Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.
Za sporna leta je bilo ugotovljeno, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Zato je na podlagi takšnih podatkov tudi pokojninska osnova pravilno določena in od te osnove pravilno odmerjena starostna pokojnina, z upoštevanjem odmernega odstotka, ki glede na ugotovljeno pokojninsko dobo ni sporen.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
ZJU člen 6, 17, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1.. ZSPJS člen 28.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost
Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00006474
KZ-1 člen 253. ZKP-UPB8 člen 144.
overitev lažne vsebine - oškodovanec
Čeprav je res, da predmet napada pri kaznivem dejanju po 253. členu Kazenskega zakonika ni posameznik, pa to še ne pomeni, da ne more biti s tem kaznivim dejanjem oškodovan. Po 144. členu ZKP je namreč oškodovanec katerakoli oseba, katere osebna ali premoženjska pravica je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Njegovega položaja v kazenskem postopku tako ne določa objekt kazenskopravnega varstva, kot je to mogoče razumeti iz pritožbene obrazložitve, ampak zgolj vzročna zveza med kaznivim dejanjem in prekršeno oziroma ogroženo pravico, ki je v obravnavanem primeru pri navedeni gospodarski družbi nedvomna.
Pritožnica je bila dolžna o najemnem razmerju, ki po eni strani obremenjuje njeno premoženje kot del stečajne mase (s posestno pravico najemojemalca na stanovanju), po drugi strani pa predstavlja korist in premoženje iz upravljanja stečajne mase v višini vsakomesečnih najemnin, obvestiti upravitelja. Ker upravitelj z najemno pogodbo za stanovanje, last dolžnice, ni bil seznanjen, s premoženjem ni mogel upravljati bodisi v smislu prekinitve najemnega razmerja bodisi pobiranja najemnine, je tudi v času po začetku postopka osebnega stečaja s stanovanjem upravljala in razpolagala dolžnica kot najemodajalka, čeprav je bila njena poslovna sposobnost tedaj že omejena.
V smislu razpolaganja s stanovanjem, oddanim v najem, ni relevanten zgolj čas sklenitve najemne pogodbe, pač pa tudi njeno trajanje, ki je bilo zaradi zamolčanja pogodbe upravitelju v celoti tudi po začetku postopka osebnega stečaja odvisno od volje dolžnice kot najemodajalke.
Dokaz, ki je bil prvotno predlagan, pri čemer ga mora stranka substanticirati v smislu opredelitve spornega dejstva, o katerem naj se izvede dokaz in je kasneje umaknjen, ne more biti del dokaznega gradiva, na podlagi katerega bo sodišče odločalo. Zato ne gre za nobeno kršitev določbe 5. člena ZPP, če stranka z umikom dokaznega predloga po zaslišanju priče ni seznanjena.
Z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni (kar avtomatično) ugasnila. Rubež denarne terjatve davčnega dolžnika ni povzročil spremembe upnika terjatve.
Očitno je namreč, da se mora za obnovo postopka odločba organa, ki je vodil postopek (v tem primeru odločba DURS-a), opirati na predhodno vprašanje. Ker tožeča stranka v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika (davčnega dolžnika oziroma tožene stranke) ni vložila ugovora iz 174. člena ZDavP-2, čeprav je neposredno zahtevo podizvajalca prejela že dne 29. 8. 2012, pa odločanja o predhodnem vprašanju ni sprožila.
OZ člen 190, 270, 270/1, 280. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 59, 65, 65/3. ZDoh-2 člen 4, 5, 38, 125, 125/3.
tožba na nedopustnost izvršbe - nedopustnost izvršbe - sporna dejstva v izvršbi - sodna poravnava kot izvršilni naslov - obdavčljiv dohodek - zavezanec za plačilo davka - komu se izpolnjuje - bruto ali neto znesek - načelo formalne legalitete - prenehanje obveznosti zaradi izpolnitve - neupravičena pridobitev
V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka, je glede na določbo 280. člena OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
ZFPPIPP člen 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-1. OZ člen 5. ZDavP-2 člen 145, 353. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 33, 133.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - zloraba pravice do odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti - izpodbojna zakonska domneva - vestnost in poštenost - pravni standard - davki in prispevki
Po določbi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva, da navedeno ravnanje stečajnega dolžnika (pasivnost pri oddaji podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov) predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ker pa je domneva izpodbojna, lahko stečajni dolžnik izpodbija dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva ter dokazuje, da odpust njegovih obveznosti ni v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.
ZIZ člen 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPreZP-1 člen 38.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršnica - izvršilna sredstva - načelo konktradiktornosti - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - dolžnikova pravica do izjave
Vročitev upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v izjavo po določbah ZIZ ni obvezna in je sodišču prepuščena presoja, ali bo to storilo ali ne. Izmenjava vlog strank namreč ni namenjena sama sebi, temveč možnosti, da se vsaka stranka seznani z relevantnimi trditvami in predlaganimi dokazi nasprotne stranke in se do njih opredeli. Če upnik v odgovoru na ugovor nasprotuje dolžnikovim materialnopravnim stališčem in ne navede nobenega novega pravno pomembnega dejstva, ki ni bilo navedeno že v predlogu, odgovora pred odločitvijo o ugovoru dolžniku ni treba vročati.
Zakon izvršnici podeljuje lastnost izvršilnega naslova in če upnik na njeni podlagi predlaga izvršbo, se uporabljajo določbe ZIZ, vključno s sredstvi in predmeti, s katerimi naj se izvršba opravi. Soglasja dolžnika v izvršnici, da se lahko upnik v izvršilnem postopku poplača tudi iz drugega dolžnikovega premoženja, ne predvideva nobena zakonska določba. Soglasje za poplačilo v breme dolžnikovih denarnih sredstev pri ponudniku plačilnih storitev, dano v izvršnici, omogoča upniku, da na njeni podlagi neposredno in torej hitreje, brez posredovanja sodišča v izvršilnem postopku, pride do poplačila svoje terjatve iz dolžnikovih sredstev na računu pri ponudniku plačilnih storitev. Če pa do poplačila ne pride, kot se je zgodilo v predmetni zadevi, in upnik predlaga dovolitev izvršbe, ni omejitev glede predlaganih sredstev v skladu z določbami ZIZ.
ZD člen 34, 34/1, 210, 210/1, 210/2, 210/2-3, 213, 213/1. ZPP člen 214, 214/2.
napotitev dedičev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - obstoj in vrednost darila - vračanje darila v zapuščinsko maso - obseg zapuščine - obračunska vrednost zapuščine - razpoložljivi del zapuščine - nujni dedni delež - prikrajšanje nujnega deleža - izločitveni zahtevek dedičev - prenehanje življenjske skupnosti z zapustnikom
Dodelitev vloge tožnika v pravdi je odvisna predvsem od podatkov v spisu in pravil o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Pomembno pa je tudi, kdo bo dedoval posamezne stvari, navedene v zapisniku zapuščinske obravnave, če tožba ne bo vložena. V obravnavanem ta test pokaže, da bi v primeru, če bi bil napoten na pravdo C. A., ki tožbe ne bi vložil, vse sporno premoženje glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ostalo predmet zapuščine. Interes za izločitveni zahtevek ima v okoliščinah obravnavanega primera zato dedinja A. A.
Odgovor na vprašanje, kdo vse v konkretnem primeru pride v poštev kot dedič, je odvisen tudi od okoliščine, kdo je dedič po vdovi zapustnikovega sina. Slednje pomeni, da imamo opravka s predhodnim vprašanjem. Ali bo samo reševalo takšno vprašanje (ali ne), je v skladu s prvim odstavkom 206. člena ZPP (v zvezi s 163. členom ZD) v domeni sodišča.
OZ člen 6, 82, 82/2, 420, 631. ZFPPIPP člen 374, 374/1.
razlaga pogodbenih določb - načelo vestnosti in poštenja - večkratni odstop - prednost pri poplačilu terjatve - zakonita cesija - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Če gre z sporna določila in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija).
Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in prevzeto delo poplačan, kar pa pomeni tudi sprostitev zadržnine, ki predstavlja plačilo za že opravljeno delo.
Priznana ločitvena pravica na terjatvi, ki je predmet tožbe, je bila le pravna podlaga, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) ponudil upniku, da se nanj cedira terjatev, ki je ni bilo mogoče prodati v stečajnem postopku in bi upnik lahko to tudi odklonil. Tega ni storil in tako je skladno z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP premoženje (terjatev), ki ga ni bilo mogoče unovčiti, bilo prenešeno na upnika. S tem, ko je prišlo do prenosa terjatve na upnika, v razmerju do dolžnika, postane status upnika v stečajnem postopku, kjer je bil ločitveni upnik, pravno nepomemben in v razmerju do dolžnika (tožene stranke) je upnik, ki zaradi načina pridobitve terjatve nima privilegiranega položaja in nima takojšnje prednostne pravice do poplačila.
Zmotno je tudi naziranje sodišča, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo, saj nasprotno izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse, ki pove,da gre najmanj za pravni institut, ki je najbližji zakoniti cesiji.
Tako podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije kot upnik I. d.o.o, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi so glede na način pridobitve v enakem položaju, saj gre za tako imenovani originaren način pridobitve, kot je poznan v stvarnem pravu.
Če so v enakem položaju, potem bi njihovo upravičenje do poplačila iste terjatve, ker drugačne ureditve ni, bilo presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu.
Ker je upnik I. d.o.o. najprej dosegel sodno priznanje svoje terjatve, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati cedirano terjatev upniku I. d.o.o. v višini in na način kot je vtoževana.
motenje posesti - soposest - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - ekonomski interes - denarna kazen - prepoved nadaljnjega motenja posesti - vzpostavitev prejšnjega stanja - obseg sodnega varstva
V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.
Toženka je puščala navzven odprta vrata, s katerimi je zaprla več kot polovico dovozne poti. Ne gre za neznatno oviro, če je treba pri uporabi dovozne poti vozilo ustavljati in odmikati vrata.
razdružitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - pravica zahtevati delitev stvari - odlog delitve stvari - časovna neprimernost delitve
Po določbi tretjega odstavka 70. člena SPZ lahko sodišče odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Določba dopolnjuje določbo prvega odstavka 69. člena SPZ, po kateri ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen ob neprimernem času. Pravni standard časovne neprimernosti tako že zakon omejuje z obdobjem treh let. Sodna praksa je dorekla, da gre za bodisi objektivne bodisi subjektivne okoliščine primera prehodne narave s časovno predvidljivim prenehanjem. V teh stališčih se odraža pomen in teža pravice vsakega solastnika stvari, da doseže delitev - in s tem prenehanje solastninske skupnosti - ne glede na to, ali se drugi solastniki s tem strinjajo ali ne. Pomen te pravice se odraža tudi v stališču sodne prakse, da utemeljenost ugovora o neprimernem času delitve ne privede do zastoja v postopku odločanja o delitvi solastne stvari, temveč le odloži učinkovanje sodne odločbe o načinu delitve. Solastnik, ki se sklicuje na neprimeren čas delitve, namreč nima pravice nasprotovati delitvi, ampak lahko doseže le njeno odložitev, če bi takojšnja delitev predstavljala zanj nesorazmerno težko breme v primerjavi s pravico solastnika doseči delitev stvari in razdružitev solastninske skupnosti.
Da ima določba materialnopravno vsebino - in ne procesne v smislu določitve novega razloga za zastoj v nepravdnem postopku, pa izhaja tudi iz njene gramatikalne in sistemske razlage. Umeščena je namreč med materialnopravna pravila o delitvi stvari. Za razliko od izraza "počaka" (z določenim procesnim dejanjem), ki je v ZPP uporabljen tedaj, ko naj sodišče ne izvede nadaljnjih procesnih dejanj, je v SPZ uporabljen izraz "odloži delitev".
OZ člen 86, 106, 111, 111/1, 122, 122/1. ZPP člen 214, 337, 337/1. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
prenos pogodbe - nedovoljena pritožbena novota - privolitev - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - odstop od pogodbe
Kaj pomeni prenos pogodbe je treba razlagati v povezavi z vsebino pogodbenih razmerij iz konkretne pogodbe, pri čemer je za prenos pogodbe bistveno to, da gre za hkraten prenos pravic in obveznosti (torej dolžniškega in upniškega položaja, zato ne gre za prevzem dolga ali prevzem izpolnitve), ki se nanašajo na posamezen celovit položaj iz pogodbenega razmerja.