neutemeljen ugovor - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - dokaz
Glede na to, da je upnica predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe ter upoštevaje dejstvo, da upnica zanika, da bi dolžnik dolg po izvršilnem naslovu poravnal, samo dokaz z zaslišanjem strank, ne zadostuje, da bi se dolžnikov ugovor lahko štel za utemeljenega.
ZKP člen 420, 420/2, 422, 422/2, 420, 420/2, 422, 422/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o podaljšanju pripora
Res je tudi to, kar navajata obtoženca, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, vendar pa je naziranje obtožencev, da sta upravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nepravilno, saj jima tako funkcijo odreka dejstvo, da sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper odločbo, zoper katero takega pravnega sredstva ni moč vložiti. Tako je tudi neutemeljen tisti očitek, kjer obtoženca menita, da bi za presojo o tem, ali je njuna zahteva upravičena ali ne, bil pristojen edinole zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, ne pa predsednik senata. Tudi tako naziranje obeh pritožnikov ne drži, saj je po 2. odst. 422. čl. ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje upravičen zavreči s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice ali če je prepozna.
objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost
Tožnik je bil poškodovan dne 18.3.1997, ko se je moral udeležiti treninga, in je izvajal vajo meta. Potrebno je bilo sodelovanje obeh, vsaka malenkost, že drugačen gib, je lahko povzročila drugačen padec in je ta bil lahko že posledica malenkostne nepazljivosti enega ali drugega. Sedaj vaj na moč, med katere je spadal tudi sporni met, prav zaradi številnih poškodb, več ne izvajajo. Te konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je ta aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti, saj je kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihajalo do poškodb in padcev.
Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost
zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.
Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.
Tožba spada med tista pisanja, ki se vročajo osebno stranki. Vročevalec ni ravnal niti po lastnih navodilih, saj je za poskus druge vročitve (ker prvič ni bil uspešen), dal 2 tožencu napotek naj bo v stanovanju dne 20.8.2002, sam pa je drugi poizkus vročitve opravljal dan prej, torej 19.8.2002. Vročitev tožbe ni bila pravilna, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker jo je sodišče kljub temu izdalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob uradnem preizkusu pa je sodišče 2. st. ugotovilo tudi, da je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče 1. st. v obrazložitvi ni navedlo katera pravnorelevantna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je takšno odločitev oprlo.
pogodbeno dogovorjena prepoved odsvojitve in obremenitve - vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve v zemljiško knjigo - učinek proti tretjim
Zaznamovana je bila le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju med I.M. in S.A., v kateri sta se pogodbeni stranki dogovorili za prepoved odsvojitve. V pogodbi dogovorjena prepoved učinkuje le med njima in nikakor ne vpliva na pogodbe, ki so jih sklenili tretji v dobri veri, da take prepovedi ni.
predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki je odločalo o terjatvi - predložitev izvršilnega naslova
Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno pošiljati izvršilnega naslova dolžniku. Izhajati je namreč potrebno iz določb 42. čl. ZIZ, da v primeru, če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki je odločalo o terjatvi, temu ni treba predložiti izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, kar pomeni, da tudi v primeru, ko je izvršilni naslov predložen predlogu za izvršbo, tega posebej ni potrebno pošiljati dolžniku.