudi pravilno stališče, da v konkretnem primeru ničnostna sankcija ni preostra.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/5, 33, 33/1. ZUPJS člen 10.
taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov - zavlačevanje postopka s strani ene od strank - obročno plačilo sodne takse - pogoji za obročno plačilo - kreditna obveznost - družinski član - nekonkretizirane trditve
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi.
Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/4, 240a/4-1. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.
kaznivo dejanje nasilništva - teža kaznivega dejanja - postopek proti mladoletnikom - mladoletni storilec - zaščitni ukrepi - zaščita priče - resna nevarnost za življenje ali telo priče - sorazmernost ukrepa - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - obstoj milejšega ukrepa - zaslišanje preko videokonference - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane - procesno vodstvo glavne obravnave
V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.
Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe". Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.
Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa, ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen. V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka. Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.
ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5, 6, 7, 8. OZ člen 87, 87/1, 88, 193, 198, 336.
kreditna pogodba v CHF - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - nepošten pogodbeni pogoj - delna ničnost pogodbe - začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - obrestni zahtevek
Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.
Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00080890
OZ člen 3, 119, 119/1, 119/3, 355. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
postopek v sporu majhne vrednosti - obvezen rezervni sklad - plačilo prispevka v rezervni sklad - upravnik - aktivna legitimacija - obveznost plačila v rezervni sklad - obveznosti etažnega lastnika - zastaranje občasne terjatve - kogentnost zakonske določbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - pravica do obravnavanja pred sodiščem - opredelitev do relevantnih navedb stranke - obrazloženost odločbe
Že na načelni ravni ne more vzdržati pritožbeno stališče, da naj bi tožena stranka bila iz obveznosti vplačil prispevkov v rezervni sklad preprosto izvzeta na podlagi dogovora s preostalimi etažnimi lastniki oziroma upravnikom stavbe. Takšen dogovor bi očitno nasprotoval prisilnim (kogentnim) zakonskim predpisom (3. člen OZ) in kot takšen ne bi imel pravnih učinkov.
Sodna praksa je že zavzela stališče, po katerem se sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne.
poslovna odškodninska odgovornost - podjemna pogodba (pogodba o delu) - popravilo vozila - neustrezno popravilo - vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe - obseg škode - obseg odškodnine - stroški popravila
Tudi če toženka ne bi kršila svoje pogodbene obveznosti, bi tožnici stroški popravila motorja nastali. Medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka morala zamenjati zablokiran bat na motorju, pa je izvedenec potrdil, da je možno popravilo takega motorja samo z zamenjavo motorja. Vračila stroška drugega motorja zato tožnici v tej zadevi ni mogoče priznati, saj tudi ni v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo toženke.
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je napaka v motorju kljub menjavi turbine in hladilnika še vedno obstajala, servis z menjavo turbine in visokotlačnega hladilnika ni bil potreben. Tudi v primeru, da bi toženka ustrezno izvedla servisiranje z mehanskim pregledom elementov motorja in morebiti zamenjala celoten motor, sta bila, kar med pravdnima strankama prav tako sploh ni bilo sporno, turbina in visokotlačni hladilnik prav tako v okvari in torej potrebna popravila. S popravilom teh elementov toženka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, nasprotno, v tem delu jo je pravilno izpolnila.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1, 38/1-1, 39, 40, 40/1.
nagrada izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - dodatna dokumentacija - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da je nagrada, ki jo dodatno v pritožbi zahteva izvedenec, zajeta v nagradi po 1. alineji prvega odstavka 38. člena Pravilnika, za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije in v prvem odstavku 40. člena Pravilnika, kot nagrada za pisno izdelavo izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, kar pa je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo.