Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodno varstvo - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu
Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
Toženec je bil po odločbi z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in sicer, da spornega dne ni prevzel službenega vozila, da toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
Pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, kot izhaja iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, odločitev o takem predlogu ni obligatorna. Le v primeru, ko ima obsodilna sodba tako odločbo, se jo lahko s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 374. člena ZKP). Če odločitev o načinu izvršitve kazni zapora ni vključena v izrek obsodilne sodbe, sodišče o predlogu odloči s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in po postopku kot je določen v 129.a členu ZKP.
OZ člen 190, 190/1, 193. ZPP člen 165, 165/2, 358. ZIZ člen 18, 19.
neupravičena obogatitev - pravni temelj - pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari
Pravnomočni sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine je pravni temelj za zahtevek upnika. Dolžnik prejetega ne more zahtevati nazaj kot neupravičeno obogatitev (prvi odstavek 190. člena OZ).
Odgovor na vprašanje, kdo vse v konkretnem primeru pride v poštev kot dedič, je odvisen tudi od okoliščine, kdo je dedič po vdovi zapustnikovega sina. Slednje pomeni, da imamo opravka s predhodnim vprašanjem. Ali bo samo reševalo takšno vprašanje (ali ne), je v skladu s prvim odstavkom 206. člena ZPP (v zvezi s 163. členom ZD) v domeni sodišča.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00006483
SPZ člen 48. ZZZDR člen 51, 59. OZ člen 190.
obstoj zunajzakonske skupnosti - skupno premoženje - pridobitev skupnega premoženja - originaren način pridobitve lastninske pravice - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v solastno nepremičnino - razpad zunajzakonske skupnosti - odpadla pravna podlaga - vrnitev vlaganj v nepremičnino - pravna podlaga - obogatitveno načelo
Ker je tožnica vlagala v nepremičnino izvenzakonskega partnerja in njegovih staršev, nato pa se je po razpadu izvenzakonske skupnosti odselila, ima pravico na podlagi 48. člena SPZ in 190. člena OZ zahtevati vlaganja nazaj. Ker sta vlagala v stanovanje, je sodišče pravilno ugotovilo novo vrednost stanovanja glede na vrednost brez vlaganj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00006191
OZ člen 255, 255/1, 255/2, 256, 257, 259, 259/2, 259/4, 260, 434, 435. ZPP člen 7, 154, 154/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - dejanje storjeno v škodo upnikov - delen uspeh - okoliščine konkretnega primera - stroški pravdnega postopka - izpolnitev obveznosti - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev - izpodbojna tožba - pogodba o prodaji nepremičnin - dokaz v informativne namene - zmanjšanje premoženja - oškodovanje upnikov - sklepčnost ugovora - izpodbojnost pogodbe
Toženec je obrambo proti zahtevku gradil s trditvami, da sporna pogodba o prodaji nepremičnin ni bila storjena v škodo upnikov. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodba ni izpodbojna v primeru, če je z njo upoštevano načelo enakovrednosti dajatev. Kadar dolžnik za svojo izpolnitev, ki zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi enakovredno nasprotno korist, ki njegovo premoženje istočasno tudi poveča, je izpodbijanje izključeno. Kadar pa je v primeru dvostranskega pogodbenega razmerja vrednost izpolnitve dolžnika večja od vrednosti izpolnitve drugega, se višina dolžnikovega premoženja zato zmanjša. Tako dejanje je storjeno v škodo upnikov.
V skladu z določbo četrtega odstavka 259. člena OZ se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Glede na pravila o učinkih izpodbijanja iz 260. člena OZ je po stališču pritožbenega sodišča jasno, da zadošča, če toženec izpolni dolžnikovo obveznost v tisti višini, v kateri je ugotovljeno oškodovanje.
Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni v celoti uspela z zahtevkom, saj je bil njen zahtevek na ničnost pogodbe zavrnjen, vendar je sodišče ugodilo njenemu podrejenemu zahtevku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. To pa pomeni, da je tožeča stranka deloma zmagala v pravdi. V takem primeru se uporabi določba drugega odstavka 154. člena ZPP. Okoliščine konkretnega primera so po stališču pritožbenega sodišča narekovale, da drugi toženec povrne tožeči stranki stroške v višini, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje.
OZ člen 6, 82, 82/2, 420, 631. ZFPPIPP člen 374, 374/1.
razlaga pogodbenih določb - načelo vestnosti in poštenja - večkratni odstop - prednost pri poplačilu terjatve - zakonita cesija - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Če gre z sporna določila in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija).
Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in prevzeto delo poplačan, kar pa pomeni tudi sprostitev zadržnine, ki predstavlja plačilo za že opravljeno delo.
Priznana ločitvena pravica na terjatvi, ki je predmet tožbe, je bila le pravna podlaga, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) ponudil upniku, da se nanj cedira terjatev, ki je ni bilo mogoče prodati v stečajnem postopku in bi upnik lahko to tudi odklonil. Tega ni storil in tako je skladno z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP premoženje (terjatev), ki ga ni bilo mogoče unovčiti, bilo prenešeno na upnika. S tem, ko je prišlo do prenosa terjatve na upnika, v razmerju do dolžnika, postane status upnika v stečajnem postopku, kjer je bil ločitveni upnik, pravno nepomemben in v razmerju do dolžnika (tožene stranke) je upnik, ki zaradi načina pridobitve terjatve nima privilegiranega položaja in nima takojšnje prednostne pravice do poplačila.
Zmotno je tudi naziranje sodišča, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo, saj nasprotno izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse, ki pove,da gre najmanj za pravni institut, ki je najbližji zakoniti cesiji.
Tako podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije kot upnik I. d.o.o, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi so glede na način pridobitve v enakem položaju, saj gre za tako imenovani originaren način pridobitve, kot je poznan v stvarnem pravu.
Če so v enakem položaju, potem bi njihovo upravičenje do poplačila iste terjatve, ker drugačne ureditve ni, bilo presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu.
Ker je upnik I. d.o.o. najprej dosegel sodno priznanje svoje terjatve, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati cedirano terjatev upniku I. d.o.o. v višini in na način kot je vtoževana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005613
ZKP člen 109, 109/2, 502b, 502b/4.
odprava začasnega zavarovanja - ponovno sojenje - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice - trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
ZKP v 502.b členu glede na fazo kazenskega postopka določa rok trajanja začasnega zavarovanja in ker je bila prva izrečena obsodilna sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, ta ne obstaja več. V ponovljenem postopku je sodišče pravilno ugotovilo potek skupnega dopustnega trajanja roka začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice in je začasno zavarovanje odpravilo po uradni dolžnosti ter se pri tem oprlo na četrti odstavek 502.b člena ZKP.
Z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni (kar avtomatično) ugasnila. Rubež denarne terjatve davčnega dolžnika ni povzročil spremembe upnika terjatve.
Očitno je namreč, da se mora za obnovo postopka odločba organa, ki je vodil postopek (v tem primeru odločba DURS-a), opirati na predhodno vprašanje. Ker tožeča stranka v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika (davčnega dolžnika oziroma tožene stranke) ni vložila ugovora iz 174. člena ZDavP-2, čeprav je neposredno zahtevo podizvajalca prejela že dne 29. 8. 2012, pa odločanja o predhodnem vprašanju ni sprožila.
razdružitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - pravica zahtevati delitev stvari - odlog delitve stvari - časovna neprimernost delitve
Po določbi tretjega odstavka 70. člena SPZ lahko sodišče odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Določba dopolnjuje določbo prvega odstavka 69. člena SPZ, po kateri ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen ob neprimernem času. Pravni standard časovne neprimernosti tako že zakon omejuje z obdobjem treh let. Sodna praksa je dorekla, da gre za bodisi objektivne bodisi subjektivne okoliščine primera prehodne narave s časovno predvidljivim prenehanjem. V teh stališčih se odraža pomen in teža pravice vsakega solastnika stvari, da doseže delitev - in s tem prenehanje solastninske skupnosti - ne glede na to, ali se drugi solastniki s tem strinjajo ali ne. Pomen te pravice se odraža tudi v stališču sodne prakse, da utemeljenost ugovora o neprimernem času delitve ne privede do zastoja v postopku odločanja o delitvi solastne stvari, temveč le odloži učinkovanje sodne odločbe o načinu delitve. Solastnik, ki se sklicuje na neprimeren čas delitve, namreč nima pravice nasprotovati delitvi, ampak lahko doseže le njeno odložitev, če bi takojšnja delitev predstavljala zanj nesorazmerno težko breme v primerjavi s pravico solastnika doseči delitev stvari in razdružitev solastninske skupnosti.
Da ima določba materialnopravno vsebino - in ne procesne v smislu določitve novega razloga za zastoj v nepravdnem postopku, pa izhaja tudi iz njene gramatikalne in sistemske razlage. Umeščena je namreč med materialnopravna pravila o delitvi stvari. Za razliko od izraza "počaka" (z določenim procesnim dejanjem), ki je v ZPP uporabljen tedaj, ko naj sodišče ne izvede nadaljnjih procesnih dejanj, je v SPZ uporabljen izraz "odloži delitev".
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00006294
ZTLR člen 63, 61/1. SPZ člen 154, 154/3, 266, 266/2. ZOR člen 368. OZ-UPB1 člen 343.
zastavna pravica - hipoteka - hipotekarna tožba
ZTLR je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika, ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistven del hipoteke je torej poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. To sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t. i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. Ker določba drugega odstavka 266. člena SPZ, ki je uvrščena med prehodne in končne določbe SPZ, predpisuje, da zastavna pravica, pridobljena pred uveljavitvijo novega zakona ostane v veljavi z vsebino, kot je bila ustanovljena, je v obravnavanem primeru hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.
povrnitev nepremoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - prometna nesreča - nastanek škode - pravno priznana škoda - neznatna škoda - dokazno breme
Rahlo oplazenje dveh vozil, brez udrtin na pločevini, ob tem, da tožnica, razen buške na levi strani glave, objektivno ni izkazala obstoja drugih poškodb (stroškov za delo izvedenca ni založila), brez dvoma predstavlja neznatno škodo, ki ni pravno priznana.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za premoženjsko škodo - višina odškodnine - strah za izid zdravljenja - posttravmatska stresna motnja - odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - izvedensko mnenje - zakonske zamudne obresti
V primerih, ko strah ne izzveni, se gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). Če se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne (ali dalj časa trajajoče, začasne) popoškodbene stresne motnje, s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je izvedenec ugotovil, da je strah za izid zdravljenja pri tožniku trajal do prehoda v posttravmatsko stresno motnjo, ki je bila izražena od 26. 8. 2010 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago za odškodnino iz naslova strahu upoštevati le do takrat minuli sekundarni strah; posledice v okviru posttravmatske stresne motnje pa ovrednotiti (le) v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj pri posttravmatski stresni motnji ne gre za strah za izid zdravljenja v ožjem pomenu besede.
Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki in ne že od dneva nastanka škode.
vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - poenostavljena prisilna poravnava - nadaljevanje izvršilnega postopka - učinek potrjene poenostavljene prisilne poravnave - utesnitev izvršbe v skladu s pogoji prisilne poravnave - posodobljen seznam terjatev - ločitvena pravica
Smiselna uporaba nekega pravnega pravila ne pomeni njegove neposredne uporabe, ampak takšno uporabo, ki je po načinu in obsegu skladna z razlago pomena posebne ureditve posamezne vrste postopka. Temeljni okvir smiselne razlage določb o pravnih učinkih potrjene prisilne poravnave je podal že sam zakonodajalec, ko je določil, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Nasprotno razlogovanje pomeni, da kadar upnikova terjatev na ta seznam ni uvrščena, na to terjatev potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. V takšnem primeru pa sodišče prve stopnje po 2. točki prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve v skladu z izvršilnim naslovom.