Ugotovitev sodišča, da naj bi pokojni I.M. oporoko pri odvetniku preklical, ne daje odgovora na vprašanje, ali je šlo za preklic oporoke na predpisan način, to je v skladu s 1. odst. 99. čl. Zakona o dedovanju. Tožena stranka bi morala v postopku dokazati poleg namena preklicati oporoko, tudi, da je bil preklic narejen v eni od oblik, predpisanih za sestavo oporoke. Glede na to, da listine o preklicu ni, pa analogno s 77. čl. ZD tudi, da je listina o preklicu obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena.
Pravno lastnost javnega dobra se ukine po posebnem postopku, ki ga ureja čl. 23 ZGO-1 in teh pravil predlagatelj ne more obiti s postopkom za ureditev meje, ki ga je sprožil.
Pri nepremičninah, katerih prodajo se s tožbo zahteva, v korist tožeče stranke po zastavni pogodbi je vknjižena zastavna pravica le za znesek tolarske protivrednosti 450.000 ATS. Gre za maksimalno hipoteko, zato je upnik (tožeča stranka) upravičen, da se za svojo terjatev iz zastavne pogodbe poplača le do višine vpisanega najvišjega zneska. Maksimalna hipoteka namreč omejuje jamčevanje zastavljene nepremičnine za terjatve do najvišjega vpisanega zneska.
ZOR člen 371, 371. ZPP člen 343, 343/3, 343, 343/3.
pravni interes za pritožbo - zastaralni rok - neupravičena pridobitev
1. Ob ugoditvi zahtevku tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje (nepravilno) odločilo o zavrnitvi (nepostavljenega) višjega tožbenega zahtevka.
2. Petletni zastaralni rok (zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve) teče od izselitve 31.1.1993 dalje, zato ob vloženi tožbi 31.12.1997 ugovor zastaranja ni utemeljen.
Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki. Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici poravnal in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98. Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, mora toženec svojo obveznost izpolniti.