Odločilnega pomena je, ali je razmerje med pravdnima strankama, nastalo na podlagi sporazuma 18. 3. 1992 in najemne pogodbe 1. 10. 1998, neprofitno najemno razmerje v smislu SZ-1. Najemne pogodbe ni mogoče obravnavati povsem izolirano in neodvisno od predhodnega sporazuma, zato je materialnopravno zmotno apriorno zanikanje pomembnosti predhodnih dogovorov med strankama. Očitno je bila končni rezultat dogovorov prav dne 1. 10. 1998 sklenjena najemna pogodba, zato bi pravo naravo razmerja med pogodbenima strankama pokazala ocena in vrednotenje vseh okoliščin, ki so pripeljale do sklenitve te pogodbe, ne pa le golo sklepanje, da gre za neprofitno najemno razmerje, ker je tako zapisano v pogodbi in da drugačna presoja, upoštevajoč tudi pravilo o popolnosti listine in načelo enakosti, ni dopustna.
V obravnavanem primeru bi se utegnilo izkazati, da kljub drugačni opredelitvi najema in dogovorjeni višini najemnine v višini neprofitne najemnine ne gre za neprofitno najemno razmerje, zaradi česar za odpoved tega razmerja tudi ne bi prišel v poštev razlog iz petega odstavka 103. člena SZ-1. Toženkin položaj v takem primeru ne bi bil privilegiran, ampak bi bil lahko zaradi pomembnih drugačnih okoliščin njegove dodelitve utemeljeno obravnavan drugače.
Po določilu drugega odstavka 334. člena v zvezi s 383. členom ZPP lahko stranka umakne že vloženo revizijo, dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo umik revizije.
Problem nezadovoljstva strank z odločitvami sodišča ureja sistem pravnih sredstev proti sodnim odločbam in zato takšno nezadovoljstvo ni razlog za delegacijo pristojnosti sodišča.
Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.
Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
Pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP sodišče uporabi takrat, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Iz obrazložitve sodišč prve in druge stopnje pa je razvidno, da sodišče prve stopnje ni bilo v spoznavni krizi in ni odločalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ampak je na podlagi izvedenega dokaznega postopka s prepričanjem ugotovilo pravno pomembna dejstva, na katera je oprlo oceno, da toženca s procesnimi dejanji v pravdi P 642/2006 nista nameravala obiti prisilnih predpisov o prodaji kmetijskih zemljišč.
Po oceni Vrhovnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev sodišča, da prvi toženec tožbe za ugotovitev obstoja lastninske pravice ni vložil z namenom izigrati prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč, ampak zato, ker je bil prepričan, da sta sporni zemljišči res njegovi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da iz toženčeve izpovedi izhaja, da na tožbo ni odgovoril zato, ker je nepremičnine podedoval od očeta s katerim ni imel stikov, da ni bil seznanjen s stanjem zemljišč in je bil nezainteresiran za izid obeh postopkov: postopka prodaje zemljišča in sodnega postopka v zvezi s priposestvovanjem.
Po oceni Vrhovnega sodišča sploh ni pomembno, ali bi sodišče v primeru, če bi toženec na tožbo odgovoril in bi nasprotoval trditvam tožnika o obstoju veljavne podlage za pridobitev spornih zemljišč in s tem dobrovernosti tožnika, tožbenemu zahtevku ugodilo ali ne. Pravno pomembno tudi ni, zakaj so pravni predniki drugega toženca sporni zemljišči izročili pravnim prednikom prvega toženca. Zadošča ugotovitev, da sta D. D. in prvi toženec verjela, da imata nepremičnino v lastniški posesti in sta zato ugotovitveno tožbo vložila v dobri veri. Vrhovno sodišče le še dodaja, da je bil prvi zakon, ki je vseboval prisilne določbe o postopku prodaje kmetijskih zemljišč, sprejet leta 1965 (Zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, Ur. l. SFRJ, št. 25/65), kar pomeni, da leta 1956 (in prej) kogentnih pravil glede pridobivanja kmetijskih zemljišč še ni bilo.