delovno razmerje za določen čas - transformacija delovnega razmerja - delovno razmerje za nedoločen čas -
Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, se na podlagi 1. odstavka 18. člena ZDR ( Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Volja delodajalca, da bi se delovno razmerje sklenilo za nedoločen čas, ni odločilnega pomena, saj do transformacije pride po samem zakonu.
V postopku za obravnavo predloga za obnovo postopka se ne odloča o samem sporu, zato se tudi ne izvajajo dokazi, s katerimi se utemeljuje oz. izpodbija tožbeni zahtevek, temveč se zgolj presoja utemeljenost ponovnega sojenja že pravnomočno razsojene zadeve. Izvajanje dokazov in ugotavljanje obstoja dejstev je namreč predmet rednega sodnega postopka in ne postopka z izrednimi pravnimi sredstvi.
Zakon o carinski službi (ZCS) v 2. odst. 21. člena določa, da se sme delavec, če tako zahtevajo delovne potrebe, razporediti k drugemu delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam v skladu s pogoji, ki so predpisani s splošnim aktom o sistemizaciji delovnih mest. Ta določba pri razporejanju zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela varuje delavca le z vidika ustreznosti delovnega mesta, ne pa tudi glede količnika oz. višine osnovne plače.
V prid izhodišču pritožbenega sodišča je predvsem v pogodbi dogovorjeni način, kako tožeča stranka, ki je davčna zavezanka, uveljavi svojo (premoženjsko) pravico do deleža na "skupnem neto prihodku" iz razmerja s toženo stranko, ki je prav tako davčna zavezanka: namreč izdaja računa toženi stranki, ki mora obvezno vsebovati podatke, predpisane z ZDDV (prim. 34. čl. ZDDV). Račun tožeča stranka izda na podlagi obračuna, ki ga pripravi tožena stranka (prim. npr. 7. čl. pogodbe 1055/090, priloga A 5). Plačilo računa pa bo imelo za posledico prenehanje pravice tožeče stranke do deleža na "skupnem neto prihodku" za neko obračunsko obdobje zaradi izpolnitve (ene izmed) obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po spornih pogodbah. Delitev "skupnega neto prihodka" iz naslova zaračunane pogovornine med pravdni stranki v razmerju 30% : 70 % (oz. 40 % : 60 %) pa že po logiki stvari same predpostavlja, da sta njuna deleža enako (na enak način) obremenjena z DDV. Povedano drugače, če naj bo 30 % (oz.40 %) delež, kolikor pripada tožeči stranki z gledišča obremenitve z DDV "neto" (ona namreč zaračunava 19 % DDV na skupaj dogovorjeno ceno storitve končnim uporabnikom storitev ene in druge pravdne stranke), ni logično, da bi bil preostali delež, ki gre toženi stranki, v tem pogledu "bruto", kar trdi tožena stranka.
ZDR člen 16, 16/1, 100, 100/1, 100/1-4. ZTPDR člen 9, 9/2, 14, 14/2, 9, 9/2, 14, 14/2.
prenehanje delovnega razmerja - poskusno delo
Zmotno je stališče, da je mogoče s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, v kateri se stranki dogovorita o poskusnem delu, sanirati pomanjkljivosti pri določitvi poskusnega dela, če je sama izvedba poskusnega dela v skladu s predpisi. Poskusno delo mora biti določeno v splošnem aktu ter objavljeno kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, sicer se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez tega pogoja. Ne zadošča določitev poskusnega dela le v pogodbi o zaposlitvi. Če poskusno delo ni določeno zakonito, nezakonitega stanja ne more sanirati podpis pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND) člen 40, 40-4.
solidarnostna pomoč - pogoj
Glede na namen solidarnostne pomoči in upoštevajoč razlago komisije z dne 26.6.2000 obveznost delodajalca nastane z izpolnitvijo pogojev iz 4. točke 40. člena KPND, torej s potekom 3 mesecev odsotnosti z dela zaradi bolezni. Delavcu ni potrebno niti posebej uveljavljati pravice do izplačila solidarnostne pomoči niti za to pridobiti mnenja sindikata, ker je dolžan delodajalec sam izplačati solidarnostno pomoč takoj, ko ugotovi, da je delavec začasno zadržan z dela več kot 3 mesece zaradi bolezni.
ugovor zoper obtožnico - opis kaznivega dejanja - zemljiška knjiga
Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da naj bi obtoženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto oškodovanca glede zemljiško-knjižnega stanja, ki je pravna lastnost nepremičnine, ne gre za kaznivo dejanje goljufije po čl. 271/1 in 2 KZ. Zato je odločitev sodišča 1. stopnje o nedopustnosti obtožnice in o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.
sosedsko pravo - imisije - negatorna tožba - zahteva za odstranitev škodne nevarnosti
Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, ampak je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali ZOR. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere Odvodnjavanje meteornih voda neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori in sicer, da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več. Pri tem pa je seveda jasno, da ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Zahtevek za prepoved gradnje v nobenem primeru ne more biti utemeljen na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom, ker gre za bodoče negotovo ravnanje tožencev, temveč je lahko utemeljen kvečjemu na podalgi 156. člena ZOR.
ZUN člen 76b, 76b, 76b. ZOR člen 154, 154/1, 154, 154/1.
odškodninska odgovornost
Toženec ni imel ustreznega upravnega dovoljenja za odstranitev gramoza s prodišča reke, zato gre pri tem za nedovoljen poseg v prostor, kar pomeni, da je na podlagi takrat veljavnega 76 b. člena ZUN odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, pri čemer se odškodninska odgovornost presoja po splošnih načelih odškodninskega prava.
Okrožno sodišče se lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 19. člena ZPP). Predhoden preizkus tožbe je del priprav za glavno obravnavo, ki poleg tega obsegajo še vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (2. odstavek 269. člena ZPP). Sodišče res takoj po prejemu tožbe presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi (1. odstavek 17. člena ZPP), kar pomeni, da mora to storiti v prvi fazi, to je fazi predhodnega preizkusa tožbe, ta pa traja do vročitve tožbe tožencu v odgovor. Sodišče prve stopnje je o svoji pristojnosti odločalo v prvi od teh faz in o njej odločilo pravilno, saj je lahko pri tej presoji upoštevalo tudi delni umik tožbe, do katerega je prišlo neposredno po vložitvi tožbe in še vedno v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za svojo odločitev v 2. odstavku 274. člena ZPP in do ustalitve pristojnosti v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZPP v tej fazi še ni moglo priti.
lastninjenje - delitev premoženja - premoženje občine - nepremičnine - aktivna legitimacija občine
Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.
zastavna pravica na podlagi sporazuma strank - predhodni preizkus tožbe - pravni interes
Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve ni sodna poravnava, temveč ima po zakonu le moč sodne poravnave (2. odst. 251. člena ZIP). Zato ima po 1. točki 2. odst. 16. člena ZIP (zdaj 1. točka 2. odst. 17. člena ZIZ) lastnost izvršilnega naslova. Procesni učinek takšnega sporazuma strank je njegova neposredna izvršljivost. Zaradi te procesne lastnosti ni mogoče voditi nove pravde glede terjatve, o kateri je bil tak sporazum sklenjen, saj tožnik za takšno tožbo ne more imeti pravnega interesa (274. člen ZPP).
ZOR člen 66, 66/1, 66, 66/1. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-2, 100, 100/1, 100/1-2. ZTPDR člen 12, 12/1, 12/2, 12, 12/1, 12/2.
navidezna pogodba - delovno razmerje za določen čas - sporazum o prenehanju delovnega razmerja
Naknadno sklenjena fiktivna pogodba o delovnem razmerju za določen čas (sklenjena za nazaj) ne more vplivati na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo sklenila delavka in delodajalec. Za prehod delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas ni bilo nikakršne pravne podlage. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Dejstvo, da je v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti delavka uporabila fiktivno pogodbo oz. utemeljevala predlog za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti z neresničnimi podatki, ima lahko posledice v razmerju tožnice do zavoda za zaposlovanje. Ni pa mogoče takšne navidezne pogodbe šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi tožnici na njeno željo prenehalo delovno razmerje.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. To pomeni, da zastaralni rok začne teči prvi dan naslednjega leta, ne z dnevom nastanka taksne obveznosti, ki nastane z opravo dejanja. Opomin sodišča stranki za plačilo sodne takse prekine zastaranje.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 51, 51/1-2. ZDR (1990) člen 57, 57/1.
letni dopust - pravica do izrabe letnega dopusta - regres za letni dopust - sklenitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu
Če je delavec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je bil delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. 4. tč. razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 98/99) določa, da je tudi v primerih iz 59. čl. ZDR delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta po 1. odst. 57. čl. ZDR, dolžan izplačati regres za letni dopust po 2. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd, razen če se z delodajalcem ne dogovorita drugače.
dokazovanje dejstev - listina, sestavljena v tujem jeziku - listine kot dokazi
Sodišče je kot odločilna dokaza za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času trajanja vsaj štirih let upoštevalo potrdili podjetja Z.P. d.d.. Pri tem ni upoštevalo, da gre za tuje listine, za katere glede dokazovanja veljajo posebna pravila. Zasebne listine (potrdili podjetja Z.P. d.d.) se morajo praviloma predložiti v izvirniku, nasprotna stanka pa se mora o pristnosti listine izjaviti. Če se oporeka pristnost listine, je treba pristnost dokazati, pri čemer je dokazno breme, da je listina pristna, na strani stranke, ki je listino predložila. V skladu z določbo 2. odst. 226. čl. ZPP mora stranka listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, priložiti tudi overjen prevod. Tuja javna listina ima enako dokazno moč kot domača javna listina le v primeru, če je po predpisih overjena in če je podana vzajemnost, razen če ni z mednarodno pogodbo določeno kaj drugega (225. čl. ZPP). Ker sodišče prve stopnje teh pravil o dokazovanju ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
V sporu o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu sodišče ne more presojati, ali je šlo za šikano v zvezi s pravnomočno rešenimi spori (o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršenja delovnih dolžnosti, o razrešitvi in prerazporeditvi ter o začasnem čakanju na delo). V tem sporu je lahko presojalo le šikaniranje tožnika v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sicer bi poseglo v pravnomočno rešen spor. Tožnik bi se na pravnomočno rešen spor lahko skliceval le, če bi v njem dokazal, da ga je tožena stranka šikanirala, česar pa ni storil, saj je sodišče v tem sporu pravnomočno odločilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in da šikaniranja tožnika v tem primeru ni bilo.
Tožena stranka kot ladjar je imela v skladu s pomorskimi predpisi le z nalogom za izkrcanje in vkrcanje pravico tožnika izkrcati kot poveljnika in vkrcati kot prvega časnika in to nemudoma, brez omejitev učinkovanja takega naloga (npr. po poteku določenega časa, ali dokončne odločbe o imenovanju oziroma razrešitvi oziroma vkrcanju) in s tem v zvezi od tožnika tudi pravico zahtevati izročitev pomorske knjižice za vpis. Izkrcanje in vkrcanje dejansko nista instituta delovnega, temveč pomorskega prava, vendar je v konkretni zadevi potrebno upoštevati predvsem ustrezne določbe pomorskega prava. Ker se je ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik vlačilca, tega pa imenuje in razrešuje ladjar brez posebnih postopkov le z nalogom, instituti delovnega prava v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo poveljnika ladje (vlačilca) niti ne pridejo v poštev.
ZPIZ člen 260, 260/1, 260, 260/1. ZDSS člen 23, 34, 23, 34. ZPP člen 274, 274.
invalidsko zavarovanje - pravni interes
ZPIZ/92 v 1. odst. 260. člena določa, da je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji in zoper odločbo, izdano v reviziji, če je z njo odločba prve stopnje spremenjena, zagotovljeno sodno varstvo. Ker ima stranka na podlagi materialnega predpisa s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico, da zahteva presojo zakonitosti dokončne odločbe pred socialnim sodiščem, zavarovancu ni potrebno izkazati pravnega interesa oz. pravne koristi. Ni mu mogoče omejiti oz. odvzeti pravice za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo organa, ki je o pravicah zavarovanca odločal ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku.