Konkretne pritožbene navedbe toženke bi zahtevale tudi konkretne in natančne odgovore, ne pa povsem pavšalno pokrivanje s strani sodišča druge stopnje, nenazadnje tudi z vprašljivimi stališči oziroma predpostavko, da že vsakodnevni sestanki in jutranji postroj (kot vsaj smiselno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pa tudi pripravljenost in nošenje telefona) predstavlja delo za delodajalca, ki je v nasprotju s pravico pripadnika toženke do tedenskega počitka.
Sklicevanje tožnika na sestanke, ki naj bi jih imeli pripadniki toženke vsakodnevno, tudi v času, ko naj jim bi bil zagotovljen počitek, samo po sebi ne pomeni opravljanja nalog za delodajalca oziroma onemogoča tedenski počitek tudi na te dni. Za presojo je namreč pomembna narava teh sestankov, torej ali je šlo za neke formalne in organizirane sestanke, ki so se jih pripadniki morali udeleževati v določenem času in na določenem kraju, ki so tudi trajali nekaj časa, ali pa je šlo le za neformalno predajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan (ki so bile sicer morda že vsaj splošno v naprej določene in planirane), ki je zahtevalo le golo in kratko informacijo, glede katere pa posamezni pripadnik Slovenske vojske niti ni imel posebnih obveznosti v smislu prisotnosti na določenem mestu, ob točno določenem času itd.
Tudi v zvezi z opravili čiščenja (prostorov oziroma orožja itd.), na katere se je tožnik skliceval, ni nepomembno, ali so mu bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge.
Okoliščina, da je PUP za mesto Maribor urejal območje prostorske planske enote St 10 S, sama po sebi ne izključuje drugačnega urejanja dela te planske enote s kasneje sprejetim (v letu 2013 tudi spremenjenim) OPPN za del PPE St 10 S in s tem tudi prenehanja veljavnosti PUP v tem delu. Revidenta namreč ne trdita, da omenjeni OPPN ne bi bil v skladu s prostorskimi sestavinami oziroma da v njih ni bilo podlage za sprejem OPPN z namenom izvedbe prostorske ureditve območja, za katerega je bilo v prostorskih sestavinah predvideno urejanje s PIN. Navedeno stališče tudi v ničemer ne posega v prenehanje veljavnosti PUP z dnem uveljavitve OPN in v postopek njihovega spreminjanja in dopolnjevanja, določena v četrtem odstavku 96. člena ZPNačrt.
OPN je hierarhično višji predpis kot OPPN, saj mora biti ta skladen z OPN. Navedeno razmerje izhaja iz vsebine njunega urejanja.
Iz četrtega odstavka 95. člena ZPNačrt ne izhaja, da bi moral biti na tej podlagi sprejeti OPPN v skladu s PUP oziroma z v njem določenimi prostorskimi izvedbenimi pogoji. Biti pa mora skladen s prostorskimi sestavinami v preteklosti sprejetih občinskega dolgo- in srednjeročnega družbenega plana. Že na podlagi te ureditve, ki je specialna v razmerju do določb, ki veljajo za sprejem OPPN po uveljavitvi OPN, je mogoče sklepati, da med OPPN in PUP ni vzpostavljenega hierarhičnega odnosa na način, kot je za OPPN in OPN določen v četrtem odstavku 15. člena ZPNačrt.
Oba prostorska izvedbena akta (PUP in PIN) sta vsak za svoje območje urejanja določala pogoje za gradnjo objektov in je kasnejši PIN, sprejet za določeno območje urejanja, nadomestil na istem območju do tedaj veljavni PUP. Slednji so torej že na podlagi zakona veljali le do sprejema izvedbenega načrta. Tako PUP kot PIN pa so morali biti usklajeni s hierarhično višjima aktoma (dolgo- in srednjeročnim planom občine), medtem ko tak odnos med njimi ni bil, niti ni mogel biti vzpostavljen.
Iz zakonske zahteve, da PIN upošteva prostorske sestavine občinski družbenih planov, in na drugi strani iz enake zahteve za OPPN po četrtem odstavku 95. člena ZPNačrt izhaja, da gre za vsebinsko primerljiva prostorska predpisa.
Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka.
Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon.
Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
Posebna narava dela - delo na projektih, ki so po naravi stvari namenjeni delovanju sodstva kot celote - sama po sebi ni ovira za napredovanje v višji sodniški naziv.