URS člen 22. ZUS-1 člen 75, 75/1-2, 83, 83/2, 83/2-1, 85, 85/1-1, 85/2. ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77, 125, 135. ZDavP-1 člen 113. ZPP člen 339, 339/2-14.
odmera davka v posebnih primerih - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dovoljena revizija po vrednosti - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje priče - dokazno breme davčnega zavezanca - načelo materialne resnice - kršitve postopka izdaje upravnega akta - odločanje brez glavne obravnave - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - dokaz z zaslišanjem strank
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča uveljavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca.
dovoljenost revizije - odobritev pravnega posla - priposestvovanje - splošno vprašanje - ni pomembno pravno vprašanje
Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Iz ustavljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča jasno izhaja, na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidenta s splošnim vprašanjem, ki ne zahteva odgovora, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava preko sodne prakse, tej zahtevi nista zadostila.
Namen 109. člena ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti. Citirana določba ZPP tako omogoča obrambo ugleda oziroma avtoritete sodišč tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje vzpostavljanja nezaupanja v delo sodišč.
V reviziji pooblaščenec - notar podaja negativne vrednostne ocene dela sodišča in sodnic. Z njimi izraža svoj nespoštljiv in prezirljiv odnos do sodstva in hkrati sodnicam na skrajno neprimeren in žaljiv način očita pristransko sojenje. Te žaljive in negativne vrednostne ocene pa nimajo nič skupnega s pravno argumentacijo revizije. Z njimi se poskuša le jemati ugled sodstvu, sodiščem in sodnikom. Tako ravnanje pa terja izrek denarne kazni po 109. členu ZPP.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015473
ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-1, 75/1-2, 76. ZPP člen 339. ZMZ člen 7, 21, 54, 55/1, 55/1-4.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - pravica do izjave - lažno predstavljanje razlogov za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja
Uradna oseba mora stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.
Sodišče prve stopnje je s svojim sklepom zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke, ki je bila vložena kljub temu, da ta odločba še ni postala dokončna. Zoper odločbe, ki niso dokončne, pa ni možno vložiti tožbe v upravnem sporu. Na to dejstvo postavljeni tožbeni zahtevki ne vplivajo, saj se taka nedovoljena tožba zavrže v celoti.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za povrnitev nadaljnjih stroškov - obveznost določne in opredeljene navedbe stroškov v upravnem sporu - priznanje nagrade po ZOdvT - akcesorni zahtevek - ugovor arbitrarnosti
Odvetnica z navedbo: „nagrada za postopek 450 EUR in mat. str. Pavšal: 20,00 EUR“, zakonski zahtevi po določni in opredeljeni navedbi stroškov v tej zahtevi ni zadostila. Odvetnica ni določno in opredeljeno navedla, da zahteva nagrado za pritožbo po ZOdvT, niti ni navedla tarifne številke, zahtevani znesek 450,00 EUR pa ustreza le znesku nagrade po Pravilniku, veljavnem v času priglasitve stroškov (četrti odstavek 3. člena), zato njena splošna navedba in tej navedbi pripisan znesek, ki ga ni mogoče preveriti, priznanja nagrade po ZOdvT ne omogoča.
koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice - sklicevanje na določbo zakona
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.
Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj so vprašanja, na katere naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo zastavljena le na splošni ravni, brez konkretizacije, katera pravna pravila naj bi bila v obravnavani zadevi prekršena ter zakaj naj bi bila ta vprašanja pomembna po vsebini zadeve.
Zgolj s sklicevanjem na zakonsko določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije ni mogoče izkazati.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015430
ZUS-1 člen 76. ZMZ člen 46, 54, 55, 55/1-3, 55/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14. Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen člen 12.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - osebni razgovor - obveznost osebnega razgovora v pospešenem postopku - sprememba Direktive 2013/32/EU - strožja merila glede obveznosti osebnega razgovora po sedaj veljavni direktivi - izjemni primeri opustitve osebnega razgovora - posledice poteka roka za prenos direktive v slovenski pravni red - načelo primarnosti - razlaga določb ZMZ v duhu direktive - kršitev pravil postopka tožene stranke
Ob ugotovitvi, da tožena stranka s tožnikom osebnega razgovora ni opravila (kar med strankama ni sporno, zato sodišče ni presojalo, ali bi bilo del postopka podajanja prošnje mogoče opredeliti kot osebni razgovor), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pravila postopka.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - upravni spor zoper drugostopenjski upravni akt - pritožba zoper sodbo - dovoljenost
Upravni spor zoper drugostopenjski upravni akt je dopusten samo v primeru, da je pritožbeni organ v pritožbenem postopku vsebinsko spremenil odločitev prvostopenjskega organa in sam odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, namreč ni odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki določajo, kdaj je zoper sodbo dopustno vložiti pritožbo, niso izpolnjeni, na kar je tožnika pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Ker je tožnik navkljub temu zoper sodbo, s katero je bila njegova tožba zavrnjena, vložil pritožbo, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno.
UPRAVNI SPOR - KONCESIJE - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VS1015408
ZUS-1 člen 2, 2/2, 33, 33/1-3, 36, 36/1-4. ZGJS člen 8, 8/1, 37, 59, 59/1, 59/2. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/3. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 1, 5, 5/1, 5/5, 6, 6/3, 9.
molk upravnega organa - dopustnost tožbe zaradi molka - opravljanje gospodarske javne službe - koncesija - ravnanje z odpadki
Tožbo zaradi molka organa je dopustno vložiti le, kadar se njegova neaktivnost nanaša na upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Vprašanje cene storitve in preko nje vprašanje plačila, ki ga koncesionar lahko pričakuje zaradi izvajanja koncesionirane javne službe, ter s tem povezane obveznosti občine so predmet pogodbenega urejanja. To pa pomeni, da lahko izvajalec (koncesionar) svoj interes po spremenjeni ceni izvajanja storitve uresniči (zaščiti) le preko določb koncesijske pogodbe oziroma lahko zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja koncedenta (npr. ker je opustil izvedbo postopka potrjevanja cene), torej v pravdnem postopku.