Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
ZDR člen 9, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo
Na podlagi takšne opredelitve kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko tožena stranka ni navedla, da bi imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist (trdil je celo, da so ga občani prosili, da se cesta sanira zaradi odtekanja in zadrževanja vode po padavinah, kar je bila posledica predhodnih nepravilno izvedenih del), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v sodnem postopku ne more zatrjevati tega zakonskega znaka kaznivega dejanja oziroma ga sodišče ne sme ugotavljati, ker ni bil opredeljen v sami odpovedi. S tem pa posledično tožena stranka tudi ni mogla dokazati vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1.
Zgolj odločitev sodišča, ki vzpostavi delovno razmerje tudi za čas do reintegracije, ne pomeni, da lahko delavec v tem času stori kršitev kot se mu očita.
ZJU člen 6, 17, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1.. ZSPJS člen 28.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost
Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
Tožnica je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča, skladno s katero je bila tožena stranka tožnici od 1. 1. 2012 dolžna zagotoviti vse pravice delovnega mesta režiser, ki je uvrščeno v 41. plačni razred. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili 28. 1. 2015 in tako izvršili omenjeno sodbo. Tožnica torej ne izpolnjuje pogoja vsaj 10-letne delovne dobe pri toženi stranki, zato se tudi neutemeljeno sklicuje na uporabo Meril in neutemeljeno zahteva izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi bila uvrščena v 47. plačni razred.
V primeru, če tožnica v posameznem letu ni bila ocenjena, bi morala od tožene stranke skladno s 17.a členom ZSPJS v 8 dneh od poteka roka za oceno zahtevati, da jo oceni in nato v primeru, da je delodajalec ne bi ocenil niti v dodatnem roku, ki ga določa 17.a člen ZSPJS, bi morala neposredno uveljavljati sodno varstvo, ker ni bila ocenjena.
taksna obveznost - oškodovanec kot tožilec - sodni izvršitelj
Taksa je bila neutemeljeno naložena v plačilo osebi, ki ne more imeti statusa oškodovanca kot tožilca. Dejstvo, da je sodišče začelo postopati, je pripisati pritožnikovemu upoštevanju zavajajočega pravnega pouka v sklepu o zavrženju ovadbe, ne pa okoliščinam, ki jih je moč naprtiti v breme pritožnika, zato je naložitev takse nepravična, kar zahteva razveljavitev plačilnega naloga.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
Za sporna leta je bilo ugotovljeno, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Zato je na podlagi takšnih podatkov tudi pokojninska osnova pravilno določena in od te osnove pravilno odmerjena starostna pokojnina, z upoštevanjem odmernega odstotka, ki glede na ugotovljeno pokojninsko dobo ni sporen.
OZ člen 190, 190/1, 193. ZPP člen 165, 165/2, 358. ZIZ člen 18, 19.
neupravičena obogatitev - pravni temelj - pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari
Pravnomočni sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine je pravni temelj za zahtevek upnika. Dolžnik prejetega ne more zahtevati nazaj kot neupravičeno obogatitev (prvi odstavek 190. člena OZ).
Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.
ZPIZ-2 člen 18, 27, 27/5, 28, 38, 38/3, 39a, 202, 202/8, 398, 399.. ZPIZ-2B člen 18.
delna starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Ker se določba 39. a člena ZPIZ-2 B glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine nanaša na pogoje po tem zakonu, to je na pogoje po splošnih predpisih, pogojev po splošnih predpisih, določenih v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2 pa tožnik ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - dnevnica
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom.
Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe, in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017.
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji
Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje (tudi tožena stranka na nesklepčnost med postopkom na prvi stopnji ni opozarjala).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 122, 122/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Za razliko od tožnika, tožena stranka v zvezi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom ni podala posebnih dokaznih predlogov, četudi uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni zgolj pravno vprašanje. Predvsem pa iz pritožbenih navedb napačno izhaja, kot da je odločitev o tem vprašanju zgolj v domeni predstojnika (tožena stranka npr. njegovega zaslišanja ni predlagala) oziroma v pristojnosti delodajalca - kot da ne bi bil možen niti sodni preizkus takšne odločitve.
Ob ugotovitvi, da je o zahtevku že bilo pravnomočno odločeno, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo. V skladu z 274. členom ZPP izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da v tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008216
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica izpostavljena neprimernemu obnašanju zakonite zastopnice tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015. V tem obdobju je direktorica tožene stranke tožnici očitala, da preveč čisti in se ne ukvarja s strankami, da je svojeglava, da dela ne opravlja korektno. Sprva so bili očitki v mirnem tonu, nato je ton zvišala, nazadnje je nad njo vpila, da je nesposobna, da je boljše, da ostane doma, da ne zna drugega kot čistiti... Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.
Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
ZDR člen 128.. ZDR-1 člen 135, 135/1.. ZDCOPMD člen 5.
nadurno delo - plačilo razlike plače - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je ugotovljeno, da je moral tožnik uporabljati tudi magnet, da je tahograf kazal le ure vožnje, da se je razkladanje in nakladanje ni beležilo kot delo, temveč kot počitek, ter na podlagi izpovedi tako tožnika kot tudi prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obseg oz. število teh naklad in razklad, glede na število voženj, ki jih je tožnik povprečno opravil na mesec oz. na teden ter na podlagi vseh teh ugotovitev odločilo o višini oz. o trajanju dodatnih ur, ki jih je moral delavec opraviti.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.