Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso bile vzrok kasnejše smrti oziroma niso imele nikakršnega vpliva na nastop zavarovalnega primera. Zavarovalnica ne more odkloniti izplačila zavarovalne vsote, če okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso imele vpliva na nastop zavarovalnega primera.
varstvo in vzgoja otroka - spremenjene razmere - pravni interes za pritožbo
V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka. Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo.
razmerja med starši in otroki - osebni stiki z otrokom - spolno nasilje - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - prepoved stikov z otrokom - pomajkljivosti sodbe - obseg in način izvajanja stikov - določenost izreka sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je v postopku izhajalo iz predpostavke, da so utemeljeni očitki spolne zlorabe in je glede na to - s pomočjo strokovnjakov - ugotavljalo, ali so stiki zaradi tega za deklico tako psihično obremenjujoči, da jih je treba v celoti prepovedati. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, da deklice stiki z očetom, ki potekajo pod nadzorom centra za socialno delo, ne ogrožajo in zanjo niso psihično obremenjujoči. Ker pa v izreku odločbe termini stikov niso določeni, je izrek tako pomanjkljiv, da odločbe ni mogoče preizkusiti.
V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati.
Delodajalec mora delavcem omogočiti varno delo, pri tem mora računati tudi z običajno stopnjo pazljivosti delavca pri delu, saj se ta osredotoči tudi na svoje delo, v konkretnem primeru zamenjavo žarnice. Delavcu mora dati na razpolago ustrezna delovna sredstva, tega tožena stranka kot delodajalec ni storila, delo se je zato izvajalo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisom in ne ukrepom varstva pri delu in je delodajalec zato za škodo odgovoren, ker ni poskrbel za varno delo in tudi ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde.
Tožnik trdi, da mu je A.Š. (v nadaljevanju dolžnica) svoj solastninski delež podarila s pogodbo z dne 23.6.1993 in da je zato izvršba na solastninski delež dolžnice nedopustna, v času izdaje sklepa o izvršbi zemljiškoknjižna lastnica predmetnega solastninskega deleža dolžnica in ne tožnik. Ker tožnik v času zaznambe sklepa o izvršbi ni bil lastnik spornega deleža, ni pomembno, ali je toženka za obstoj pogodbe vedela ali ne.
ZOR člen 371, 371. ZPP člen 343, 343/3, 343, 343/3.
pravni interes za pritožbo - zastaralni rok - neupravičena pridobitev
1. Ob ugoditvi zahtevku tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje (nepravilno) odločilo o zavrnitvi (nepostavljenega) višjega tožbenega zahtevka.
2. Petletni zastaralni rok (zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve) teče od izselitve 31.1.1993 dalje, zato ob vloženi tožbi 31.12.1997 ugovor zastaranja ni utemeljen.
1.Tožnica svojih stroškov in potreb sploh ni opredelila niti izkazala. 2.Zakonec ima ob izpolnjenih pogojih pravico do preživnine v višini, kolikor je zmore plačevati zakonec, ki je za plačilo preživnine zavezan.
Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki. Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici poravnal in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98. Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, mora toženec svojo obveznost izpolniti.