Na podlagi drugega odstavka 74. člena ZDR-1 v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Mirovanje pravic, obveznosti in odgovornosti traja, dokler velja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ko ta preneha, "oživijo" pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so mirovale.
Tožnik zmotno meni, da bi toženka ravnala zakonito samo v primeru, če bi iz poslovnega razloga redno odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi - pogodbo o zaposlitvi za določen čas in pogodbo o zaposlitvi v mirovanju ter da bi mu le v tem primeru lahko zakonito ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1. Sklicevanje toženke na 91. člen ZDR-1 sicer res ni bilo pravilno, vendar to na zakonitost prenehanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, še manj pa na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne vpliva. Tožnik je ponudbo sprejel in s tem pristal na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Nesprejem ponudbe zanj ne bi imel nobenih posledic, saj bi v tem primeru veljala prejšnja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.
Delodajalec mora v primeru spremembe kataloga delovnih mest v kolektivni pogodbi (kot v konkretnem primeru v plačni podskupini C3 - Policija) notranjo strukturo delovnih mest uskladiti s spremembami, torej prilagoditi svoje splošne notranje akte, kot tudi delovna mesta na individualni ravni. Glede slednjega je bil v Stavkovnem sporazumu izrecno dogovorjen način izvedbe - t.j. z izdajo individualnih delovno pravnih aktov. Toženka je zato z izpodbijanim sklepom (ki predstavlja posamični delovno pravni akt) veljavno, v skladu z dogovorom in danim pooblastilom, uskladila naziv tožnikovega delovnega mesta.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v postopku izterjave finančnega popravka glede vprašanja finančnih posledic (tudi posrednih) pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu.
V okviru reparacijskega zahtevka je treba upoštevati tudi dohodke delavca iz naslova avtorskega honorarja oz. opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb, če dohodkov na tej podlagi delavec, če bi bil v delovnem razmerju pri delodajalcu, sicer ne bi mogel ali smel pridobiti.
Zoper odločbo o izredni upravi revident ni vložil tožbe, tožba dveh tožnikov pa je bila zavrnjena. Dejanske ugotovitve iz odločbe o izredni upravi je zato treba šteti za resnično ugotovljene (res judicata pro veritate habetur). Pri zahtevi za zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika revidenta gre po povedanem za dokaz, ki ne more biti pomemben za odločitev in ga zato ni bilo treba izvesti (enako določa druga alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kljub zatrjevanju v reviziji, da naj bi tožnik v sodnem postopku predlagal postavitev izvedencev, pregled tožbe pokaže, da to ne drži.
Glavna obravnava sicer ni namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je v splošnem namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Vendar pa ob prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (342. člena ZBan-1) v tem konkretnem postopku ne more biti sama sebi namen.
Toženec se je v 7. členu Sporazuma zavezal, da bo varoval kot poslovno skrivnost osebne ali ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in da najmanj dve leti po podpisu Sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti ali kako drugače z njimi sodeloval. V 8. členu Sporazuma pa je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Ker je tožeča stranka od toženca uveljavljala pogodbeno kazen zaradi sklenitve posla s komitentom, za kar pa pogodbena kazen ni bila dogovorjena, ni bilo pravne podlage za njeno plačilo. Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od dolžnika za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena.
SZ-1 ureja subvencijo neprofitne najemnine in subvencijo tržne najemnine. ZUPJS je uvedel še dodatno subvencijo za najemnike tržnih stanovanj, ki so upravičenci za dodelitev neprofitnega stanovanja, in sicer (poleg subvencije, ki jo ureja SZ-1) subvencijo, ki se obračuna od zneska v višini neprofitnega dela najemnine.
ZUPJS v sistem financiranja subvencij ni posegel - ni namreč posegel v nobeno določbo SZ-1, ki določa, iz katerega proračuna se subvencije financirajo. ZUPJS je uvedel le dodatno pravico najemnikov tržnih stanovanj, pri čemer pa je določil, da se ta določi na način, kot velja za določitev subvencije k neprofitni najemnini (po 121. členu SZ-1). Zapis v drugem stavku drugega odstavka 28. člena ZUPJS je napotil na 121. člen SZ-1 le glede določanja višine subvencije; ni pa spremenil določb SZ-1 v delu, ki določajo, kdo zagotovi sredstva, potrebna za subvencijo.
Novo uvedena subvencija po 28. členu ZUPJS pomeni subvencijo najemnikov tržnih stanovanj; financiranje teh subvencij pa ureja peti odstavek 121.b člena SZ-1, in sicer tako, da bremenijo državni in občinske proračune, vsakega do ene polovice.
Prva toženka bi morala glede na to, da v njene prostore lahko prosto zahajajo tudi neuravnovešeni pacienti, ravnati preventivno in z vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi preprečiti tveganje nasilnih dejanj teh oseb. Prva toženka je varnost v ambulanti medicine dela in športa zagotovila tako, da je na vrata namestila kljuko, ki je onemogočala nenadzorovan vstop z zunanje strani. Vendar pa ta ukrep v okoliščinah konkretnega primera ni bil ustrezen in zadosten.
Kljub temu, da se je nevarnosti očitno zavedala tudi tožnica sama (kar izhaja iz njenih navedb), je v vratih puščala ključ in na ta način omogočala nenadzorovane vstope.