OZ člen 352, 352/1, 352/2, 362. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - zaključeno zdravljenje - vednost o obsegu škode - subjektivni zastaralni rok
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.
V pritožbi tožnik ponavlja, da mu kot laiku ob različnih mnenjih zdravnikov ni mogel biti znan obseg škode oziroma kdaj je bila ta stabilizirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da je iz izvida z dne 28. 11. 2016 (A 28) jasno, da z izjemo intenzivne delovne terapije in fizioterapije za izboljšanje fine motorike in hitrih gibov drugih možnosti za izboljšanje stanja ne vidi. Tožniku bi ob zahtevani običajni skrbnosti kljub temu, da medicinskega znanja nima, tedaj moralo biti znano, da bo z iztekom fizioterapije njegovo zdravstveno stanje ustaljeno.
V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninskem zahtevku nima razlogov in se ga ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00086611
URS člen 15, 22, 23, 29. KZ-1 člen 20, 20/2, 57, 57/3, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 148, 148/1, 149, 149/2.
velika tatvina - vlomna tatvina - sum storitve kaznivega dejanja - razlogi za sum - odvzem bioloških sledi - potrebnost odvzema brisa ustne sluznice - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - snemanje pogovorov - kršitev pravice do zasebnosti - poseg v pravice tretjih oseb - nezakonit dokaz - ugotavljanje nezakonitosti dokaza - dokazna vrednost dokazov - dokaz z analizo DNK - sostorilstvo - usklajeno delovanje - izbira kazenske sankcije - pogojna obsodba - posebni pogoj
Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.
Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmernost posega sploh ni prišlo, zato tehtanje (tj. v smislu uporabe načel praktične konkordance), ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride v poštev
ZZVZZ člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1. OZ člen 131, 131/1, 135, 147, 147/1, 147/1. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 3, 14, 14/1, 39, 39/1.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - kazenska oprostilna sodba - identično dejansko stanje - nadzor delavcev - uporaba vozila - nezgoda z delovnim strojem - ukrepi varnosti pri delu - ukrepi varstva pri delu - opustitev
Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati.
Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški zdravljenja v tujini - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz dejanskega stanja, kakor ga je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženec 16. 5. 2024 odstopil tožbo tožnika, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2024. S tožbo tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 27. 2. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 12. 2023 in uveljavlja pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče v 4. točki pravilno ugotovi, da je bil zadnji dan roka za vložitev tožbe 30. 3. 2024. Tožnik je vlogo, naslovljeno kot "Komentar na odločbo z dne 27. 2. 2024" v nasprotju s pravilnim pravnim poukom vložil pri tožencu 19. 4. 2024, sodišče pa jo je prejelo 20. 5. 2024.
V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka in jo je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot pravilno prepozno zavrglo. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in bi zaradi tega moralo pritožbeno sodišče sprejeti drugačno odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje.
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD člen 5, 5/5, 9, 9/1, 9/3.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - regresni zahtevek ZPIZ - ukrepi varnosti pri delu - ukrepi varstva pri delu - odgovornost delavca - soodgovornost delavca - soprispevek delavca
Ob ugotovitvi, da je delodajalec poskrbel za ukrepe za varno delo, je treba odgovornost za nezgodo pripisati premajhni pazljivosti delavca v trenutku nezgode.
ZD člen 28, 28/5, 46, 46/1, 214, 214/2. ZPP člen 285, 337, 337/1, 339, 339/1.
pritožba zoper sklep o dedovanju - vračunanje daril v dedni delež - določitev zakonitih dedičev - darilo tretjim osebam - obračunska vrednost zapuščine - pogrebni stroški - sestavine sklepa o dedovanju - materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote
Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (prvi odstavek 46. člena ZD). Očitno je, da nepremičnina ni bila podarjena E. E. (zakoniti dedinji), ampak njenemu sinu. Ob zakonitih dedičih (hčeri in sinu zapustnice) je bil obdarjenec (vnuk) le potencialni dedič, v času daritve je imel lastnost zakonitega dediča in abstracto, in se šteje za tretjo osebo, ker ob zapustničini smrti ni bil pozvan k dedovanju. Vrednost darila, ki ga je tretja oseba prejela več kot leto dni pred zapustničino smrtjo, pa se ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine (peti odstavek 28. člena ZD).
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082382
KZ-1 člen 171, 171/1, 172, 172/1, 173, 173/3, 174, 174/2, 176, 176/3. URS člen 29, 29-3, 34, 35, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-b.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - zakonski znaki - brez privolitve osebe - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - navidezen idealni stek - sprememba pravne kvalifikacije - eno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - video posnetek kot dokaz - ekskluzija dokazov - načelo sorazmernosti - tehtanje ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nesposobnost biti priča - duševna manjrazvitost - izvedenec klinične psihologije - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - odločanje o pritožbi - delna ugoditev pritožbi - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve.
Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Tretji odstavek 173. člena KZ-1 nudi specialnejše in kvalificirano varstvo pred zlorabami oseb, mlajših od petnajst let, v dometu drugega odstavka 174. člena KZ-1 pa kot žrtve ostajajo osebe nad petnajst let starosti, zato gre med tema dvema inkriminacijama zaradi načela specialnosti za navidezni idealni stek.
Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal s strani zasebnika, temveč s strani obtoženca v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj, dokaz pa je bil nato najden s strani zasebnika in po vpogledu v posnetke s strani zasebnika, ki je bil v tem primeru oškodovanec na posnetkih, odnešen na policijo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetkov v kazenskem postopku je zaradi izvršenih kaznivih dejanj še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obtoženca in oškodovanke, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Prav takšno tehtanje pa je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. V koliziji pravice obtoženca do zasebnosti in privatne lastnine iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, je prednost utemeljeno dalo temeljnim ustavnim pravicam oškodovanke, zlasti upoštevajoč tudi posebno varstvo otrok pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem, ki ga zagotavlja Ustava RS v 56. členu. Ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetki, terja, da se varstvo obtoženčeve zasebnosti umakne drugim oškodovankinim ustavnim interesom.
Pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaslišanja C. B. ni zavrnilo iz razloga, da ji zaradi njenega stanja že v naprej odreka verodostojnost, temveč iz razloga, ker C. B. glede na stopnjo duševne razvitosti ni sposobna biti priča, hkrati pa tudi v spisu obstajajo številni drugi dokazi, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi jo sodišče zaslišalo, njena izpovedba ne bi predstavljala edinega in izključnega dokaza za obsodilno sodbo.
Držijo pritožbene navedbe, da ima obtoženec v skladu z EKČP in Ustavo RS pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje zanj obremenilnih prič. Vendar je v konkretni zadevi ključno to, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavo C. B., torej njena izjava ni dokaz v tem postopku in C. B. ne predstavlja obremenilne priče, zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do njenega zaslišanja.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 100, 319, 459, 626, 626/1, 649, 649/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 31.
gradbena pogodba - podjemna pogodba - obrazloženost sodbe - možnost preizkusa sodbe - stvarne napake - odpust dolga - estetska motnja - videz izdelka - zunanji videz
V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.
ZIZ člen 136. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24-5.
izvršba na denarna sredstva - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - izvršba na račune dolžnika v tujini
V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - visoko šolstvo - dokazno breme - odločba Ustavnega sodišča - odločba Vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - dokazno breme - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.
Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2. ZJU člen 5, 5/2. KPJS člen 46, 46/2. ZODPol člen 71. ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 165, 165/1, 185, 286, 286/2, 286b, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1,.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - odločba Ustavnega sodišča - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - stroški postopka - sprememba tožbe - delni umik tožbe - soglasje k umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.
ZIZ člen 225, 268, 272, 272/2, 272/2-2. SPZ člen 32, 34.
motenje posesti - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - prepoved bodočih motilnih ravnanj - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - vsebina začasne odredbe - izvršilni naslov - izvršilno sredstvo - ugovor zoper začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Izvršilnega naslova tožniki s predlagano začasno odredbo niso pridobili, ker niso predlagali, da sodišče toženki naloži, da ograjo sama odstrani. Šele, ko bi potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, bi izdana začasna odredba dobila naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ) in tožniki možnost prisilne izvršitve toženkine obveznosti. Predlagana začasna odredba pa ne vsebuje ničesar, kar bi bilo treba prisilno izvršiti.
ZUP člen 146. ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - odpis dolga - premoženjsko stanje - socialna ogroženost - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1, 73, 73/1, 73/2. ZSVarPre člen 33, 33/1. ZPP člen 2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358, 358-5.
enkratna izredna denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - namenska poraba sredstev - pravni standard - okoliščine konkretnega primera
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske.
Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti o hotelskih najemih. Pri teh gre za oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v opremljenih sobah, ki vključuje tudi dnevno čiščenje in pospravljanje sob za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Priznana denarna sredstva so bila v konkretnem primeru priznana za zadovoljitev osnovnih bivanjskih potreb v smislu bivanjske ogroženosti. Tudi sam način priznanja izredne denarne socialne pomoči oziroma opredelitev namena "varščina in najemnina" potrjuje, da ne more iti za plačilo hotelskih storitev.
sklep o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - novela ZFPPIPP-H - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti - pritožba družbenika - družbenik družbe z omejeno odgovornostjo - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela člen 1, 1/1. ZDR-1 člen 60, 60/1, 61, 61/1, 89, 89/1, 89/1-1, 118,. ZPP člen 154, 155, 165, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - agencijski delavec - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - začasnost - časovna omejitev opravljanja dela pri uporabniku - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarnega povračila, ki je dosojeno pravilno v višini 9 povprečnih plač, kar je polovica višine (18) plač, ki jo določa zakon. Zaradi tega so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno previsoko, ker naj bi sodišče dalo prevelik poudarek tožničinim zdravstvenim težavam.