Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 17, 17/14.
trajno presežni delavec - odpravnina
Skladno z 14. odst. 17. člena SKPgd morajo biti odpravnine trajno presežnim delavcem izplačane do izteka odpovednega roka. Zato tožena stranka ni imela pravice z enostrankim internim aktom odločiti, da bo tožniku odpravnino izplačala na drugačen način, kot to določa kolektivna pogodba (v petih letnih obrokih). Takšno dinamiko izplačila, določeno s strani tožene stranke, bi sodišče upoštevalo le, če bi tožena stanka predložila dvostranski pravni akt - dogovor med njo in tožnikom, ki bi določal takšno izplačilo odpravnine. Dejstvo, da je delavec prejel sklep o določitvi višine odpravnine in o dinamki izplačevanja, ne pomeni, da se je s takim načinom izplačila strinjal.
razporeditev delavcev - sistemizacija delovnih mest
25. člen ZRPJZ zahteva soglasje pristojnega ministra le za ovrednotenje delovnih mest z določitvijo količnikov, ne pa tudi za razvrščanje delavcev na posamezna delovna mesta. Slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, skladno z njegovimi splošnimi akti.
Skladno z določbami KPND in KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja se uporabijo kriteriji za izbor presežnih delavcev na nivoju celotne organizacije in ne le na nivoju poljubnega števila enot. Ni odločilno, če je bila ena od soustanoviteljic tožene stranke pripravljena financirati reševanje presežnih delavcev le v enotah na svojem območju, saj iz ustanovitvenih aktov tožene stranke ni razvidno, da bi šlo za ločeno financiranje posameznih ustanoviteljic.
Kdo je "plovbni agent" v plovbnem agencijskem poslu, opredeljuje 680. čl. Zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur. l. SFRJ, št. 22/77 s spremembami, v nadaljevanju ZPNP). Tako se po pogodbi o plovbnem agencijskem poslu plovbni agent zavezuje, da bo na podlagi splošnega ali posebnega pooblastila v imenu in na račun naročitelja opravljal plovbne agencijske posle. Ti so definirani v 682. čl. ZPNP kot posli v zvezi s pomaganjem, posredovanjem in zastopanjem, ki se nanašajo na plovbo in izkoriščanje ladij.
Pobotu zaradi te njegove bistvene značilnosti seveda ni moč pripisati pomena plačila, kot to zmotno meni pritožnik. :
V postopku za obravnavo predloga za obnovo postopka se ne odloča o samem sporu, zato se tudi ne izvajajo dokazi, s katerimi se utemeljuje oz. izpodbija tožbeni zahtevek, temveč se zgolj presoja utemeljenost ponovnega sojenja že pravnomočno razsojene zadeve. Izvajanje dokazov in ugotavljanje obstoja dejstev je namreč predmet rednega sodnega postopka in ne postopka z izrednimi pravnimi sredstvi.
Zakon o carinski službi (ZCS) v 2. odst. 21. člena določa, da se sme delavec, če tako zahtevajo delovne potrebe, razporediti k drugemu delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam v skladu s pogoji, ki so predpisani s splošnim aktom o sistemizaciji delovnih mest. Ta določba pri razporejanju zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela varuje delavca le z vidika ustreznosti delovnega mesta, ne pa tudi glede količnika oz. višine osnovne plače.
sosedsko pravo - imisije - negatorna tožba - zahteva za odstranitev škodne nevarnosti
Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, ampak je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali ZOR. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere Odvodnjavanje meteornih voda neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori in sicer, da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več. Pri tem pa je seveda jasno, da ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Zahtevek za prepoved gradnje v nobenem primeru ne more biti utemeljen na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom, ker gre za bodoče negotovo ravnanje tožencev, temveč je lahko utemeljen kvečjemu na podalgi 156. člena ZOR.
ZUN člen 76b, 76b, 76b. ZOR člen 154, 154/1, 154, 154/1.
odškodninska odgovornost
Toženec ni imel ustreznega upravnega dovoljenja za odstranitev gramoza s prodišča reke, zato gre pri tem za nedovoljen poseg v prostor, kar pomeni, da je na podlagi takrat veljavnega 76 b. člena ZUN odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, pri čemer se odškodninska odgovornost presoja po splošnih načelih odškodninskega prava.
ugovor zoper obtožnico - opis kaznivega dejanja - zemljiška knjiga
Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da naj bi obtoženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto oškodovanca glede zemljiško-knjižnega stanja, ki je pravna lastnost nepremičnine, ne gre za kaznivo dejanje goljufije po čl. 271/1 in 2 KZ. Zato je odločitev sodišča 1. stopnje o nedopustnosti obtožnice in o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.
lastninjenje - delitev premoženja - premoženje občine - nepremičnine - aktivna legitimacija občine
Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.
Okrožno sodišče se lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 19. člena ZPP). Predhoden preizkus tožbe je del priprav za glavno obravnavo, ki poleg tega obsegajo še vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (2. odstavek 269. člena ZPP). Sodišče res takoj po prejemu tožbe presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi (1. odstavek 17. člena ZPP), kar pomeni, da mora to storiti v prvi fazi, to je fazi predhodnega preizkusa tožbe, ta pa traja do vročitve tožbe tožencu v odgovor. Sodišče prve stopnje je o svoji pristojnosti odločalo v prvi od teh faz in o njej odločilo pravilno, saj je lahko pri tej presoji upoštevalo tudi delni umik tožbe, do katerega je prišlo neposredno po vložitvi tožbe in še vedno v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za svojo odločitev v 2. odstavku 274. člena ZPP in do ustalitve pristojnosti v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZPP v tej fazi še ni moglo priti.
zastavna pravica na podlagi sporazuma strank - predhodni preizkus tožbe - pravni interes
Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve ni sodna poravnava, temveč ima po zakonu le moč sodne poravnave (2. odst. 251. člena ZIP). Zato ima po 1. točki 2. odst. 16. člena ZIP (zdaj 1. točka 2. odst. 17. člena ZIZ) lastnost izvršilnega naslova. Procesni učinek takšnega sporazuma strank je njegova neposredna izvršljivost. Zaradi te procesne lastnosti ni mogoče voditi nove pravde glede terjatve, o kateri je bil tak sporazum sklenjen, saj tožnik za takšno tožbo ne more imeti pravnega interesa (274. člen ZPP).
ZOR člen 66, 66/1, 66, 66/1. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-2, 100, 100/1, 100/1-2. ZTPDR člen 12, 12/1, 12/2, 12, 12/1, 12/2.
navidezna pogodba - delovno razmerje za določen čas - sporazum o prenehanju delovnega razmerja
Naknadno sklenjena fiktivna pogodba o delovnem razmerju za določen čas (sklenjena za nazaj) ne more vplivati na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo sklenila delavka in delodajalec. Za prehod delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas ni bilo nikakršne pravne podlage. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Dejstvo, da je v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti delavka uporabila fiktivno pogodbo oz. utemeljevala predlog za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti z neresničnimi podatki, ima lahko posledice v razmerju tožnice do zavoda za zaposlovanje. Ni pa mogoče takšne navidezne pogodbe šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi tožnici na njeno željo prenehalo delovno razmerje.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 51, 51/1-2. ZDR (1990) člen 57, 57/1.
letni dopust - pravica do izrabe letnega dopusta - regres za letni dopust - sklenitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu
Če je delavec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je bil delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. 4. tč. razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 98/99) določa, da je tudi v primerih iz 59. čl. ZDR delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta po 1. odst. 57. čl. ZDR, dolžan izplačati regres za letni dopust po 2. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd, razen če se z delodajalcem ne dogovorita drugače.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. To pomeni, da zastaralni rok začne teči prvi dan naslednjega leta, ne z dnevom nastanka taksne obveznosti, ki nastane z opravo dejanja. Opomin sodišča stranki za plačilo sodne takse prekine zastaranje.
V skladu z 2. alinejo 7. odst. 25. čl. ZLPP delavci prosto razpolagajo z zneski za namen lastninskega preoblikovanja obračunanih in neizplačanih plač, od katerih so bili plačani davki in prispevki.
Tožeča stranka je uveljavljala od toženca plačilo odškodnine za najemnino gradbenega odra, ki ga je toženec dvignil v skladišču tožeče stranke in ki naj bi ga uporabljal od 18.3.1992 do 1.4.1992. Vendar pa je bil ta oder dan brezplačno na posodo A. G., ki je tožeči stranki pridobil delo na objektu. Izposoja gradbenega odra je pozitivno vplivala na poslovanje tožeče stranke, saj je zaradi toženčevega ravnanja tožeča stranka pridobila delo. Tožeča stanka ni dokazala, da bi ji zaradi toženčevega ravnanja nastala kakšna škoda. Zato ni podana materialna odgovornost toženca v smislu 70. člena ZTPDR.
Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela zakonita in pravilna, se ni spuščalo v obravnavanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, temveč je oba zavrnilo, pri čemer se do modifikacije tožbenega zahtevka (skrčitev reparacijskega zahtevka) ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo zakonito glede na določbo 1. odst. 23. člena ZDSS in zaradi neupoštevanja modifikacije tožbenega zahtevka ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - disciplinska obravnava
Tožnik se je v času uvedbe disciplinskega postopka nahajal v bolnišnici. Ker mu je bilo pisno gradivo v zvezi z disciplinskim postopkom poslano na naslov bolnišnice in vročeno preko njegove fizioterapevtke, bi to lahko predstavljalo bistveno kršitev disciplinskega postopka, če tožnik poslanega gradiva sploh ne bi prejel oz. pred obravnavo z njegovo vsebino ne bi bil seznanjen. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil z zahtevo in z vabilom seznanjen, vendar na disciplinsko obravnavo ni mogel pristopiti, ker takrat zaradi zdravljenja ni imel izhoda. Zato je zmoten zaključek, da mu je bila s takšnim načinom vročanja bistveno kršena pravica do obrambe v disciplinskem postopku. Čeprav tožnik v času naroka disciplinske obravnave zaradi zdravljenja ni imel izhoda iz bolnišnice, je ostalo nerazčiščeno, če je sploh podal prošnjo pri pristojnih delavcih bolnišnice, pa mu izhod zaradi obravnave ni bil odobren oz. so bile za njegov neizhod podane druge okoliščine.
V sporu o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu sodišče ne more presojati, ali je šlo za šikano v zvezi s pravnomočno rešenimi spori (o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršenja delovnih dolžnosti, o razrešitvi in prerazporeditvi ter o začasnem čakanju na delo). V tem sporu je lahko presojalo le šikaniranje tožnika v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sicer bi poseglo v pravnomočno rešen spor. Tožnik bi se na pravnomočno rešen spor lahko skliceval le, če bi v njem dokazal, da ga je tožena stranka šikanirala, česar pa ni storil, saj je sodišče v tem sporu pravnomočno odločilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in da šikaniranja tožnika v tem primeru ni bilo.