ZDR člen 34, 35, 36c, 36d, 36e, 36e/1, 36c/4, 124, 125. URS člen 74, 74. ZGD člen 371, 371.
likvidacija - prenehanje delovnega razmerja - odpovedni rok
Ustanovitelji družbe lahko s sklepom skupščine družbo likvidirajo, kot to določa 371. člen ZGD. Ta pravica izhaja iz materialnega zakona, ki ureja pravo družb in ne iz ZDR. ZTPDR in ZDR nimata določb o tem, kako razrešiti status delavcev, zaposlenih v družbi v likvidaciji, zato je to pravno praznino potrebno možno izpolniti z inštitutom "prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", določenim v III. poglavju ZDR. Zaradi dejstva, da pravni subjekt preneha, ni možno uporabiti teh določb neposredno, temveč le smiselno. To pomeni, da ni mogoče nuditi zaščite določenim kategorijam delavcev, kot izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR. Relevantna je tako predvsem določba 1. odst. 36. e člena ZDR o tem, da delavcem, katerim ni mogoče zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in določba 36. f člena ZDR.
ZDR člen 5, 5/3, 34, 35, 36c, 36d, 36e, 36e/1, 36c/4, 124, 125. URS člen 74, 74. ZGD člen 371, 382, 391, 371, 382, 391. ZTPDR člen 77.
likvidacija - prenehanje delovnega razmerja
Pravico likvidirati družbo in prenehati z opravljanjem dejavnosti daje ustanoviteljem 371. člen ZGD. Kako urediti delovno razmerje z delavcem, ureja delovnopravna zakonodaja, to sta ZDR in ZTPDR. Pravno praznino je potrebno napolniti, pri čemer se lahko uporabi inštitut "Prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji ali pri delodajalcu", ob širšem tolmačenju lahko prenehanje delovnega razmerja zaradi redne likvidacije enačimo z operativnimi razlogi oz. operativnimi potrebami v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Posameznim kategorijam delavcev, katerim preneha delovno razmerje zaradi redne likvidacije družbe, ni mogoče nuditi zaščite, kot to izhaja iz določb 36. c in 36. d člena ZDR. Relevantne so predvsem določbe 1. odst. 36. e člena ZDR (prednostna pravica pri ponovni zaposlitvi).
Odškodninski zahtevek ima družba za škodo, povzročeno njej. Odškodninski zahtevke imajo tudi družbeniki za škodo, ki so jo utrpeli sami, ne glede na to, kakšno škodo je utrpela družba, oziroma za škodo, ki jim je nastala, zaradi škode, ki je nastala družbi.
ZD člen 210, 210/2, 210/2-1, 210/3, 210, 210/2, 210/2-1, 210/3.
napotitev na pravdo - spor o dejstvih - vsebina oporoke - oblika oporoke
Vprašanje, ali nek zapustnikov zapis predstavlja pravnoveljavno oporoko ali ne, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo. Vprašanje, s katerim premoženjem je zapustnik razpolagal s predmetnim zapisom, pa je dejansko vprašanje, o katerem odloči sodišče v pravdi, seveda le ob predpostavki, da zapis pomeni veljavno oporoko.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - pasivna legitimacija
Čeprav je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala kot zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti, je njegovo bistvo v prepovedi vznemirjanja lastnika, torej gre za negatorno tožbo iz 42.čl. ZTLR. Takšen zahtevek je torej tožeča stranka vložila zoper tretjo toženko kot upravljalko državnih cest (16. čl. ZJC) in zoper lastnika nepremičnine, ki sta s svoje nepremičnine odvedla odpadne vode na cesto v zbirni cestni jašek in preko njega na tožničino zemljišče. Iz te opredelitve je razvidno, da tretja tožena stranka utemeljeno ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije kot pomanjkanje zaveze iz materialnopravnega razmerja. Četudi bi bilo res, da tretja toženka ni storila dovolj in bi morala po zakonu opraviti določena dejanja (v za to predvidenem postopku), da bi preprečila nedopustno poseganje prvih dveh tožencev na javno cesto in nato na zemljišče tožnice, to ne daje tožnici pravice zahtevati ustrezno ukrepanje v pravdnem postopku in tudi zahtevek iz 42. čl. ZTLR zoper njo ne more biti utemeljen.
Grajena javna dobra, med katera spadajo tudi javne ceste, nastanejo z aktom pristojnega organa. Lastninska pravica fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava na prometnih površinah v smislu ZJC je izključena. Glede na to lastnik parcele, po kateri teče javna pot, ki še ni bila odmerjena in zemljiškoknjižno izvedena, na tem delu parcele nima latninskopravnega varstva.
Napačno je pritožbeno stališče tožencev, da izdaja zamudnega sklepa oziroma uporaba določila 318. čl. ZPP ne pride v poštev v posestnih sporih, v katerih se odloča s sklepom.
Zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je sicer izražen v denarju, vendar to ne pomeni, da je odškodninski ali obogatitveni, kot to meni tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo podlago uveljavljanega zahtevka - temelji na določilu 39. čl. ZTLR, ki ureja zahtevke lastnika stvari do nedobrovernega posestnika in obratno. Tak zahtevek zastara v treh letih od dneva izročitve stvari (40. čl. ZTLR). Ker toženec nepremičnine še vedno ni izročil lastniku, lastnikov zahtevek zoper njega tudi ni mogel zastarati.
Upnikov predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pravne naslednike dolžnika - pravne osebe, ki je prenehala obstajati, in predlog za drugo izvršilno sredstvo ni nov predlog za izvršbo, zato ni podlage, da bi se sodišče izreklo za krajevno nepristojno.
ZZZDR člen 57, 57/1, 59. ZPP člen 1, 18, 318, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/5. ZENDMPE člen 2, 5, 61.
civilnopravni spor - sodna pristojnost - kataster stavb - vpis v kataster stavb - pravni interes - zavrženje tožbe - zamudna sodba - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju
Upnik, ki ima pravnomočno prisojeno terjatev do dolžnika, ima pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice dolžnika na stanovanjski hiši in določitev deleža.
izvršilni naslov - prisilna poravnava - nadaljevanje postopka
Ker ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za terjatve, ugotovljene v tem sklepu, moč izvršilne listine, se učinki iz prvega izvršilnega naslova omejijo v skladu s pogoji iz prisilne poravnave in izvršilni postopek nadaljuje s tem novim naslovom.
Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZPP sme namreč pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku citiranega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V takih primerih gre v bistvu za podeljeno sposobnost biti stranka, ki velja samo za konkretni spor. Poleg tega pa mora oblika združevanja, ki naj ji sodišče prizna lastnost stranke, izpolnjevati glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, pri čemer ni bistveno, da gre za neko stalno obliko združevanja kot zmotno meni pritožba in tudi ne, da ima premoženje.
ZIL člen 34, 94, 94/1, 34, 94, 94/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272, 272/2.
blagovna znamka - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Trženje z blagom, ki je označeno s ponarejeno blagovno znamko in ki po kvaliteti odstopa od enako označenih upnikovih proizvodov, je lahko vzrok "težko nadomestljivi škodi".
Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka.
Po določbi 95. čl. ZDR se lahko izreče suspenz že ob ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti, kar je širši pojem, kot pa je opredelitev kvalifikatornih okoliščin v 89. čl. ZDR kot podlage za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. 89. čl. ZDR namreč govori o povzročitvi ali možnosti povzročitve večje škode, medtem ko 95. čl. ZDR govori le o ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti (kar avtomobili so). Odgovornost tožnika za nastanek večje materialne škode, kateri v pritožbi tožnik niti ne ugovarja, je stvar ugotavljanja zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov, na pa stvar presoje zakonitosti suspenza.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 127, 131, 134, 127, 131, 134.
stroški
Ker v R Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, saj je bilo to celo prekinjeno zaradi nadaljnje diagnostične obravnave v tujini, niso izpolnjen pogoji po 134. niti po 127. in 131. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini.
ZDR člen 36c, 89, 100, 100/1, 100/1-13. ZPP člen 156, 156. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 6.
1. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, ki mora biti ugotovljeno v disciplinskem postopku. Tožena stranka bi tožniku nezakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če izpodbijana disciplinska sklepa ne bi vsebovala ugotovitev o obstoju kvalifikatornih okoliščin. Ker so bile kvalifikatoren okoliščine v disciplinskem posotopku ugotovljene, je delavcu delovno razmerje zakonito prenehalo. 2. Zmotno je tožnikovo stališče, da mu na podlagi določb mednarodnih pogodb in zakonov v času bolniškega staleža ne bi smelo prenehati delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na ppobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/84) v 6. čl. določa, da začasna odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ni resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožniku pa delovno razmerje ni prenehalo zaradi njegove začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, ampak zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V prvem odstavku 36. c čl. ZDR pa je samo za trajno presežne delavcev določeno, da jim delovno razmerje ne more prenehati v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. V mednarodnih aktih in delovnopravni zakonodaji tako ni nobene ovire, da delavcu, ki mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to ne bi prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem ukrepu, kakor to določa 13. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR.
ZDR člen 36f. ZPP člen 13, 206, 13, 206. SKPG člen 17, 17.
odpravnina trajno presežnega delavca - zamuda
1. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine po 36. f členu ZDR vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni predhodno vprašanje, zato sodišče iz tega razloga ne more prekiniti postopka. 2. Delodajalec je dolžan izplačati odpravnino v trenutku, ko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Po zadnjem odstavku 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) pa morajo biti odpravnine preseženim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Zato je delodajalec, če ne izplača odpravnine, v zamudi z izplačilom odpravnine trajno presežnim delavcem od izteka odpovednega roka oz. od dneva prenehanja delovnega razmerja in delavcu od tega dne pripadajo tudi zakonite zamudne obresti. V primeru, da pa odpade pravna podlaga, na podlagi katere je prišlo do izplačila odpravnine, lahko delodajalec zahteva vračilo že plačane odpravnine, vendar šele po pravnomočni odločitvi sodišča o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v skladu s 4. odst. 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ Št. 29/78 - 57/89).