kapitalsko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - insolventnost - sredstva za dokapitalizacijo - obstoj terjatve - ločitvena pravica
Gospodarski subjekt ni v slabem gospodarskem položaju oziroma v stanju krize šele takrat, ko zaide v stanje insolventnosti, saj je takšno stanje skrajna stopnja finančne krize z grozečim stečajem. Gospodarsko krizo družbe nakazujejo motnje v njenem poslovanju, ki lahko pomembno vplivajo na normalno funkcioniranje gospodarskega subjekta, zato krizne razmere (običajno) nastopijo že daljše obdobje pred dejanskim nastopom insolventnosti in od družbenikov kot dobrih gospodarstvenikov terjajo ravnanja, ki bodo družbo popeljala iz takšne krize. Res je, da družbeniki/delničarji niso zavezani k tovrstnim ravnanjem in k nobenim dodatnim denarnim dajatvam za/v družbo delničarja ni mogoče siliti. Če pa se družbenik/delničar odloči za financiranje družbe, je sicer izbira vira financiranja stvar njegove avtonomne odločitve, vendar pa to velja samo dotlej, dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki/delničarji odločiti ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
ZFPPIPP člen 331, 334, 334/1, 335, 335/1, 342, 342/1, 342/1-1, 342/1-2, 342/1-3, 342/2, 342/3, 346. ZZK-1 člen 89, 96.
izročitev nepremičnine kupcu - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - podlaga za vknjižbo pravice - sklep o prodaji - pravnomočnost sklepa - plačilo kupnine za nepremičnino - izklicna ali izhodiščna cena
Izpodbijani sklep je sklep, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca (tretji odstavek 342. člena ZFPPIPP). Tak sklep lahko sodišče izda šele (1) po pravnomočnosti sklepa o prodaji in (2) po plačilu kupnine.
Sklep o prodaji je dne 20. 6. 2017 postal pravnomočen. Po njegovi pravnomočnosti pa ni mogoče več oporekati višini izklicne oziroma izhodiščne cene.
ZSVarPre člen 36, 36/5, 36/6, 52, 54.. ZPIZ-1 člen 60.. ZPIZ-2 člen 63.
varstveni dodatek - trajna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti
Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodno varstvo - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu
Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - dnevnica
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom.
Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe, in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1, 103, 132, 133, 133/1.. ZZVZZ-UPB3 člen 25, 25/2, 44a, 44b, 44c.. URS člen 22.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - nujna medicinska pomoč - kršitev načela konktradiktornosti - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje
Ali je tožnik na službenem potovanju v Nemčiji uveljavljal pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči, v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo popolnoma razčiščeno. Čeprav je tožnik za dokazovanje zatrjevanja, da je med službenim potovanjem v Nemčiji potreboval nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč ter ni šlo za načrtovane zdravstvene storitve, predlagal pridobitev sodno izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je šlo pri tožniku za nujno zdravljenje, za kar sodišče seveda nima potrebnega medicinskega strokovnega znanja, ob sočasnem utemeljevanju zaključka, da ni šlo za nujno zdravljenje, z mnenjem, pridobljenim že v predsodnem upravnem postopku, predstavlja nedopustno kršitev načela kontradiktornosti, ki je izraz enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007962
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1.. OZ člen 131, 179, 179/1, 189, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - nepremoženjska škoda
Tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu (delavci s tožnikom po navodilih tožene stranke niso smeli komunicirati, tožena stranka tožniku ni zagotavljala ustreznega dela,...), zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke) utrpel škodo. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.
Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1.
ZVis člen 63.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 54/2, 118, 118/1.. ZUJF člen 183.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - raziskovalno delo - sodna razveza - denarno povračilo
To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo.
ZDR-1 člen 7, 8, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.. OZ člen 179.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014 (na primer, da ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma,...), da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
taksna obveznost - oškodovanec kot tožilec - sodni izvršitelj
Taksa je bila neutemeljeno naložena v plačilo osebi, ki ne more imeti statusa oškodovanca kot tožilca. Dejstvo, da je sodišče začelo postopati, je pripisati pritožnikovemu upoštevanju zavajajočega pravnega pouka v sklepu o zavrženju ovadbe, ne pa okoliščinam, ki jih je moč naprtiti v breme pritožnika, zato je naložitev takse nepravična, kar zahteva razveljavitev plačilnega naloga.
Tožnica je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča, skladno s katero je bila tožena stranka tožnici od 1. 1. 2012 dolžna zagotoviti vse pravice delovnega mesta režiser, ki je uvrščeno v 41. plačni razred. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili 28. 1. 2015 in tako izvršili omenjeno sodbo. Tožnica torej ne izpolnjuje pogoja vsaj 10-letne delovne dobe pri toženi stranki, zato se tudi neutemeljeno sklicuje na uporabo Meril in neutemeljeno zahteva izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi bila uvrščena v 47. plačni razred.
V primeru, če tožnica v posameznem letu ni bila ocenjena, bi morala od tožene stranke skladno s 17.a členom ZSPJS v 8 dneh od poteka roka za oceno zahtevati, da jo oceni in nato v primeru, da je delodajalec ne bi ocenil niti v dodatnem roku, ki ga določa 17.a člen ZSPJS, bi morala neposredno uveljavljati sodno varstvo, ker ni bila ocenjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00006474
KZ-1 člen 253. ZKP-UPB8 člen 144.
overitev lažne vsebine - oškodovanec
Čeprav je res, da predmet napada pri kaznivem dejanju po 253. členu Kazenskega zakonika ni posameznik, pa to še ne pomeni, da ne more biti s tem kaznivim dejanjem oškodovan. Po 144. členu ZKP je namreč oškodovanec katerakoli oseba, katere osebna ali premoženjska pravica je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Njegovega položaja v kazenskem postopku tako ne določa objekt kazenskopravnega varstva, kot je to mogoče razumeti iz pritožbene obrazložitve, ampak zgolj vzročna zveza med kaznivim dejanjem in prekršeno oziroma ogroženo pravico, ki je v obravnavanem primeru pri navedeni gospodarski družbi nedvomna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006593
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 8.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija
Zagotovo je prejem obvestila o uvedbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, tudi če kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride.
V ravnanjih B.B., C.C. in H.H., ki jih izpostavlja tožnik, niso prisotni elementi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6. oziroma 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka in skrbne presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov - tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik kot bivši direktor ni strinjal z dejanji njegovih naslednikov (C.C. in B.B.) in jih je dojemal kot trpinčenje oziroma neenako obravnavo, a tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da sta trpinčenje nad njim oziroma diskriminacija tudi dejansko obstajala. Tožnik je v spornem obdobju (od 8. 11. 2012 dalje) izpostavil le eno ravnanje H.H., kar že pojmovno ne more predstavljati trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, skladno s katerim mobing predstavlja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.
Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).