Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe na predlog tretjega ni upoštevalo 22. točke odločbe Ustavnega sodišča s številko U-I-110/03-16 z dne 14.04.2004, iz katere je razvidno, da bi moralo pri odločanju o predlogu tretjega za odlog izvršbe, poleg verjetnega izkaza nastanka škode, upoštevati tudi drug kriterij, in sicer verjetnost obstoja zatrjevane pravice tretjega.
napotitev na pravdo - pravno vprašanje - dejansko vprašanje - zahtevek dajalca socialne pomoči
Dedinja trdi, da je v obravnavani zadevi zaradi odločbe Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 128. člen Zakona o dedovanju, zakonodajalec pa v roku, ki mu ga je dalo Ustavno sodišče, nove ureditve ni sprejel, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko dajalec socialne pomoči prejeto pomoč uveljavljal v zapuščinskem postopku. Vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za zahtevek dajalca pomoči ali ne, ni dejansko, temveč pravno vprašanje, zato napotitev na pravdo ni potrebna, temveč mora o njem odločiti zapuščinsko sodišče samo.
Terjatev tožnika do toženca iz naslova posojilne pogodbe ni mogoče pobotati s terjatvijo toženčevega podjetja do tožnika, pa čeprav je toženec direktor ali edini lastnik svojega podjetja, saj ne gre za terjatev med istima strankama, ki sta hkrati drug do drugega upnika in dolžnika.
Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj zatrjevanih spremenjenih okoliščin tako na strani tožeče kot tožene stranke ter vpliv teh spremenjenih okoliščin na že določeno preživnino.
Tožeča stranka kot solidarna dolžnica, ki trdi, da je plačala več, kot znaša njen delež v škodi, lahko od prvega toženca zahteva le toliko, kolikor ustreza njegovemu deležu kot posameznemu dolžniku v škodi.
Bistveno vprašanje za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženk, je, ali je bila nastopna ploskev stopnic zaradi dotrajanosti oz. neustreznega vzdrževanja spolzka, kar je zatrjevala tožnica. Da je bila tedaj stopnica spolzka, pa mora dokazati tožnica.
Dolžnici ni bil vročen predlog izvršitelja z dne 20.7.2005, s katerim se predlaga njeno kaznovanje. S takim, nezakonitim postopanjem, pa je sodišče prve stopnje odvzelo dolžnici možnost sodelovanja in obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Če naj bi se nova dejstva ali novi dokazi v smislu 10. točke citiranega 394. člena ZPP lahko uporabili v prejšnjem postopku, bi morali takrat tudi obstajati. Dejstva oz. dokazi, ki nastanejo pozneje, niso razlog za obnovo postopka.
Bilo je treba ugotoviti, če je v spornem obdobju tožnik dejansko prihajal do svojih parcel po drugi dostopni poti, saj kljub temu, da ima služnostno pravico hoje in vožnje, vključno s kmetijsko mehanizacijo, po toženčevi parceli, ne bi bila podana odškodninska odgovornost toženca, če je tožnik lahko prihajal do svojih parcel po drugi poti in je tako imel možnost obdelovanja.
Zavarovalni pogoji ne štejejo za invalidnost primer omejene gibljivosti sklepov palca na nogi, temveč le primer ankiloze - otrdelosti sklepa, za razliko od ostalih sklepov (koleno, skočni sklep), ko določajo invalidnost tudi v primeru njihove omejene gibljivosti. Zato v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko je mogoče uporabiti za odločanje 4. tč. 13. čl. splošnih pogojev, ki določa, da se v primeru kakšne oblike posledic, ki v tabeli niso predvidene, določi stopnjo invalidnosti skladno s podobnimi oblikami posledic, ki so v tabeli predvidene.
Posest pravice stvarne služnosti se pridobi z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino te pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika posesti pravice stvarne služnosti nista imela, saj sta parcelo tožencev, zaradi nasprotovanja tožencev in zaradi tam parkiranih osebnih avtomobilov tožencev, lahko uporabljala le na skrivaj, ko tožencev ni bilo doma in ko toženca na svojem dvorišču nista parkirala svojih vozil.
Dediči na zapuščinski obravnavi so dogovorili način izplačila nujnega deleža dedinji G.S., sočasno pa je bil sklenjen tudi dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju po P.L. Gre za pogodbo z učinki sodne poravnave, ki pa je v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati.