CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005869
ZASP člen 80, 80/1. OZ člen 58, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo avtorskega honorarja - pogodba o naročilu avtorskega dela - veljavnost pogodbe - pisna oblika - namen pisnosti pogodbe - oblika ad probationem - ustno sklenjena pogodba - realizacija ustne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - prisilni predpis - učinek erga omnes - sklep Vlade RS
Bistvena značilnost prisilnega predpisa je, da učinkuje erga omnes, kar pomeni, da zavezuje obe pogodbeni stranki. Takšni so predvsem javnopravni predpisi, s katerimi so določene splošne dolžnosti in prepovedi. Sklep Vlade Republike Slovenije z 9. 6. 2011, s katerim je bilo organom državne uprave in njihovim posrednim proračunskim uporabnikom prepovedano sklepanje avtorskih pogodb s svojimi zaposlenimi, ne vsebuje določb, ki bi bile po svoji pravni naravi abstraktna in generalna pravna pravila, prav tako pa že iz njegove vsebine izhaja, da ima vpliv samo na organe državne uprave in njihove posredne proračunske uporabnike, pri katerih ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije, zato to ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ.
OZ člen 86, 106, 111, 111/1, 122, 122/1. ZPP člen 214, 337, 337/1. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
prenos pogodbe - nedovoljena pritožbena novota - privolitev - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - odstop od pogodbe
Kaj pomeni prenos pogodbe je treba razlagati v povezavi z vsebino pogodbenih razmerij iz konkretne pogodbe, pri čemer je za prenos pogodbe bistveno to, da gre za hkraten prenos pravic in obveznosti (torej dolžniškega in upniškega položaja, zato ne gre za prevzem dolga ali prevzem izpolnitve), ki se nanašajo na posamezen celovit položaj iz pogodbenega razmerja.
ZD člen 162, 211, 214, 214/2, 214/2-6, 218. ZPP člen 319, 319/2.
volilo - pravica do volila - pravica dedne narave - vsebina sklepa o dedovanju - učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju - izpolnitveni zahtevek - meritorna odločitev - zavrženje tožbe - ugovor razsojene stvari (res iudicata)
Ali toženčeva obveznost iz naslova volila obstoji in obseg te obveznosti, se ugotavlja v zapuščinskem postopku. Ta odločitev osebo, ki je v zapuščinskem postopku sodelovala, veže.
URS člen 2, 23. ZPP člen 7, 212. ZIZ člen 3, 15, 34, 34/1, 34/2, 34/3, 34/4, 53, 53/2, 71, 71/2, 169, 178.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - izvršba na nepremičnine - predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino - dolžnikov ugovor - test sorazmernosti - višina terjatve - trditveno in dokazno breme - določitev vrednosti nepremičnine - splošno znano dejstvo
ZIZ v določbi 34. člena ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, zakon pa tudi nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe. Enako zakon nikjer ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na dolžnikovo nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Iz 3. člena ZIZ izhaja, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Že sama gramatikalna razlaga navedenega člena pomeni, da zakon daje podlago sodišču, da za poplačilo upnikove denarne terjatve dovoli in opravi izvršbo, pri tem pa je omejeno le na obseg, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To z drugimi besedami pomeni, da ni ovir, da sodišče izvršbo v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi dovolilo, nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi. Pri sami opravi izvršbe pa je upnik lahko poplačan le v obsegu, kolikor pravnomočno znaša njegova neplačana terjatev, morebitni preostanek pa se vrne dolžniku.
Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku je tako varovano z določbami drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ ter 169. člena ZIZ, kateri dolžniku omogočajo vložitev pravnega sredstva, s katerimi lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, je v celoti na stranki, ki takšen predlog poda, torej na dolžniku.
Vrednost nepremičnine ni splošno znano dejstvo. Vrednost posamezne nepremičnine je odvisna od več dejavnikov: velikosti nepremičnine, lege nepremičnine, vzdrževanosti nepremičnine, njene starosti, morebitnih bremen in podobno. Sodišče znanja o vrednosti posamezne nepremičnine nima, zato že ZIZ v 178. členu določa, da se vrednost nepremičnine v izvršilnem postopku ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.
Pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove ponovne pritožbe je bilo treba zavrniti.
Toženec že več kot dve leti onemogoča pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja z vlaganjem pravnih sredstev oziroma njihovim kopičenjem. Pri tem ne gre le za ravnanje v neskladju s standardom procesne skrbnosti ampak zlorabo v postopku. Zato je izrečena sankcija denarne kazni.
pisna oporoka pred pričama - neveljavna oporoka - razveljavitev oporoke - oporočna sposobnost - pristnost podpisa - vprašanje pristnosti podpisa priče na oporoki - dokazovanje z izvedencem - založitev predujma za izvedenca - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Tožnica izpodbija oporoko s trditvijo, da zapustnik v času, ko naj bi oporoka nastala, zaradi bolezni ni bil več sposoben komunicirati in se podpisati. Na vprašanje, kakšno je bilo takratno in telesno duševno stanje zapustnika, bi zanesljivo lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, vendar tožnica zahtevanega predujma ni založila. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno opustilo izvedbo tega dokaza, upoštevaje tretji odstavek 153. člena ZPP. Tožnica torej ni dokazala, da zapustnik v času, iz katerega izvira sporna oporoka, ni bil sposoben izjaviti svoje poslednje volje.
razdružitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - pravica zahtevati delitev stvari - odlog delitve stvari - časovna neprimernost delitve
Po določbi tretjega odstavka 70. člena SPZ lahko sodišče odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Določba dopolnjuje določbo prvega odstavka 69. člena SPZ, po kateri ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen ob neprimernem času. Pravni standard časovne neprimernosti tako že zakon omejuje z obdobjem treh let. Sodna praksa je dorekla, da gre za bodisi objektivne bodisi subjektivne okoliščine primera prehodne narave s časovno predvidljivim prenehanjem. V teh stališčih se odraža pomen in teža pravice vsakega solastnika stvari, da doseže delitev - in s tem prenehanje solastninske skupnosti - ne glede na to, ali se drugi solastniki s tem strinjajo ali ne. Pomen te pravice se odraža tudi v stališču sodne prakse, da utemeljenost ugovora o neprimernem času delitve ne privede do zastoja v postopku odločanja o delitvi solastne stvari, temveč le odloži učinkovanje sodne odločbe o načinu delitve. Solastnik, ki se sklicuje na neprimeren čas delitve, namreč nima pravice nasprotovati delitvi, ampak lahko doseže le njeno odložitev, če bi takojšnja delitev predstavljala zanj nesorazmerno težko breme v primerjavi s pravico solastnika doseči delitev stvari in razdružitev solastninske skupnosti.
Da ima določba materialnopravno vsebino - in ne procesne v smislu določitve novega razloga za zastoj v nepravdnem postopku, pa izhaja tudi iz njene gramatikalne in sistemske razlage. Umeščena je namreč med materialnopravna pravila o delitvi stvari. Za razliko od izraza "počaka" (z določenim procesnim dejanjem), ki je v ZPP uporabljen tedaj, ko naj sodišče ne izvede nadaljnjih procesnih dejanj, je v SPZ uporabljen izraz "odloži delitev".
Sodišče prve stopnje namreč v razlogih napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložilo v izreku sodbe očitanega sostorilstva obdolžencev oziroma njunega predhodnega dogovora za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka napadene sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča premalo, saj gre za odločilno dejstvo.
tožba in nasprotna tožba - sodna taksa za pritožbo - odmera takse - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov - ločeno obravnavanje zahtevka po nasprotni tožbi - višina sodne takse - plačilni nalog - vrednost spornega predmeta - ugovor zoper plačilni nalog
Iz prvega odstavka tar. št. 3 ZST izhaja, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz prvega odstavka tar. št. 1, slednja pa določa, da se za tožbo in nasprotno tožbo plača taksa po vrednosti zahtevka. Že jezikovna razlaga torej pokaže, da ZST zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi obravnava ločeno, torej da se taksa za pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o posameznem zahtevku, plača za vsakega posebej. Če k temu dodamo še sistematično razlago (pojasnilo č) k tar. št. 2, po katerem se taksa za sodbo, s katero je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi, plača, kot da je sodišče nasprotno tožbo obravnavalo posebej), pritožnikovo stališče, da je treba plačati le eno sodno takso (t. j. le za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi), očitno ne drži.
Z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje (najsi bosta to dve tožbi ali pa tožba in nasprotna tožba) ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita vsaka svojo samostojnost. Vse pojasnjeno pomeni, da je potrebno plačati sodno takso posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi ter posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje, ki je seštelo vrednosti obeh spornih predmetov in (z enim plačilnim nalogom) odmerilo enotno sodno takso za pritožbo, je zato nepravilno uporabilo materialno pravo.
pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - zakonski pobot - vsebina sodbenega izreka pri pobotu - zavrnitev tožbenega zahtevka - odločitev o stroških
Učinek zakonskega pobotanja je, da sta tožbena terjatev in pobotna terjatev z dnem začetka stečajnega postopka ugasnili, zato sodišče ne ugotovi obstoja obeh terjatev temveč tožbeni zahtevek zavrne, ker tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Upravitelju sta bila nasprotna terjatev in ugovor zaradi pobota notificirana v tem postopku, pri tožbenem zahtevku je vztrajal kljub zakonskemu pobotu, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v stroškovnem delu.
stroški postopka - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - odločba, izdana med prekinitvijo postopka - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - priznana terjatev v stečajnem postopku
Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, kaj naj bi sploh bila vtoževana terjatev, zato ni mogoče preizkusiti, ali je v konkretnem primeru res prišlo do umika tožbe, ker bi bil zahtevek tožeče stranke izpolnjen (kar je pravno odločilno glede na besedilo 158. člena ZPP).
V primeru različnih načinov izvršitve kazni, kot je obravnavani primer, ni mogoče odreči pravilnosti razlogom prvostopenjskega sodišča v točki 8 izpodbijane sodne odločbe, da v osnovi istovrstnih kazenskih sankcij ni mogoče združiti v enotno kazen v primerih, ko je s pravnomočnimi sodbami določen način izvršitve izrečene zaporni kazni, ki ni združljiv z načinom izvršitve, to je zapor s prestajanjem zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. V primeru sprejetja drugačnega stališča bi združitev več pravnomočnih sodb z izrečenimi istovrstnimi kazenskimi sankcijami bila obsojenemu v škodo, ker je predlog za alternativno izvršitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist mogoče podati le v 129. a členu ZKP določenem roku, to je v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.
rezervacija sredstev - dopustnost pritožbe - pritožbeni razlogi - ločitvena pravica - končni načrt posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - neobrazloženost odločitve - pritožba zoper sklep o razdelitvi - razdelitev posebne razdelitvene mase
Pritožba je kljub odsotnosti predhodnega ugovora dopustna, omejen je le krog dopustnih pritožbenih razlogov. V taki pritožbi je krog pritožbenih razlogov omejen na najhujše kršitve procesnega in materialnega prava, četudi teh pritožnik ni uveljavljal v ugovoru zoper načrt prve razdelitve.
Če terjatev in ločitvena pravica upnika nista sporni, so izpolnjeni vsi pogoji za plačilo terjatve iz posebne razdelitvene mase po določbi prvega odstavka 371. člena ZFPPIPP.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - vpis spremembe imetnika pri že vpisani hipoteki
Sodišče je z izpodbijano odločitvijo na podlagi sklepa izvršilnega sodišča vpisalo spremembo imetnika že vpisane hipoteke (tretji odstavek 88. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). V skladu z določbami ZZK-1 je pri tem postopalo strogo formalno. O pogojih za vpis je odločalo na podlagi listine in podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot mu to nalaga 124. člen ZZK-1. Preverjalo je obstoj formalnih pogojev za vpis v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka in po tem, ko je obstoj teh pogojev ugotovilo, dovolilo predlagani vpis.
spor majhne vrednosti - zadostna trditvena podlaga - utemeljenost zahtevka - domneva priznanja nezanikanih dejstev - obrazloženo prerekanje dejstev
Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj njunega razmerja, s tem je podala vsa dejstva, ki so ključna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Navedla je, da je tožena stranka pri tožeči stranki v aprilu in maju 2016 kupovala raznovrstni gradbeni material in da je iz priloženih dobavnic in računov razvidno, kateri material je to bil. Nadalje je tudi navedla, da je dobavnice podpisal predstavnik tožene stranke, računi pa so bili izstavljeni na podlagi podpisanih dobavnic. Takšne navedbe so bile v konkretnem primeru povsem zadostne za utemeljitev zahtevka. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko. Nerazumna bi bila zahteva, da bi morala tožeča stranka določno navesti vsak posamezni material, ki ga je naročila tožena stranka, še posebej ob dejstvu, da je edini ugovor, ki ga je tožena stranka postavila v postopku na prvi stopnji ta, da se ne more braniti, ker ni zadostne trditvene podlage tožeče stranke.
Stranka mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke in mora ob tem ponuditi tudi lastno videnje zadeve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005891
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1. ZKP člen 129a,129a/6.
način izvršitve denarne kazni - izvršitev odločb - sprememba denarne kazni v kazen zapora - obročno plačilo denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni
Obsojeni denarne kazni ni plačal, v izvršbi pa se ni dala niti prisilno izterjati, kot je to obrazloženo v točki 3 napadene sodbe. V takem položaju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izvrši tako, da se določi 25 dni zapora ter svojo odločitev oprlo na odločbo prvega odstavka 87. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00006337
OZ člen 132, 168, 169.. ZPP člen 137, 137/2, 346, 346/1, 343, 343/2, 347, 347/6.
vročanje pisanj pooblaščencu - vročanje pisanj, če ima stranka več pooblaščencev - rok za pritožbo - zavrženje prepozne pritožbe - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - navadna škoda - izgubljeni dobiček - trditveno in dokazno breme - nakup in prodaja delnic - pravno priznana škoda
Za ugotovitev in presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova navadne škode bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da delnice, katerih imetnik je bila, potem ko se je posel z ruskim kupcem izjalovil, niso predstavljale premoženjskega ekvivalenta kupnini, ki sta jo za nakup dodatnih delnic morala plačati tožnika, oziroma da delnic po zatrjevanem škodnem dejanju nista mogla odsvojiti.
Dejstvo je namreč, da sta tožnika delnice, ki sta jih dodatno kupila zaradi nadaljnje prodaje, ta pa se ni zgodila, obdržala. Ker v pojem premoženja med drugim spadajo tudi korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni delež) in vrednostni papirji, so te delnice vrednostno predstavljale del premoženjske mase tožnikov. Te kot premoženjske pravice imajo namreč objektivno določljivo ekonomsko vrednost, to je vrednost, ki jo je mogoče izraziti v denarju. Z vidika ugotavljanja, ali se je premoženje tožnikov zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke zmanjšalo, kar je edino relevantno za ugotovitev obstoja navadne škode, je nepomembno, kakšni motivi so vodili tožnika k dodatnemu nakupu delnic, prav tako je nepomembno subjektivno vrednotenje delnic (zatrjevanje, da za tožnika zaradi izjalovljenega posla delnice niso imele nobene vrednosti). Za ugotavljanje, ali je škodno ravnanje predstavljalo poseg v premoženjsko sfero oškodovanca na ta način, da se je njegovo premoženje v relevantnem času zmanjšalo, je odločilnega pomena ocena vrednosti premoženja iz naslova imetništva delnic, to je njihova objektivna ekonomska vrednost.