Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
Odvetniška tarifa (2015) člen 19. ZOdvT člen 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
nadomestilo za invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ.
Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.
ZUJIK člen 20, 83, 83/1.. ZUJIK-E člen 13.. - člen 9, 9/3, 11, 11/3.
plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna - samozaposleni v kulturi
ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih treh letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (defecitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih treh letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se pravica podeljuje za tri leta z možnostjo ponovnih podeljevanj in da pravica preneha po samem zakonu naslednji dan, ko samozaposleni v kulturi izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izjemoma se taki osebi, ko doseže starost najmanj 50 let in zaprosi za pravico do plačila prispevkov, pravica prizna vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar le v primeru, če izpolnjuje tudi pogoje iz že citiranega prvega odstavka 83. člena ZUJIK. Tožnikovo delo v zadnjih treh letih ni pomenilo izjemnega kulturnega prispevka za razliko od prejšnjih let, ko je že imel priznano pravico do plačila prispevkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00005174
SZ-1 člen 30. OZ člen 197. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339/2-15, 443, 443/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - protispisnost - aktivna legitimacija upravnika - upravnik večstanovanjske stavbe - plačilo obratovalnih stroškov - verzija - stroški upravljanja - pogodba o upravljanju
Tožeča stranka je bila stvarno legimirana za obe vtoževani terjatvi: za obratovalne stroške na podlagi 197. člena OZ v zvezi s 30. členom SZ-1, za stroške upravljanja pa na podlagi pogodbe o upravljanju.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008147
KZ člen 95, 96, 112, 112/6, 126, 126/13, 244, 244/1.. ZTPDR člen 70.. ZDR člen 182.. ZDR-1 člen 177.. ZOR člen 192, 206, 206/2, 377, 377/1, 414, 41/1.. OZ člen 171, 171/1, 186, 353, 353/1, 395, 395/1.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zastaranje - obsodilna kazenska sodba - identično dejansko stanje - pomoč pri kaznivem dejanju - soprispevek - višina nastale škode - izvedensko mnenje
Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti.
Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo.
OZ člen 131, 131/1, 148.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102.. URS člen 26.
dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države
Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka, ni mogoče šteti kot ključno dejstvo, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 18. 11. 2003, ni vložila. V sporni zadevi se odpira predvsem vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke šele ob izdaji odločbe z dne 21. 7. 2015, ne pa za obdobje pred tem. V zvezi s sodbo opr. št. Psp 92/2012 gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1 in dodatka za nego otroka po določbah ZSDP.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56, 56/1.. ZDR člen 52.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - projektno delo - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
ZPP člen 163, 163/3.. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354, 355.
odločitev o pravdnih stroških - prijava terjatve v stečaju
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Ti stroški se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP tudi ne poplačajo iz stečajne mase, ampak iz stroškov stečajnega postopka (355. člen ZFPPIPP).
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Plača v Republiki Sloveniji služi le kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zakoniti razlog - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
V individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je dokazno breme na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je delavcu pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da mora tožena stranka, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, sklenjenega s tožnico, dokazati, da je bil sporazum veljavno sklenjen, kar pomeni, da mora dokazati tudi, da je tožnica tak sporazum podpisala. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni podpisala sporazuma z dne 15. 2. 2016, prenehanje delovnega razmerja tožnice ni zakonito.
ZVNDN člen 106a, 106a/6.. ZUJF člen 164, 166, 166/6.
stroški za prehrano - nočno delo
Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - prispevek delavca kot oškodovanca
K nastali škodi je s svojim ravnanjem prispeval tudi oškodovanec. Res je šlo za neizkušenega delavca, ki je delal (ali bi vsaj moral delati) v skladu z navodili, vendar je treba upoštevati, da je uspešno opravil zdravniški pregled in preizkus znanja iz varstva pri delu, da je bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal, in tudi poučen, da se dela ne sme opravljati na način, na kakršnega sta delavca delo izvajala. V postopku ni bilo ugotovljeno da bi se pri delu mudilo (delavca nista imela norme) ali da bi oškodovanec delo odklonil (ali v zvezi z načinom dela podal kakršnekoli ugovore). Povprečen delavec, opozorjen na pravilno delo, je sposoben predvideti, da delo s stiskalnico na način, da se ne umakne z območja stiskalnice, ko ta deluje, pomeni nevarnost nastanka poškodb. Ne glede na opustitve delodajalca imajo namreč tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2, 396, 396/1, 396/1-6, 398.
zavrženje predloga - obnova postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za obnovo postopka, ki ga je vložila dne 22. 5. 2017, zavrglo kot prepoznega. Ugotovilo je, da je tožena stranka v predlogu za obnovo postopka z dne 22. 5. 2017 uveljavljala obnovitveni razlog iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP in v predlogu navedla, da je nov dokaz - dopis MF FURS - pridobila dne 19. 4. 2017. Predlog za obnovo postopka je vložila 22. 5. 2017, kar je glede na določbo 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP prepozno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 398. člena ZPP predlog za obnovo postopka z dne 22. 5. 2017 pravilno zavrglo.
izvršilni postopek pred začetkom stečajnega postopka - pridobitev ločitvene pravice izven izvršilnega postopka - pridobitev ločitvene pravice v postopku zavarovanja - nadaljevanje zaradi začetka stečajnega postopka prekinjene izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice - preizkus terjatev v stečajnem postopku - ustavitev izvršbe
Ko se med izvršilnim postopkom začne nad dolžnikom stečajni postopek, ni razlikovanja med položajem, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe, in položajem, ko jo je pridobil izven tega postopka, bistveno je, da jo je do začetka stečajnega postopka (na kakršenkoli način) pridobil. Možnost nadaljevanja zaradi začetka stečajnega postopka prekinjenega izvršilnega postopka s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico, je predvidena le za primer, ko je stečajni postopek pravnomočno končan brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ko je v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče ne opravlja prodaje premoženja, temveč v vsakem primeru ustavi postopek izvršbe. Razveljavitev izvršilnega dejanja, na podlagi katerega je upnik pridobil ločitveno pravico, je torej v določenem postopku možna le, če je bila ločitvena pravica pridobljena v tem in ne v kakšnem drugem postopku. Ker je v tej fazi postopka že znano, da se stečajni postopek ni (in ne bo) pravnomočno končal brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev, bi bila prekinitev postopka sama sebi namen in zato nesmiselna, saj se ta izvršilni postopek v nobenem primeru ne bo mogel nadaljevati.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Do odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka je delavec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji. Javni uslužbenec je do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006931
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojak - usposabljanje vojakov - vojaško urjenje - krivdna ali objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
V primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, je mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke.
Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe. Za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč. V tožničinem primeru je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %.