Toženec je bil po odločbi z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.
dejanska posest - način izvrševanja posesti - opustitev posesti - možnost uporabe solastne nepremičnine
Za posest stanovanjske hiše ni odločilno, da lastnik v njej živi, pač pa zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo (da ima možnost prostore in stvari v njej uporabljati), kar je tožeča stranka imela, saj je imela ključe stanovanjske hiše, vse do trenutka, ko je prvi toženec zamenjal ključavnico. Tožena stranka tudi sicer ni niti trdila niti dokazala, da je tožeča stranka pred tem že opustila svojo posest.
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 358, 358-3, 372, 372-1. ZPIZ-1 člen 39, 39/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - izračun pokojninske osnove - dokazna ocena - direktni naklep - pravice iz socialnega varstva - obvezni prispevki za socialno varnost - objektivna nezmožnost
Opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je dovolj konkretiziran takrat, ko je iz izreka sodbe razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost.
Nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti.
Obdolženca objektivno nista bila zmožna plačati prispevkov, zato je izključena njuna krivda (direktni naklep) za kaznivo dejanje.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.
nadaljevanje izvršbe z dediči - dedna transimisija - odstop dednega deleža - sklep o dedovanju - javna ali po zakonu overjena zasebna listina
Čeprav v sklepu o dedovanju navedeni novi dolžniki niso bili razglašeni kot dediči po pokojnem prvotnem dolžniku, je iz vsebine sklepa razvidno, da je na njih kot dediče po pokojnem prvotnem dolžniku prešla pravica, da pridobijo dediščino po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika. Njihov položaj je razviden tudi iz sklepa o dedovanju, ko jih je sodišče prve stopnje pri postavitvi skrbnika za poseben primer opredelilo kot dediče prvega dednega reda po zapustniku, dolžniku iz predmetne izvršilne zadeve.
Za dolžnika, ki ni bil razglašen za dediča po pokojnem dolžniku, niti ni v izreku sklepa o dedovanju ugotovljeno, da bi kot dedič po njem uveljavil dedno pravico do zapuščine po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika, temveč je bil razglašen za dediča po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika na podlagi odstopa dednega deleža njegove hčere, sklep o dedovanju ni listina, ki bi izkazala prehod obveznosti (oziroma dela obveznosti) nanj kot dediča po pokojnem prvotnem dolžniku.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - dnevnica
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom.
Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe, in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017.
ZSVarPre člen 36, 36/5, 36/6, 52, 54.. ZPIZ-1 člen 60.. ZPIZ-2 člen 63.
varstveni dodatek - trajna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti
Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005632
ZOR člen 210, 219, 567. ZPP člen 2, 39, 243. OZ člen 37, 190, 198, 587, 1061. ZPN člen 4. ZGJS člen 76. ZJC člen 17. ZCes člen 2, 3, 6, 8, 11, 12, 57.
neupravičena obogatitev - uporabnina - pravica uporabe na družbeni lastnini - veljavni pravni naslov za uporabo - gradbeno dovoljenje - privolitev v prikrajšanje - javno dobro - nastanek javnega dobra - tek zakonskih zamudnih obresti - kapitalizirane obresti - kršitev pravice do izjave - pravilo ne ultra alterum tantum - glavni zahtevek in stranske terjatve - dokazovanje z izvedencem - matematična operacija - osnovno znanje matematike
Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje.
Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa.
Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku.
Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
ZDR člen 128.. ZDR-1 člen 135, 135/1.. ZDCOPMD člen 5.
nadurno delo - plačilo razlike plače - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je ugotovljeno, da je moral tožnik uporabljati tudi magnet, da je tahograf kazal le ure vožnje, da se je razkladanje in nakladanje ni beležilo kot delo, temveč kot počitek, ter na podlagi izpovedi tako tožnika kot tudi prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obseg oz. število teh naklad in razklad, glede na število voženj, ki jih je tožnik povprečno opravil na mesec oz. na teden ter na podlagi vseh teh ugotovitev odločilo o višini oz. o trajanju dodatnih ur, ki jih je moral delavec opraviti.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 7, 8, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.. OZ člen 179.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014 (na primer, da ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma,...), da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Ob ugotovitvi, da je o zahtevku že bilo pravnomočno odločeno, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo. V skladu z 274. členom ZPP izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da v tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008216
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica izpostavljena neprimernemu obnašanju zakonite zastopnice tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015. V tem obdobju je direktorica tožene stranke tožnici očitala, da preveč čisti in se ne ukvarja s strankami, da je svojeglava, da dela ne opravlja korektno. Sprva so bili očitki v mirnem tonu, nato je ton zvišala, nazadnje je nad njo vpila, da je nesposobna, da je boljše, da ostane doma, da ne zna drugega kot čistiti... Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007962
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1.. OZ člen 131, 179, 179/1, 189, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - nepremoženjska škoda
Tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu (delavci s tožnikom po navodilih tožene stranke niso smeli komunicirati, tožena stranka tožniku ni zagotavljala ustreznega dela,...), zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke) utrpel škodo. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.
Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1.
ZPP člen 181., 181/1., 181/2.. ZFPPIPP člen 305., 308., 308/2., 308/2-2.
tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - dopustnost ugotovitvene tožbe - ugotovitvena tožba - pravni interes (pravna korist) za tožbo - napotitev na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice - stečajni postopek
Ugotovitvena tožba, na katero je tožnik napoten iz stečajnega postopka, ima svoj temelj v posebnem predpisu in tožniku druge pravne koristi ni treba izkazati, sodišču pa ne ugotavljati, za dopustnost take tožbe zadošča že sklep o napotitvi.
ZJU člen 33, 154.. ZDR-1 člen 34, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1.
ZPP člen 258, 258/2.. ZDR-1 člen 85, 85/1, 172, 172/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - zaslišanje stranke - vabilo na narok z vabilom za zaslišanje - pisno opozorilo
Sodišče prve stopnje je odločalo na prvem naroku za glavno obravnavo in pri tem navedlo, da tožnika ni zaslišalo, ker se naroka ni udeležil in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, čeprav je bil na narok vabljen preko svoje pooblaščenke, pri čemer ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da niso potrebni za odločitev v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika osebno vabiti na zaslišanje in ne preko pooblaščene odvetnice, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 258. člen ZPP v drugem odstavku določa, da se zasliši samo ena stranka, če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove pisnemu vabilu, česar pa v obravnavani zadevi ni bilo. Sodišče prve stopnje pa bi moralo tožnika opozoriti v osebnem vabilu tudi na posledice njegovega morebitnega neupravičenega izostanka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožnika osebno vabiti in ga tudi zaslišati, saj je tožnik že v tožbi predlagal svoje zaslišanje ali ravnati skladno z določili 258. člena ZPP.
Glede na to, da ZDR-1 ne določa posebne tožbe za izpodbijanje pisnega opozorila, mora sodišče prve stopnje v sodnem postopku, preden odloča o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, odločiti tudi o tem, ali je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo delavcu zakonito podano, in v primeru, če ni bilo, mora sodišče odločiti tudi o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.