ZFPPIPP člen 265, 266, 267, 268, 268/7. OZ člen 112.
razveza prodajne pogodbe za nepremičnino - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - uporaba splošnih določil obligacijskega prava
Specialna ureditev v ZFPPIPP glede področja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne izključuje uporabe pravil OZ o razvezi oz. spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ).
Ureditev, kot je vsebovana v citiranih členih ZFPPIPP, po presoji pritožbenega sodišča kaže na namen zakona, da se uporabijo določbe ZFPPIPP, če posamezni primer oz. situacijo v stečaju posebej urejajo (drugače od splošnih pravil obligacijskega prava), v drugih primerih pa naj se uporabijo splošna pravila OZ.
ZUJIK člen 20, 83, 83/1.. ZUJIK-E člen 13.. - člen 9, 9/3, 11, 11/3.
plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna - samozaposleni v kulturi
ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih treh letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (defecitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih treh letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se pravica podeljuje za tri leta z možnostjo ponovnih podeljevanj in da pravica preneha po samem zakonu naslednji dan, ko samozaposleni v kulturi izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izjemoma se taki osebi, ko doseže starost najmanj 50 let in zaprosi za pravico do plačila prispevkov, pravica prizna vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar le v primeru, če izpolnjuje tudi pogoje iz že citiranega prvega odstavka 83. člena ZUJIK. Tožnikovo delo v zadnjih treh letih ni pomenilo izjemnega kulturnega prispevka za razliko od prejšnjih let, ko je že imel priznano pravico do plačila prispevkov.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - odsotnost z dela
Ravnanje delodajalca, ko ve, da se delavec nahaja v prostorih, ki jih je toženka zagotavljala za stanovanja v Nemčiji, pa kljub temu vabilo na zagovor pošiljal na naslove, za katere ve, da delavca tedaj ni tam, je nezakonito. Posledično je nepravilna in nezakonita trditev toženke, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s fikcijo vročitve vročeno 22. 4. 2016. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in da niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza - rok za podajo odpovedi
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved tožnici podala prepozno, po poteku subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je kot skrajni datum, s katerim je najkasneje pričel teči subjektivni rok, štelo 18. 3. 2016, ko se je tožena stranka seznanila z obtožnico. Po stališču pritožbenega sodišča bi ta rok lahko pričel teči še prej. Od zaznave suma, da naj bi tožnica storila očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je poteklo več let, saj naj bi tožnica očitano kršitev storila že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejela v maju 2016.
Tožena stranka je zaradi prejema obsodilnih sodb na podlagi priznanj s tožnico soobtoženih, iz katerih izhaja, da je tožnica prejela denar v zameno za prilagoditev postopka javnega naročila in izbiro želenega ponudnika, utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico kot delavko. Tožnica je namreč denar sprejela v zvezi z opravljanjem svojega dela pri toženki, s svojim dejanjem pa je delovala v nasprotju s koristmi tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo zahtevku na reintegracijo.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - prispevek delavca kot oškodovanca
K nastali škodi je s svojim ravnanjem prispeval tudi oškodovanec. Res je šlo za neizkušenega delavca, ki je delal (ali bi vsaj moral delati) v skladu z navodili, vendar je treba upoštevati, da je uspešno opravil zdravniški pregled in preizkus znanja iz varstva pri delu, da je bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal, in tudi poučen, da se dela ne sme opravljati na način, na kakršnega sta delavca delo izvajala. V postopku ni bilo ugotovljeno da bi se pri delu mudilo (delavca nista imela norme) ali da bi oškodovanec delo odklonil (ali v zvezi z načinom dela podal kakršnekoli ugovore). Povprečen delavec, opozorjen na pravilno delo, je sposoben predvideti, da delo s stiskalnico na način, da se ne umakne z območja stiskalnice, ko ta deluje, pomeni nevarnost nastanka poškodb. Ne glede na opustitve delodajalca imajo namreč tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.
Skladno s 36. členom ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka je tožnico o izbiri obvestila z obvestilom z dne 8. 6. 2015 in v njem tudi navedla pravni pouk iz 36. člena ZZ. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica obvestilo o neizbiri prejela 19. 6. 2015, zato bi morala tožbo vložiti najkasneje 6. 7. 2015, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je bila tožba vložena šele 17. 12. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno.
VSRS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da lahko neizbrani kandidat glede na določbo 36. člena ZZ v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega socialno-varstvenega zavoda zahteva sodno varstvo le zoper sklep Sveta zavoda o izbiri kandidata.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Do odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka je delavec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji. Javni uslužbenec je do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006931
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojak - usposabljanje vojakov - vojaško urjenje - krivdna ali objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
V primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, je mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke.
Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe. Za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč. V tožničinem primeru je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %.
Odvetniška tarifa (2015) člen 19. ZOdvT člen 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
nadomestilo za invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ.
Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.
ZVNDN člen 106a, 106a/6.. ZUJF člen 164, 166, 166/6.
stroški za prehrano - nočno delo
Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.
sodna taksa kot procesna predpostavka - višina sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - odlog plačila sodne takse
Po prvem odstavku 34.a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopusten ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, ker je bila taksa že plačana ali da je sodišče napačno odmerilo sodno takso. Toženec je ugovarjal, da je sodišče sodno takso napačno odmerilo.
ZST-1 člen 11.. ZBPP člen 13, 13/2.. ZSVarPre člen 8, 8/1.
oprostitev plačila sodne takse
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo upravičenosti do (delne) oprostitve oziroma obročnega plačila sodnih taks smiselno uporabljajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in z njim v zvezi ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 292,56 EUR - prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Ker v obravnavani zadevi mesečni povprečni dohodek na člana družine (775,55 EUR) presega mejo 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.
Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, katere so bile tiste okoliščine zaradi katerega je štelo, da gre za pisno izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Štelo je, da je šlo za zapletenost in kompleksnost preučevane zadeve, tožnik je utrpel več poškodb pri delu, upoštevati je bilo potrebno obsežnost dokumentacije, naravo poklica tožnika in potrebo po študiju tuje strokovne literature. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da gre v predmetni zadevi za izdelavo zelo zahtevnega izvida in mnenja iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče.
ZDZdr člen 30, 30/1, 33, 42, 42/1, 43, 44, 50, 50/3, 74, 74/1, 74/1-6, 75, 75/3, 79. ZNP člen 37. ZPP člen 108, 357a. ZS člen 3. ZZ-1 člen 31.
prisilna hospitalizacija - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - kumulativnost pogojev - predlog - formalne pomanjkljivosti - predlagatelj - mnenje socialno varstvenega zavoda - prostorska stiska - pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni rok
Postopek za sprejem osebe v varovani oddelek SVZ se začne na predlog v zakonu določene osebe. Predlog mora, poleg drugih sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno bivališče oziroma sedež strank, morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev ter podpis vložnika. Konkreten predlog je v tem pogledu pomanjkljiv in ni sposoben za obravnavo. Predlagatelj je sicer pravilno označen, ni pa iz predloga razvidno, kdo je njegov zakoniti zastopnik, niti predloga le-ta ni podpisal. Predlog pa je formalno pomanjkljiv tudi v pogledu (obligatorne) priloge, ki jo določa tretji odstavek 75. člena ZDZdr. Predlagatelj mora namreč predlogu za sprejem v varovani oddelek priložiti mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem. Izjema velja le v primeru, če sprejem predlaga SVZ.
V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče, ko ugotovi, da so zakonski pogoji za to izpolnjeni, odločiti ne le o sprejemu osebe v varovani oddelek SVZ, ampak tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Okoliščina, da so kapacitete v SVZ, kamor naj bi bil nasprotni udeleženec (upoštevaje predlog predlagatelja) sprejet, zasedene, ne more biti razlog, da sodišče takšne odločitve ne sprejme oziroma jo odloži na kasnejši čas. Res je, da mora sodišče pri izbiri pridobiti tudi mnenje SVZ, a to mnenje za sodišče ni zavezujoče. Gre le za enega od elementov, ki so podlaga za odločitev. Zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, se ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo. Enako velja za sodišče. Odločitve o izbiri zavoda ne more odlagati s sklicevanjem na zasedenost kapacitet.
Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, dovoljena pritožba o kateri prednostno odloča Vrhovno sodišče. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00005174
SZ-1 člen 30. OZ člen 197. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339/2-15, 443, 443/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - protispisnost - aktivna legitimacija upravnika - upravnik večstanovanjske stavbe - plačilo obratovalnih stroškov - verzija - stroški upravljanja - pogodba o upravljanju
Tožeča stranka je bila stvarno legimirana za obe vtoževani terjatvi: za obratovalne stroške na podlagi 197. člena OZ v zvezi s 30. členom SZ-1, za stroške upravljanja pa na podlagi pogodbe o upravljanju.
Tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse, ki bi morala biti plačana, zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo s plačilnim nalogom za plačilo takse in ji določilo rok za plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Ker takse ni plačala v roku, ki ga je sodišče določilo za plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se je tožeča stranka izognila prisilni izvršbi, in na katerega ni pristala, ker je hkrati s plačilom vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je meritorno odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je bilo o terjatvi, ki jo je tožena stranka v obravnavanem delovnem sporu uveljavljala v pobot, že pravnomočno odločeno v drugem sporu pred naslovnim sodiščem.