Določbo četrtega odstavka 34. a člena ZSS je treba razlagati na način, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv z vidika vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Ovire za napredovanje v višji sodniški naziv pa nikakor ne sme pomeniti niti posebna narava dela (kot v obravnavanem primeru delo na triaži) niti delo na projektih, zlasti, če gre za dela, ki prispevajo k uspešnosti konkretnega sodišča ali celo sodstva kot celote. S takšno naravo dela se namreč v celoti uresničuje zakonodajalčev namen ureditve sistema napredovanj sodnikov.
Sodni svet poudarja, da v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost pri presoji utemeljenosti napredovanja presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero, kar pa ni niti logično niti ni smiselno. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34. a člena ZPP, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih dejansko že upoštevano.
Celoten opis zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti v obeh pisnih opozorilih povsem konkretno določa kraj, čas in način očitane kršitve. Tožnik je na opozorila podal celo ugovore, kar pomeni, da je vedel, kaj se mu očita. Zato bi jih moralo sodišče prve stopnje presojati po vsebini glede na pravdne trditve strank ter dokazne predloge s tem v zvezi.
Pravica do zagovora je namenjena obrambi delavca oziroma njegovi opredelitvi do očitanih kršitev. Delodajalcu pa je prepuščeno, ali bo upošteval razloge, ki jih v zagovoru ponudi delavec. To pomeni, da delodajalec nase prevzame tveganje, če ne upošteva razlogov, ki jih v zagovoru navede delavec. Posebne pravne posledice ga ne morejo zadeti samo zato, ker razlogov iz zagovora ni upošteval ali če je zavrnil njihovo vsebinsko obravnavo. Zadenejo ga "le" posledice zmote o obstoju kršitve (ki je ob upoštevanju zagovora morebiti ne bi bilo) in s tem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o čemer v končni fazi odloča sodišče.
V primeru, če sindikat pri delodajalcu imenuje ali izvoli le enega sidnikalnega zaupnika, njegovo varstvo po 112. členu ZDR-1 ne more biti odvisno od tega, ali je med delodajalcem in sindikatom prišlo do dogovora o kriterijih za določitev števila sindikalnih zaupnikov iz prvega odstavka 207. člena ZDR-1. Namen dogovora o kriterijih je izbira med več sindikalnimi zaupniki glede posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, v primeru le enega sindikalnega zaupnika pa je ta izbira že pojmovno izključena. Dejstvo, da kriteriji niso dogovorjeni, ne more imeti za posledico, da zaradi tega tudi edini sindikalni zaupnik ne bi bil varovan po 112. členu ZDR-1.
Začetek stečajnega postopka načeloma ne vpliva na veljavnost in učinkovanje vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Zato je te učinke na pogodbo treba presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar obenem pomeni, da začetek stečaja nad eno od strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe načeloma v ničemer ne zoži obsega razlogov glede veljavnosti in učinkovanja take pogodbe, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. Zato velja, da ZFPPIPP tudi ne izključuje uporabe drugih (splošnih) pravil obligacijskega prava o odstopni pravici.
Namen odpravnine je odmena za prenehanje poslovodne funkcije zaradi odpoklica ali druge oblike prenehanja poslovodne funkcije pred potekom mandata in hkrati za izgubo zaposlitve. Tožniku je po predčasni razrešitvi delovno razmerje pri toženki formalno prenehalo. Vendar položaj, ki ga je tožnik pridobil s sklepom, da se imenuje za pooblaščenca uprave toženke, da zanjo osebno opravlja delo in da za to delo prejema redno plačilo, glede presoje o pravici do odpravnine v tem sporu ustreza položaju osebe, ki je v delovnem razmerju. Drugačna razlaga bi pomenila obid zakonskih določb o pravici do odpravnine in izigravanje namena, ki ga je zasledoval Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD) z določitvijo dodatnega pogoja za izplačilo odpravnine v sedmi alineji prvega odstavka 4. člena.
Po stališču Vrhovnega sodišča tudi taka pogodbena določba, s katero se špediter zaveže, da bo ladjarju povrnil stojnino, ne spreminja njene pravne narave; stojnina je še vedno škoda, le da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala, da bo ladjarju to škodo povrnila ne glede na svojo (ne)odgovornost za njen nastanek.
Po prejemu sklepa ZPIZ, ki je bil izdan na zahtevo toženke, ni bilo nobenega dvoma o tem, da je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Toženka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na domnevno napako ZSRS, ki naj bi tožnici izplačeval nadomestilo v nasprotju z zakonom. Neutemeljeno je tudi vztrajanje, da je bil sklep ZPIZ procesne narave in ne odločba, saj ni pomembno, da s sklepom ni bi bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti. Pomembno je, kakšne informacije je toženka dobila na njegovi podlagi.
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine. S tem, ko je bila tožniku prisojena odškodnina v vtoževanem nominalnem znesku in glede na prvi odstavek 2. člena ZPP ter glede na to, da odločitev o obračunu in plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine ni stvar sodišča v delovnopravnem sporu, ni bilo kršeno načelo popoldne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ. Tožnik je pri oblikovanju zahtevka izhajal iz neto plače, vendar njegov zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino. Gre za različna pojma - izhodišče za določitev višine zahtevka in sam zahtevek pri čemer je evidentno, da plače in odškodnine ni mogoče enačiti.