redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - dejavnost vzgoje in izobraževanja - javni zavod
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi za veljavno sklenitev določbe o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi morala tožena stranka objaviti poskusno delo kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, na katerem se je zaposlila tožnica. Ne obstaja namreč zakonska zahteva za veljavno vključitev poskusnega dela v pogodbo o zaposlitvi le ob predhodni določitvi tega pogoja v objavi prostega delovnega mesta. Brez take (izrecne) določbe v kolektivni pogodbi, veljavni med strankama, je poskusno delo lahko del pogodbe o zaposlitvi tudi brez poprejšnje objave.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2, 396, 396/1, 396/1-6, 398.
zavrženje predloga - obnova postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za obnovo postopka, ki ga je vložila dne 22. 5. 2017, zavrglo kot prepoznega. Ugotovilo je, da je tožena stranka v predlogu za obnovo postopka z dne 22. 5. 2017 uveljavljala obnovitveni razlog iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP in v predlogu navedla, da je nov dokaz - dopis MF FURS - pridobila dne 19. 4. 2017. Predlog za obnovo postopka je vložila 22. 5. 2017, kar je glede na določbo 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP prepozno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 398. člena ZPP predlog za obnovo postopka z dne 22. 5. 2017 pravilno zavrglo.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-10, 53, 53/3, 54, 237.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - časovna omejitev sklepanja pogodb - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da zakon ne določa, da bi bila toženka dolžna pogodbo skleniti za ves čas trajanja projekta. Kot je Vrhovno sodišče v podobni zadevi že zavzelo stališče, lahko delodajalec, kadar določeno delo projektno organizira, za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, pa je odvisno od dejanskih potreb po delu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, zaradi česar so bile pogodbe za čas zaposlitve od 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015 sklenjene v nasprotju z ZDR-1. Zato je utemeljeno ugotovilo, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas.
vpis direktorja javnega zavoda - javni zavod - lekarniška dejavnost
Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).
plačilo razlike plače - delitev napitnine - igre na srečo - bruto plača
Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da so bili tožniki upravičeni do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.
pogodba o zastavi nepremičnin - hipoteka - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - ničnost pogodbe
Sklenitev hipotekarne pogodbe zato, da bi tožnica pri pridobitvi lastninskega deleža na tem stanovanju tega prejela obremenjenega z zastavno pravico v korist drugotoženca, zastavna pravica pa bi temu tudi zagotavljala, da bi v primeru prodaje celotno kupnino za stanovanje pridobil on ter tako tožnica tudi s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejela tega, kar je sicer uveljavljala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšen namen tožencev kot skleniteljev hipotekarne pogodbe predstavlja nedopustno podlago hipotekarne pogodbe, zato pa je ta ničen (86. člen OZ).
ZST-1 člen 11.. ZBPP člen 13, 13/2.. ZSVarPre člen 8, 8/1.
oprostitev plačila sodne takse
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo upravičenosti do (delne) oprostitve oziroma obročnega plačila sodnih taks smiselno uporabljajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in z njim v zvezi ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 292,56 EUR - prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Ker v obravnavani zadevi mesečni povprečni dohodek na člana družine (775,55 EUR) presega mejo 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.
Zaradi obsojenkine nizke plače, dejstva, da ni imela nobenega dodatnega vira finančnih sredstev niti premoženja in glede na to, da je bila v osebnem stečaju, ki se je začel štiri mesece pred izrekom sodbe, obsojenka ni imela objektivne možnosti izpolniti posebni pogoj. Zato niti okoliščina, da z oškodovanci ni stopila v stik glede plačila dolgovanega zneska, nima velike teže.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza - rok za podajo odpovedi
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved tožnici podala prepozno, po poteku subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je kot skrajni datum, s katerim je najkasneje pričel teči subjektivni rok, štelo 18. 3. 2016, ko se je tožena stranka seznanila z obtožnico. Po stališču pritožbenega sodišča bi ta rok lahko pričel teči še prej. Od zaznave suma, da naj bi tožnica storila očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je poteklo več let, saj naj bi tožnica očitano kršitev storila že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejela v maju 2016.
Tožena stranka je zaradi prejema obsodilnih sodb na podlagi priznanj s tožnico soobtoženih, iz katerih izhaja, da je tožnica prejela denar v zameno za prilagoditev postopka javnega naročila in izbiro želenega ponudnika, utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico kot delavko. Tožnica je namreč denar sprejela v zvezi z opravljanjem svojega dela pri toženki, s svojim dejanjem pa je delovala v nasprotju s koristmi tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo zahtevku na reintegracijo.
izvršilni postopek pred začetkom stečajnega postopka - pridobitev ločitvene pravice izven izvršilnega postopka - pridobitev ločitvene pravice v postopku zavarovanja - nadaljevanje zaradi začetka stečajnega postopka prekinjene izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice - preizkus terjatev v stečajnem postopku - ustavitev izvršbe
Ko se med izvršilnim postopkom začne nad dolžnikom stečajni postopek, ni razlikovanja med položajem, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe, in položajem, ko jo je pridobil izven tega postopka, bistveno je, da jo je do začetka stečajnega postopka (na kakršenkoli način) pridobil. Možnost nadaljevanja zaradi začetka stečajnega postopka prekinjenega izvršilnega postopka s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico, je predvidena le za primer, ko je stečajni postopek pravnomočno končan brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ko je v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče ne opravlja prodaje premoženja, temveč v vsakem primeru ustavi postopek izvršbe. Razveljavitev izvršilnega dejanja, na podlagi katerega je upnik pridobil ločitveno pravico, je torej v določenem postopku možna le, če je bila ločitvena pravica pridobljena v tem in ne v kakšnem drugem postopku. Ker je v tej fazi postopka že znano, da se stečajni postopek ni (in ne bo) pravnomočno končal brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev, bi bila prekinitev postopka sama sebi namen in zato nesmiselna, saj se ta izvršilni postopek v nobenem primeru ne bo mogel nadaljevati.
Tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse, ki bi morala biti plačana, zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo s plačilnim nalogom za plačilo takse in ji določilo rok za plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Ker takse ni plačala v roku, ki ga je sodišče določilo za plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena).
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Ttoženi stranki (niti njeni pooblaščenki) ni mogoče očitati malomarnosti, ker je svojo vlogo skupaj s prilogami vložila v spis šele na prvem naroku za glavno obravnavo. V vabilu na prvi narok za glavno obravnavo je bila namreč tožena stranka izrecno opozorjena, da bo imela možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (kar sicer izrecno določa tudi prvi odstavek 286. člena ZPP). S tem, ko je tožena stranka to pravico izkoristila, ji ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 156. člena ZPP (po katerem, mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo) niso bili izpolnjeni pogoji.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56, 56/1.. ZDR člen 52.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - projektno delo - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.
ZFPPIPP člen 265, 266, 267, 268, 268/7. OZ člen 112.
razveza prodajne pogodbe za nepremičnino - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - uporaba splošnih določil obligacijskega prava
Specialna ureditev v ZFPPIPP glede področja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne izključuje uporabe pravil OZ o razvezi oz. spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ).
Ureditev, kot je vsebovana v citiranih členih ZFPPIPP, po presoji pritožbenega sodišča kaže na namen zakona, da se uporabijo določbe ZFPPIPP, če posamezni primer oz. situacijo v stečaju posebej urejajo (drugače od splošnih pravil obligacijskega prava), v drugih primerih pa naj se uporabijo splošna pravila OZ.
ZDR člen 81, 81/3, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 323, 328.. ZPol člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - policist
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju sicer niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj po 323. in 328. členu KZ-1 in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, da pa je kljub temu podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineiji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko se po trku avtomobila v na tleh ležečega pešca ni ustavil, ampak ga je po vozišču vlekel še 44,15 m, nato pa nadaljeval vožnjo, predstavlja kršitev 2. točke 3. člena ZPol, ker je tožnik, namesto da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca, pa tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se mora po citiranih določbah delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca in da je tožnik kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa. Z zapustitvijo kraja nesreče pa ravnal tudi v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa, saj se od policista - vodje izmene tudi izven delovnega časa pričakuje ravnanje v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR in v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, pri čemer je izpostavilo zlasti pomen zaupanja med delodajalcem in javnim uslužbencem, delavcem Policije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pri izvajanju nalog Policije element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca bistvenega pomena, kakor tudi dejstvo, da tožnikovo ravnanje v javnosti krni ugled policistov in Policije. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen.
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Plača v Republiki Sloveniji služi le kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se je tožeča stranka izognila prisilni izvršbi, in na katerega ni pristala, ker je hkrati s plačilom vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je meritorno odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je bilo o terjatvi, ki jo je tožena stranka v obravnavanem delovnem sporu uveljavljala v pobot, že pravnomočno odločeno v drugem sporu pred naslovnim sodiščem.