Sodišče lahko pogodbeno materialno pravo uporabi šele, ko ugotovi njegovo vsebino; stranka, ki se na uporabo takega prava sklicuje, pa mora njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti. Pri ugotavljanju vsebine avtonomnega prava gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja.
Medtem ko zgolj navedbe številk in naslovov poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi vsebovala pogodbene obveznosti tožnice, ne morejo šteti za dovolj določno opredelitev vsebine avtonomno dogovorjenega prava, pa ostalih zgoraj izpostavljenih navedb ni mogoče šteti za pavšalne in nekokretizirane. V tem delu je revizijski očitek utemeljen. Zaradi napačnega stališča sodišča druge stopnje o pavšalnosti toženkinih navedb glede Splošnih pogojev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.
Stališče, da je izplačevanje plače v gotovini možno dokazovati le z listinskimi dokazi, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe sicer res zapisalo, da zgolj izpovedba prič ne more nadomestiti uradne listinske dokumentacije, vendar takšno stališče še ne pomeni, da sodišče šteje, da spornih dejstev toženec sploh ne bi smel dokazovati tudi z izpovedbo prič. Nenazadnje je sodišče druge stopnje pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedbe toženca ter prič A. A. in B. B. o plačevanju v gotovini.
Odgovor na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, je takšen, da mora sodišče delodajalcu omogočiti dokazovanje, da je delavcu prejemke iz delovnega razmerja (oziroma del teh prejemkov) izplačal v gotovini, vendar pa v konkretnem primeru ta obveznost ni bila kršena.
Ker sta se revident in pri njemu organiziran sindikat v okviru pogodbene avtonomije dogovorila za ugodnejše odpravnine le delavcem, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in ob upokojitvi), je zmotna presoja, da je do nje upravičena tudi tožnica, ki je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.