Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka.
ZDR člen 36c, 89, 100, 100/1, 100/1-13. ZPP člen 156, 156. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 6.
1. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, ki mora biti ugotovljeno v disciplinskem postopku. Tožena stranka bi tožniku nezakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če izpodbijana disciplinska sklepa ne bi vsebovala ugotovitev o obstoju kvalifikatornih okoliščin. Ker so bile kvalifikatoren okoliščine v disciplinskem posotopku ugotovljene, je delavcu delovno razmerje zakonito prenehalo. 2. Zmotno je tožnikovo stališče, da mu na podlagi določb mednarodnih pogodb in zakonov v času bolniškega staleža ne bi smelo prenehati delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na ppobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/84) v 6. čl. določa, da začasna odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ni resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožniku pa delovno razmerje ni prenehalo zaradi njegove začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, ampak zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V prvem odstavku 36. c čl. ZDR pa je samo za trajno presežne delavcev določeno, da jim delovno razmerje ne more prenehati v času, ko so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. V mednarodnih aktih in delovnopravni zakonodaji tako ni nobene ovire, da delavcu, ki mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to ne bi prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem ukrepu, kakor to določa 13. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR.