CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00005648
OZ člen 131, 190, 190/1, 432, 629, 631, 649, 1036, 1036/1, 1037, 1037/1, 1037/2, 1045, 1045/2. ZDDV-1 člen 2. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 66.
gradbena pogodba - naročnik in izvajalec - gradbeni podizvajalec - direktna tožba podizvajalca zoper naročnika - neupravičena pridobitev - odškodninska odgovornost naročnika - pristop k dolgu - asignacija - predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja - stečaj glavnega izvajalca
V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen.
631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati. Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so lastniki treh nepremičnin, na katerih ugotovljeno dejansko stoji objekt, za katerega tožnika trdita, da sta ga zgradila sama, nujni in enotni sosporniki v predmetni pravdi, v kateri tožnika zahtevata ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. 1637 k.o. ... njuna skupna lastnina na podlagi gradnje na tujem po določbah Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR).
Četudi gre za enoten objekt, ki leži na treh nepremičninah, od katerih pa je vsaka v izključni lasti drugega lastnika, ni nujno, da bo vprašanje obstoja lastninske pravice tožnikov na enak način rešeno za vsakega lastnika teh nepremičnin.
Subjektivna identiteta je podana, če nastopajo kot stranke iste osebe, ki so bile pravdne stranke v pravnomočno končani pravdi. Objektivna identiteta pa je podana, če sta identična tožbeni zahtevek in dejanska podlaga pravnomočne sodbe in (nove) tožbe.
novi zemljiškoknjižni lastnik kot (hipotekarni) dolžnik - zemljiškoknjižni izpisek - dokaz prehoda obveznosti
V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja neposredni izvršljiv notarski zapis (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), v njem določena obveznost pa zaradi ustanovitve hipoteke za zavarovanje terjatve s soglasjem za neposredno izvršbo, obvezo vsakokratnega lastnika nepremičnine dopustiti prodajo nepremičnine in poplačilo zastavnega upnika iz tako pridobljene kupnine. Prehod obveznosti je treba tako izkazati (zgolj) z izpiskom iz zemljiške knjige, ki izkazuje lastninsko pravico na nepremičnini in s tem pasivno legitimacijo zastavnega dolžnika.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - potrebe otroka - korist mladoletnega otroka - preživnina za mladoletnega otroka - materialne zmožnosti zavezanca - otrokovi stiki
Sodišče je navedlo, da je pri odločanju o potrebah deklice, imelo pred očmi tudi določitev obsega stikov, ki so razporejeni na način, da hčerka pravdnih strank približno enako časa preživi pri obeh starših z izjemo nočitev, ki jih je več pri tožnici. Pravilno je navedlo, da je s tem zagotavljanje zadovoljevanja mesečnih potreb deklice določeno drugače, ne le s preživninskim zneskom, ki ga mora toženec plačevati tožnici. Takšno stališče je v skladu s sodno prakso, po kateri na obseg potreb otroka in tudi na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi starš neposredno krije del dnevnih otrokovih potreb.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007208
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 153, 153/2, 153, 153/3, 179, 182.
orožje - usposabljanje policistov - nepričakovano ravnanje oškodovanca - delna oprostitev odgovornosti objektivno odgovorne osebe - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila šok bomba kot specialno eksplozivno orožje, ki ima v primerjavi z bojno bombo krajši čas od aktivacije do eksplozije, nevarna stvar in da je sodelovanje tožnika v vaji usposabljanja policistov specialne enote, v kateri so se uporabljale te bombe, v ugotovljenih okoliščinah, šteti za dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico, torej za nevarno dejavnost.
V rizično sfero objektivno odgovornega sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanje tožnika za toženo stranko ni bilo nepričakovano, saj bi se tožena stranka nastopu škodnega dogodka lahko izognila, če bi dosledno upoštevala pravila ravnanja s šok bombami (varovalka upognjena, potezni obroček pa zataknjen v ohišje) in če bi jih E.E. hranil pri sebi in jih ne bi odložil na terensko vozilo, oziroma bi jih imel ves čas pod neposrednim nadzorom.
ničnost pravnega posla - vrnitev denacionalizirane nepremičnine v naravi - status nepremičnine - izbrisna tožba
Status nepremičnine parc. št. 585/88 k. o. X v tem pravdnem postopku ni odločilno dejstvo, ker vprašanje obveznosti vrnitve v naravi ne more biti predhodno vprašanje v tej pravdi, katere predmet je zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla po 88. členu ZDen. Takšno je pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je razvidno iz odločbe II Dor 53/2016. Zato sodišču prve stopnje tega dejstva ni bilo potrebno ugotavljati, zaradi tega pa z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev mnenja izvedenca urbanista tudi ni kršilo določb ZPP in je očitek neutemeljen.
Posledica ničnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bil opravljen vpis v zemljiško knjigo, je vpis brez pravne podlage, zato je dovolitev spremembe tožbe z razširitvijo z izbrisno tožbo ekonomično postopanje sodišča.
vznemirjanje lastninske pravice - negatorna imisijska tožba - opustitveni zahtevek - prepovedana imisija - krajevno običajne mere - odvzem svetlobe - nezastarljivost stvarnopravnega zahtevka
Zaradi žičnate ograje je delno onemogočeno odpiranje oken, kar ovira zračenje prostorov, prostorom odteguje svetlobo ter onemogoča hojo okoli hiše, kar tožnici povzroča nelagodne občutke. To predstavlja prepovedano imisijo, saj onemogočanje odpiranja oken in hoje okrog hiše predstavlja poseg v nasprotju z namenom in naravo tožničine nepremičnine (ob ograji se nahaja stanovanjski del, ki potrebuje svetlobo in zračenje).
odgovornost lastnika vozila - dokazno breme - domneva nedolžnosti
Ker je sodišče prve stopnje zaključke, s katerimi je zavrnilo verodostojnost zagovora in izpovedb zaslišanih prič, oprlo na razloge, ki so v nasprotju z ustavnopravnimi jamstvi (in jih je zato potrebno odmisliti), ugotovilo pa je, da so priče potrdile obdolženčev zagovor glede okvirnega časa, ko naj bi odšli od doma in časa, ko naj bi se vrnili, ta čas pa vključuje čas, ko naj bi obdolženec vozil motorno kolo in storil obravnavani prekršek, je na dlani pravilen ustavoskladen zaključek, da je obdolženec izkazal razumen dvom glede dejstva, da ni bil voznik motornega kolesa, kot se mu očita.
Zatrjevanje neprepričljive, pomanjkljive ali nelogične dokazne ocene ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za kritiko ugotovljenega dejanskega stanja ali za neopredelitev do uspeha dokazovanja (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZKP-UPB8 člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 502, 502/2, 502/4.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - bistvene kršitve določb kazenskega postopa - sorazmernost ukrepa - podaljšanje zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi
Čeprav se pritožbeno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da pravnomočnost predhodnih sodnih odločb, kot procesno dejstvo, sodišča vsakokratnega vsebinskega preizkusa pogojev za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in posledično dolžnosti posredovanja razlogov o izidu preizkusa, ne odvezujejo, pa po presoji tega sodišča za navedeni preizkus zadostuje primerjava med že ugotovljenimi okoliščinami in morebitnimi novimi okoliščinami, ki bi v povezavi s prvimi ali same zase zahtevale drugačno ali različno oceno od dotedanjih. Ko teh okoliščin ni, ponavljanje že ugotovljenih okoliščin v novi sodni odločbi, še zlasti, ko so bile v predhodnih sodnih odločbah temeljito ocenjene, ne deluje pristno, ozko procesno pa je zaradi predhodne seznanjenosti strank odvečno.
Vsi zakonsko določeni roki za podaljšanje začasnega zavarovanja se nanašajo na posamezno fazo kazenskega postopka ter da so lahko prekoračeni le tedaj, ko jih je ta faza po trajanju presegla.
Če je pritožnik z navedbami o odsotni protipravnosti obdolženčevega ravnanja, kot znaka kaznivega dejanja, imel v mislih kršitev iz 1. točke tega člena, je opozoriti, da pri nobenem izmed obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, protipravnost ravnanja ni njihov zakonski znak, kot element posameznega kaznivega dejanja pa je predmet presoje po predhodni dokazanosti ravnanja in po ugotovljenih okoliščinah/razlogih, ki protipravnost takšnega ravnanja izključujejo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00010267
URS člen 28, 28/1. KZ-1 člen 234a, 234a/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1, 383, 383/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - o dvomu v korist obdolženca - konkretizacija pritožbenih očitkov - uradni pritožbeni preizkus - kršitev kazenskega zakona - ali je dejanje kaznivo dejanje - preslepitev - načelo zakonitosti - izvršitveno dejanje
V obravnavanem primeru je v opisu dejanja navedeno, da je obdolženec pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem okoliščine, da bo naročeno blago plačal v roku ter mu kot garancijo za plačilo izročil dva čeka, svoje obveznosti pa ni izpolnil, ker ni poravnal izstavljenih računov, zaradi česar je oškodovancu nastala premoženjska škoda. Tak opis ne vsebuje zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj iz njega ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave in obljube ter garancija prazne in neresnične (lažne). Če bi sprejeli stališče, da tak opis dejanja, kot ga imamo v predmetni zadevi, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, bi to pomenilo, da lahko že vsaka sklenjena, a kasneje neizpolnjena pogodba predstavlja uresničitev biti inkriminacije kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.a člena KZ. S tem bi prišlo do nedopustnega širjenja polja kaznivosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00024968
ZKP člen 285č, 285č/6, 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-3, 59, 59/2.
priznanje krivde - preklic pogojne obsodbe - fakultativni preklic - predlog državnega tožilca - pravilna uporaba materialnega prava - izrek enotne kazni za dejanja v steku - kršitev kazenskega zakona
Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče pri odločitvi o tem, ali bo preklicalo pogojno obsodbo ali ne, vezano na predlog državnega tožilca in da je v predmetni zadevi ravnalo nezakonito in v nasprotju z načeli kazenskega prava, ker je pogojno obsodbo preklicalo samoiniciativno. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem ali fakultativnem) dolžno upoštevati, kar pomeni, da ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Enaka situacija pride v poštev tudi v primeru priznanja krivde obtoženca, saj se le-ta s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava. Z drugimi besedami, sodišče odloči o preklicu pogojne obsodbe tudi brez predloga strank.
Delovno sodišče je v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj opisno odločalo o pravicah iz delovnega razmerja. Zato ni mogoče zaključiti, da je sodišče v sodbi opr. št. Pdp 436/2012 že odločilo o pravici do dodatka za delovno dobo, zlasti ne na način, da bi tožnik lahko zgolj na podlagi odločitve, da se mu "prizna delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja" v izvršilnem postopku zahteval dodatek za delovno dobo. Tožnik je zato moral, če je želel doseči sodno odločitev o dodatku za delovno dobo v spornem obdobju, ki jo bo moč tudi izvršiti, vložiti novo tožbo.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje
Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da se nastale napake tako glede postopka, kakor glede materialnega prava, odpravijo v postopku s pravnimi sredstvi in same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Da je podana odškodninska odgovornost toženih strank (zavoda in države) mora biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da iz njih izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava, to je, da mora biti ravnanje samovoljno oziroma arbitrarno. Povedano drugače, ravnanje delavcev prvo in drugotožene stranke bi v danem primeru moralo biti takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, in sicer do te mere, da bi bilo njihovo ravnanje lahko šteto za protipravno.
ZPIZ-2 člen 202, 202/2, 202/11, 202/12, 206.. ZPIZ-2B člen 19.
pokojninska doba - zavarovalna doba - dokup pokojninske dobe - pokojnina
Tožnik je vložil zahtevo za dokup pokojninske dobe. Dokup je uveljavljal na podlagi 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2, in sicer s prenosom odkupne vrednosti iz 206. člena ZPIZ-2, torej po določbi 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2 oziroma, podredno iz lastnih sredstev. Iz 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2 ne izhaja, da bi moral tožnik uveljaviti pravico do poklicne pokojnine. Res je določeno, da se lahko dokupi pokojninska doba le za razliko med pridobljeno dodano dobo iz drugega odstavka 202. člena in obdobjem prejemanja poklicne pokojnine, vendar pa se omenjena določba očitno nanaša zgolj na prejemnike poklicne pokojnine. Ker ni bil prejemnik poklicne pokojnine in tudi ni bil dolžan uveljaviti poklicno pokojnino, pa ima tudi v tem primeru pravico do dokupa pokojninske dobe. Tožnik je izjavil, kdaj mu bo prenehalo obvezno zavarovanje, in kdaj bo uveljavil pravico do pokojnine po splošnih predpisih. Glede na to, da je dodana doba ugotovljiva, tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 11. odstavku 202. člena ZPIZ-2, za dokup pokojninske dobe.
absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do obrambe
Pritožbeno sodišče ne more preveriti, kateri dokazi so bili predlagani in seveda tudi ne, kateri predlagani so bili zavrnjeni, ker iz sodbe to ne izhaja, pritožbeno sodišče pa tudi ne more preveriti ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. S tem je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006507
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 138.. OZ člen 131.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - napotitev na čakanje na delo doma
Označevanje tožnikovega delovnega mesta direktor prodaje kot Sales Manager (vodja prodaje) objektivno gledano samo po sebi ne more pomeniti nedopustnega ravnanja tožene stranke.
Institut začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga (čakanja na delo doma) delodajalec lahko zakonito uporabi v primeru izpolnitve pogojev iz 138. člena ZDR-1. Ker predstavlja izključitev delavca iz delovnega okolja eno od možnih oblik trpinčenja na delovnem mestu, lahko delavec utemeljeno v odškodninskem sporu po tej pravi podlagi zatrjuje tudi neobstoj utemeljenih razlogov za napotitev na čakanje na delo doma. Zato bi sodišče prve stopnje v konkretnem sporu moralo presojati tožnikove očitke, ki se nanašajo na neutemeljeno napotitev na čakanje na delo doma
odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - nepravnomočen sklep o izvršbi - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom
Sodišče prve stopnje je zavzelo nepravilno razlago določila tretjega odstavka 34. člena ZIZ, ki zanemari argument koherence, saj ne upošteva osrednje vloge sklepa o izvršbi in vezanosti nadaljnjih procesnih dejanj na njegovo učinkovanje (47. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje sicer lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti, vendar ne sme odločiti o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju z novim izvršilnim sredstvom, preden ne postane pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi.
V fazi izvršbe bo na spoštovanje načela sorazmernosti in v tej zvezi stopnjevitost posega v dolžnikovo premoženje pazilo tudi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti. Najprej bo sledilo možnosti poplačila upnikove terjatve iz morebitnih drugih milejših izvršilnih sredstev. Prodajo nepremičnin pa bo izvedlo le kot zadnjo in skrajno možnost, ko poplačilo iz drugih izvršilnih sredstev v razumnem roku ne bi bilo uspešno.
izvedenec - predlog za izločitev izvedenca - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik to tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.
Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) moralo razčistiti, ali je sporna poškodba v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005663
ZASP člen 22, 147, 168. ZPP člen 215.
avtorsko nadomestilo - avtorski honorar - pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami - pravica radiodifuznega oddajanja - izključna materialna avtorska pravica - male avtorske pravice - javna priobčitev neodrskih glasbenih del - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - materialno dokazno breme - civilna kazen po ZASP - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic
Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu.
Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.