neizkoriščen tedenski počitek - bruto ali neto znesek
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Vprašanje, ali ima zarubljena klimatska naprava pomen sestavine ali predstavlja samostojno premično stvar, ne more biti predmet postopka z ugovorom tretjega, saj je ta omejen le na vprašanje, ali na predmetu izvršbe obstaja pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo.
Bo pa navedene trditve tretjih sodišče prve stopnje presojalo kot predlog za odpravo nepravilnosti izvršbe iz 52. člena ZIZ. Če bo presodilo, da konkretna klimatska naprava ni samostojna premična stvar, ampak sestavina nepremičnine, izvršitelj ni imel pooblastila, da izvede izvršilna dejanja (rubež) glede tega predmeta, saj sodeluje le v postopku premičninske izvršbe. Na sestavino nepremičnine se lahko poseže le v postopku izvršbe na celotno nepremičnino. Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. V obravnavani zadevi, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, izvršba na nepremičnino ni bila dovoljena.
ZDR člen 155, 156.. ZObr člen 97f.. - člen 4, 4/2, 4/2-1.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - bruto neto
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Sama opredelitev pogodbene obveznosti še ne dokazuje izpolnitve te obveznosti. Ker predlagani dokaz s poizvedbami in predložitvijo pogodbe zato ni bil relevanten, ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predsednik uprave - razrešitev s funkcije - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima delavec (tožnik), če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije predsednika uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna.
Odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu ne vpliva na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj tožnik v pogodbi o zaposlitvi (glede na 3. člen te pogodbe) prenehanje delovnega razmerja ni imel vezano na razlog in zakonitost odpoklica.
ZSPJS člen 25, 25/2, 52, 52/1.. KPJS člen 35.. ZKolP člen 4.
dodatek za stalnost - dodatek za delovno dobo
KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.
sprejem na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča - pogoji za izrek ukrepa
Pridržani zaradi blodnjave simptomatike in ne-jemanja ustrezne medikamentozne terapije hudo ogroža svoje zdravje, zato je njegovo obširno pritožbeno pojasnjevanje, da materialne škode ne povzroča namenoma, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistveno.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pritožnikov podpis nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pritožnik v pritožbi izpostavlja pomoto pri pošiljanju vloge, kar pa ne more biti podlaga za spremembo izpodbijane odločitve, saj ZPP nepodpisanost pritožbe sankcionira ne glede na razlog zaradi katerega je pritožba nepodpisana.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati tudi podpis vlagatelja. Po 105.b členu ZPP mora biti vloga (torej tudi pritožba), ki je v elektronski obliki, podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Pritožba, ki jo je v elektronski obliki vložil tožnik, takšnega kvalificiranega potrdila ne vsebuje, zato se šteje, da ni podpisana in torej ne vsebuje vsega, kar bi morala. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo.
Odpoved ni nezakonita že zgolj iz razloga, ker je tožena stranka v uvodu odpovedi napačno navedla, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje drugemu delavcu, ne pa tožniku. Iz ostale vsebine odpovedi, iz tožbenih navedb in predloženih listin je namreč jasno razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku. Ne drži stališče pritožbe, da odpoved (ki je sicer po vsebini jasno obrazložena in se nanaša na tožnika) že zgolj zaradi navedene napačne označbe nima učinka zoper tožnika.
stvarne napake - podjemna pogodba - neposlovna odškodninska odgovornost - odgovornost za stvarne napake - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - poslovna odškodninska odgovornost - lex specialis
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbe obveznosti - zaveze pogodbene stranke, da opravi izpolnitev brez napak. Odgovornost se kaže v manjši vrednosti predmeta izpolnitve z napakami (škoda na sami stvari, neposredna škoda). Kadar se kršitev pogodbene obveznosti odraža v izpolnitvi z napakami (pravnimi ali stvarnimi), je uporaba splošnih pravili o odškodninski odgovornosti izključena.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Po določbi 51. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) mora delodajalec zagotavljati opravljanje drugega ustreznega dela delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, v 15 dneh po dokončnosti odločbe ZPIZ. V skladu z določbo 182. člena KPDŽP pa delodajalec zagotavlja delavcem v primerih iz 51. in 52. člena kolektivne pogodbe nadomestilo plače v višini 100 %. Podlaga za izračun je plača, ki jo je delavec prejel pred zmanjšano delovno zmožnostjo oziroma pred nevarnostjo za nastanek invalidnosti, usklajeno z rastjo plač v družbi, nadomestilo pa se zmanjša za znesek, ki ga delavec prejme od ZPIZ. Zato pavšalne trditve tožene stranke, da tožnik pri plači ni bil prikrajšan že zato, ker je prejemal nadomestilo iz naslova invalidnosti, niso sprejemljive, saj so delodajalci s kolektivno pogodbo prevzeli obveznost do delavcev - invalidov za plačilo nadomestila v višini 100 % prav zato, ker v teh primerih običajno prihaja do prikrajšanja pri plači.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008255
ZDR člen 184.. OZ člen 174, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - izgubljeni zaslužek - renta
O povrnitvi bodoče škode se, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o t. i. normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnosti, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek.
V skladu z ustaljeno sodno prakso se tudi pri oškodovancih, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so z delom redno pridobivali zaslužek, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.
Ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke in da je njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve posledica škodnega dogodka, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni s 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010269
URS člen 22. KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 502.c, 502.c/1.
kaznivo dejanje goljufije - začasna odredba - obrazloženost sodne odločbe - seznanitev z vsemi dejstvi in dokazi
Z dokazi, na katere se sklicuje pritožba, se je sodišče prve stopnje nedvomno seznanilo, vendar je na osnovi izpovedb prič in listinskih dokazov, ki jih navaja v razlogih sklepa zaključilo, da ti obdolženke ne razbremenjujejo do take mere, da bi lahko podvomilo v obstoj utemeljenega suma, v smeri storitve kaznivega dejanja, ki ga je obtožena obdolženka. Presoja izvedenih in razpoložljivih dokazov, razvidna iz obrazložitve napadenega sklepa, zato po oceni pritožbenega sodišča ustreza zahtevam obrazloženosti sodne odločbe, pa zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da presoja nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije.
Konkurenčna klavzula je bila med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je 12 dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
Določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
ZDR člen 4.. ZDR-1 člen 4, 5, 13, 22, 54.. ZVis člen 63.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - visokošolski učitelj
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dekan tožnici v spornem obdobju pojasnil, da z njo zaradi varčevalnih ukrepov sklepa pogodbe o delu in ne delovno razmerje, vendar navedeno ne zavezuje sodišča, da tožnici ne bi priznalo delovnega razmerja, v kolikor je ugotovilo elemente delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožnica v času od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 zaposlena pri toženi stranki v obsegu 45 % polnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa in od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas. Sodišče je navedeno izračunalo glede na tožničine obveznosti pri toženi stranki in upoštevalo pri tem tudi 63. člen ZVis.
Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe.
Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.
Odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Ocena zelo dobro, s katero je tožena stranka ocenila tožnika, pa pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem ali napredovalnem obdobju.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava tožbenega zahtevka - priznanje zahtevka - umik tožbe
Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče izdalo sodbo za plačilo zneska 21.272,16 EUR, pri čemer je v 11. točki obrazložitve sodišče navedlo, da je tožena stranka pripoznala del tožbenega zahtevka v znesku 7.205,00 EUR ter da je navedeni znesek tudi dejansko plačala dne 28. 2. 2017, kar med strankama naj ne bi bilo sporno. V kolikor je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, bi posledično moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP in to tudi ustrezno obrazložiti.
Pravna teorija in praksa loči med pripoznavo tožbenega zahtevka in priznanjem, kar bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, tako glede eventualne pripoznave, priznanja zahtevka in tudi umika tožbenega zahtevka.