solastnina - uporaba solastne stvari - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - zahteva za dopustitev souporabe nepremičnine - uporabnina - privolitev v prikrajšanje - načelo izravnalne pravičnosti - prosto urejanje obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava
Ker gre za zahtevek ene solastnice zoper drugo solastnico, mora sodišče pri odločanju o zahtevku njuna ravnanja presojati upoštevaje temeljna načela obligacijskega prava, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja. V luči navedenih načel mora kritično presoditi, zakaj je prišlo do položaja, ko ena od solastnic izključno uporablja nepremičnino, druga pa je iz njene souporabe izključena ter ali je, upoštevaje vse okoliščine njunih medsebojnih razmerij, mogoče šteti, da slednja v prikrajšanje zaradi neuporabe pristaja.
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
plačevanje preživnine - začasna odredba - ogroženost otrokovega preživljanja - zaslišanje udeležencev v postopku - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Čeprav nasprotna udeleženka preživnine za otroke ne plačuje in zato morda otroci niso deležni standarda, za katerega se zavzema nasprotni udeleženec, pa namen preživnine, določene z začasno odredbo, ni zagotovitev življenjskega standarda otroka, kakršen je glede na premoženjsko stanje staršev mogoč oziroma najbolj ustrezen, ampak gre za zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.
ZPrCP člen 45, 45/10, 46, 46/6, 46/6-4, 105, 105/2, 105/4, 105/4-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5.
hitri postopek o prekršku - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola - zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - ustavitev postopka o prekršku - dejanje ni dokazano - prekoračitev dovoljene hitrosti
Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji.
Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola kaznovan dvakrat.
Tako kot prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola nad dovoljeno mero (po določbah drugega odstavka 105. člena ZPrCP) je tudi prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vozila samostojen prekršek (določbe 46. člena ZPrCP).
Pritožba pravilno opozarja, da avtomat za napitke ni javna infrastruktura, saj je v zasebni lasti in namenjen prodaji pijač. Zato ni izpolnjen eden od zakonskih znakov prekrška po 16 členu ZJRM-1.
Izpolnitveni ravnanji podjemnika na podlagi podjemne pogodbe in mandatarja na podlagi mandatne pogodbe se razlikujeta po tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže tudi uresničiti končni interes naročnika.
Podjemnikova storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije rezultata.
Mandatarjeva storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije prizadevanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080661
ZIZ člen 227, 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - izrek denarne kazni - trditveno breme
V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00081329
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za opravo dela v splošno korist
Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.
gospodarska pogodba - posojilna pogodba - poroštvo - oderuške obresti - delna ničnost - subjektivni element oderuštva - notarski zapis - fizična oseba kot porok - domneva oderuških obresti - zmanjšanje porokove obveznosti
Na podlagi prvega odstavka 1017. člena OZ namreč porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.
pogodba o dobavi toplotne energije - pogodbena stranka - izpolnitev pogodbene obveznosti - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar pritožbene navedbe že iz tega razloga niso utemeljene.
cenitev vrednosti nepremičnine - sodni cenilec - imenovanje drugega izvedenca
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
konkretiziranost opisa prekrška - odstranitev zapuščenega vozila - plačilni nalog
Zakonski znak prekrška po petem odstavku 19. člena ZPrCP je, da storilec v treh dneh od njene izdaje ni upošteval odredbe o odstranitvi zapuščenega vozila. V opisu dejanja v plačilnem nalogu je zgolj povzeta zakonska določba, ni pa konkretno navedeno, kdaj je bila odredba izdana, da bi bilo mogoče preveriti, ali je ta zakonski znak izpolnjen (da so do dneva, ko naj bi bil prekršek storjen, minili trije dnevi od izdaje odredbe).
OZ člen 357, 360. ZZUSUDJZ člen 3, 4a. ZS člen 83a.
zastaranje - zadržanje teka roka - nepremagljive ovire - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov
Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.
podaljšanje pripora - neogibna potrebnost - načelo enakosti pred zakonom - nastop polnoletnosti
Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.
vpliv prisilne poravnave na izvršilni postopek - poenostavljena prisilna poravnava - zavarovana terjatev - prestrukturiranje zavarovanih terjatev - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave na terjatve, ki niso navedene v posodobljenem seznamu terjatev
Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bilo možno prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve, vendar bi šele, če bi bi bil "zavarovani del" terjatve uvrščen na posodobljeni seznam terjatev, bila podana podlaga za ugotovitev, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na upnikovo (prestrukturirano zavarovano) terjatev. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj med strankama niti ni sporno, da dolžnica "zavarovanega dela" terjatve ni vključila v posodobljeni seznam terjatev. Če takega učinkovanja ni (in kot pojasnjeno, ga v tej zadevi ni), pa lahko upnik zahteva izvršbo tudi na premoženje, ki za poplačilo njegove terjatve ni zastavljeno (oziroma ni zastavljeno v dovolj velikem obsegu) ter se taka izvršba lahko opravi, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški zdravljenja v tujini - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz dejanskega stanja, kakor ga je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženec 16. 5. 2024 odstopil tožbo tožnika, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2024. S tožbo tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 27. 2. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 12. 2023 in uveljavlja pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče v 4. točki pravilno ugotovi, da je bil zadnji dan roka za vložitev tožbe 30. 3. 2024. Tožnik je vlogo, naslovljeno kot "Komentar na odločbo z dne 27. 2. 2024" v nasprotju s pravilnim pravnim poukom vložil pri tožencu 19. 4. 2024, sodišče pa jo je prejelo 20. 5. 2024.
V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka in jo je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot pravilno prepozno zavrglo. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in bi zaradi tega moralo pritožbeno sodišče sprejeti drugačno odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje.
sklep o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - novela ZFPPIPP-H - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti - pritožba družbenika - družbenik družbe z omejeno odgovornostjo - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
Izdaja izpodbijanega popravnega sklepa je bila glede na storjeno pisno napako utemeljena. Popravni sklep ni namenjen vsebinskemu spreminjanju že izdane odločitve sodišča.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. ZPP člen 70, 70-6, 154, 154/1, 165, 165/1, 247, 247/1, 287, 287/2, 353.
invalidnost - zaključek zdravljenja - spremembe v zdravstvenem stanju - izločitev izvedenca medicinske stroke
Upoštevaje navedene ugotovitve, pri tožniku še poteka zdravljenje, s tem pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se ugotovi invalidnost. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da pri tožniku, glede na podane zdravstvene težave, zdravljenje ne bo nikoli zaključeno, kot je to povedal tudi sodni izvedenec. Ključna je ugotovitev, kdaj so spremembe v zdravstvenem stanju take, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi zdravljenje očitno do te mere še ni zaključeno. Po mnenju sodnega izvedenca je potrebno počakati na nov izvid ultrazvoka srca z obremenitvenim testiranjem in dokončno mnenje kardiologa glede nadaljnje terapije in zdravljenja. Glede na navedeno je torej ključno, da se pridobi nova medicinska dokumentacija, na podlagi katere se lahko začne nov upravni postopek pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ pristransko in da je na to tožnik opozarjal ves čas postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo tožnikov predlog za izločitev navedenega izvedenca. V sodbi je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč niso podani razlogi po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP za izločitev člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.