Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vprašanje prekluzije razlagalo preširoko, s pojasnilom, da prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Pri tem je neutemeljeno izpostavilo, da je tožnik navedbe o spornem aneksu in sam aneks podal šele v prvi pripravljalni vlogi (in ne že v tožbi). Kot navedeno, ima stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo čas navesti vsa dejstva in dokaze za utemeljitev njenega tožbenega zahtevka, kar je tožnik spoštoval in svoje navedbe ter dokaze za utemeljitev zahtevka za plačilo razlik v plači podal pravočasno.
Tožnik ni dokazal svojih trditev o nezakoniti odjave iz socialnih zavarovanj s strani tožene stranke in zlorabo njegovega bianco podpisa. Tožnik je sam podal odpoved, v kateri je smiselno predlagal skrajšanje odpovednega roka. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka s takim predlogom strinjala in tožnika spornega dne odjavila iz zavarovanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi stranki morali skleniti sporazum, saj takšna dolžnost ni nikjer predpisana.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00008440
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.. ZDSS-1 člen 43.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - izostanek hujših neugodnih posledic za dolžnika
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je poleg verjetnosti obstoja terjatve izpolnjen katerikoli (vsaj eden) od pogojev oz. predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. členu ZIZ, torej tudi ob izkazani predpostavki v 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ( t.j. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale pri upniku).
Vprašanje, ali ima zarubljena klimatska naprava pomen sestavine ali predstavlja samostojno premično stvar, ne more biti predmet postopka z ugovorom tretjega, saj je ta omejen le na vprašanje, ali na predmetu izvršbe obstaja pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo.
Bo pa navedene trditve tretjih sodišče prve stopnje presojalo kot predlog za odpravo nepravilnosti izvršbe iz 52. člena ZIZ. Če bo presodilo, da konkretna klimatska naprava ni samostojna premična stvar, ampak sestavina nepremičnine, izvršitelj ni imel pooblastila, da izvede izvršilna dejanja (rubež) glede tega predmeta, saj sodeluje le v postopku premičninske izvršbe. Na sestavino nepremičnine se lahko poseže le v postopku izvršbe na celotno nepremičnino. Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. V obravnavani zadevi, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, izvršba na nepremičnino ni bila dovoljena.
Sama opredelitev pogodbene obveznosti še ne dokazuje izpolnitve te obveznosti. Ker predlagani dokaz s poizvedbami in predložitvijo pogodbe zato ni bil relevanten, ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.
Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe.
Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.
KZ-1 člen 211, 211/1, 223, 223/2, 284, 284/2. ZKP člen 358. ZFPPIPP člen 359, 382, 396.
goljufija - osebni stečaj - stečajni postopek - višina škode - stečajna masa - oškodovanje stečajnih upnikov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - oškodovanje tujih pravic - kriva izpovedba
Z osebnim stečajem je upnikom s prijavo terjatev v tem postopku le olajšana možnost, da pridejo vsaj do delnega poplačila, vendar pa neizpolnitev te možnosti, tudi če zaradi lažnih navedb oziroma prikrivanj dejanskih okoliščin s strani obdolženca, ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov goljufije, saj dolg obstaja že od prej.
Odpoved ni nezakonita že zgolj iz razloga, ker je tožena stranka v uvodu odpovedi napačno navedla, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje drugemu delavcu, ne pa tožniku. Iz ostale vsebine odpovedi, iz tožbenih navedb in predloženih listin je namreč jasno razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku. Ne drži stališče pritožbe, da odpoved (ki je sicer po vsebini jasno obrazložena in se nanaša na tožnika) že zgolj zaradi navedene napačne označbe nima učinka zoper tožnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - razsodnost - poslovna sposobnost - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR-1, ker si je spornega dne protipravno prilastil denarni znesek, ki ga je prejel za odkupno pošiljko. Po mnenju izvedenke je bil tožnik v času očitanih dejanj v fazi manije in ni bil sposoben zavestne in kritične presoje. Vodila ga je težnja po izpolnitvi neke trenutne želje ali potrebe, podprta z občutki brezskrbnosti in manične vnesenosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v času očitanega dejanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja niti ni imel v oblasti svojega ravnanja (in si tega stanja ni povzročil sam niti ni mogel pričakovati, da bo tako ravnal), je presoja sodišča prve stopnje, da za očitano kršitev ni odgovoren, pravilna.
neizkoriščen tedenski počitek - bruto ali neto znesek
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pritožnikov podpis nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pritožnik v pritožbi izpostavlja pomoto pri pošiljanju vloge, kar pa ne more biti podlaga za spremembo izpodbijane odločitve, saj ZPP nepodpisanost pritožbe sankcionira ne glede na razlog zaradi katerega je pritožba nepodpisana.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati tudi podpis vlagatelja. Po 105.b členu ZPP mora biti vloga (torej tudi pritožba), ki je v elektronski obliki, podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Pritožba, ki jo je v elektronski obliki vložil tožnik, takšnega kvalificiranega potrdila ne vsebuje, zato se šteje, da ni podpisana in torej ne vsebuje vsega, kar bi morala. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava tožbenega zahtevka - priznanje zahtevka - umik tožbe
Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče izdalo sodbo za plačilo zneska 21.272,16 EUR, pri čemer je v 11. točki obrazložitve sodišče navedlo, da je tožena stranka pripoznala del tožbenega zahtevka v znesku 7.205,00 EUR ter da je navedeni znesek tudi dejansko plačala dne 28. 2. 2017, kar med strankama naj ne bi bilo sporno. V kolikor je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, bi posledično moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP in to tudi ustrezno obrazložiti.
Pravna teorija in praksa loči med pripoznavo tožbenega zahtevka in priznanjem, kar bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, tako glede eventualne pripoznave, priznanja zahtevka in tudi umika tožbenega zahtevka.
Konkurenčna klavzula je bila med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je 12 dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
Določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 54.. ZDR-1 člen 56, 118.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - tujec - delovno dovoljenje - sodna razveza - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarno povračilo - nadurno delo
Tožena stranka je sklepanje pogodb za določen čas s tožnikom utemeljevala z izjemo po 4. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR, v skladu s katero je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. Ker je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožniku (bosanskemu državljanu) 13. 1. 2011 izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas od 13. 11. 2011 do 12. 1. 2014, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 3. 2011 sklenjena v nasprotju s citirano 4. alinejo 52. člena ZDR. Iz tega razloga je bila nezakonito sklenjena tudi (naslednja) pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 13. 1. 2014, po izteku katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker se v skladu z določbo 54. člena ZDR v primeru nezakonite pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (enako določa tudi 56. člen sedaj veljavnega ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delovno razmerja tožnika pri toženi stranki 12. 1. 2015 ni prenehalo.
kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let
Sodišče druge stopnje vztraja pri stališču, da prijema za prsi in zadnjico ne gre enačiti s spolnim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 zgolj zato, ker gre pri tem za telesni dotik. Že zdravo razumsko je jasno, da so dejanja, s katerimi se tako ali drugače prizadene oškodovančeve spolno integriteto lahko zelo različna in intenzivna ter da je ocena, ali gre za spolno dejanje oz. dejanje, s katerimi kako drugače prizadeta spolna integriteta drugega, odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. Kolikor bi namreč obveljala razlaga sodišča, bi lahko prišlo do nevzdržnih situacij, ko bi storilec objektivno gledano blažjega posega v spolno integriteto odgovarjal po strožjem zakonu zgolj zato, ker je prišlo do telesnega stika, medtem ko bi storilec, ki takega kontakta sicer ne bi izvedel, bi pa npr. žrtev izpostavil bolj izrazitemu spolnemu dogodku, bil deležen milejše obravnave. Dejanje je zato potrebno presojati celovito in ne na podlagi tega ali je prišlo med storilcem in žrtvijo do dotikanja teles.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
ZPP člen 274, 274/1. OZ člen 311, 313, 313/1, 313/2, 313/3, 315, 396, 396/2, 408, 408/2.
litispendenca - vzajemnost medsebojnih terjatev - trditveno breme stranke - pobotni ugovor - pogoji za pobot terjatev
O tem, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, v praksi ni nobenega dvoma. Vendar v predmetni zadevi vzajemnost terjatev (oziroma pobotnega ugovora) ni podana. Iz določila prvega odstavka 313. člena OZ namreč izhaja, da je eden izmed pogojev pobotanja vzajemnost terjatev. To pomeni, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. V zakonu so sicer določene številne izjeme od tega pravila, npr., če je dogovorjeno zavarovanje obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), kadar gre za pobot z odstopljeno terjatvijo po 315. členu OZ, kadar gre za solidarne obveznosti (drugi odstavek 396. člena OZ in drugi odstavek 408. člena OZ) itd., vendar pritožnik se na nobeno od teh situacij ne sklicuje. Sodišče pa brez konkretnih trditev ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati ali gre za listipendenco tudi takrat, kadar vzajemnosti ni.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predsednik uprave - razrešitev s funkcije - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima delavec (tožnik), če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije predsednika uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna.
Odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu ne vpliva na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj tožnik v pogodbi o zaposlitvi (glede na 3. člen te pogodbe) prenehanje delovnega razmerja ni imel vezano na razlog in zakonitost odpoklica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010269
URS člen 22. KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 502.c, 502.c/1.
kaznivo dejanje goljufije - začasna odredba - obrazloženost sodne odločbe - seznanitev z vsemi dejstvi in dokazi
Z dokazi, na katere se sklicuje pritožba, se je sodišče prve stopnje nedvomno seznanilo, vendar je na osnovi izpovedb prič in listinskih dokazov, ki jih navaja v razlogih sklepa zaključilo, da ti obdolženke ne razbremenjujejo do take mere, da bi lahko podvomilo v obstoj utemeljenega suma, v smeri storitve kaznivega dejanja, ki ga je obtožena obdolženka. Presoja izvedenih in razpoložljivih dokazov, razvidna iz obrazložitve napadenega sklepa, zato po oceni pritožbenega sodišča ustreza zahtevam obrazloženosti sodne odločbe, pa zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da presoja nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije.