stroški upravnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke
V tej zadevi se je postopek začel na predlog stranke, torej tožnika. V postopku s pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo upravnega organa, je tožnik uspel. Kljub uspehu pa ni upravičen do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni pravne podlage. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V konkretni zadevi gredo stroški torej v breme tožnika. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse, pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Za odločanje o stroških v primeru, ko odloča drugostopenjski organ, ni določenih drugačnih pravil, kot pri odločanju veljajo na prvi stopnji.
Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo. Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Gre za zdravstveno stanje kot posledico zaradi poškodbe pri delu, ki je bil razlog priznane začasne nezmožnosti.
Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta, ko pa zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu prizna za nazaj, se glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ. Bistveno je, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izdana pravilna odločba.
Ker sta bili s sodbo Vrhovnega sodišča RS ugoditveni sodbi spremenjeni, tožbeni zahtevek zavrnjen in ugotovljeno, da ostaneta upravni odločbi z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 v veljavi, je toženec na podlagi 3. odst. 260. člena ZUP po uradni dolžnosti obnovil postopek, odpravil upravno odločbo z dne 11. 12. 2019 in ugotovil dolg v višini 14.371,13 EUR.
Ni pravilno razlogovanje sodišča, da je bilo dejansko stanje o obsegu stroškov zdravljenja v tujini že razčiščeno v postopkih, ki so se zaključili pred uvedbo obnovitvenega postopka. Ni mogoče slediti niti obrazložitvi sodbe, da sta izpodbijani odločbi glede na 214. člen ZUP-a nedosledni in pomanjkljivo obrazloženi. Zmotno je stališče sodišča, da bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral izhajati iz odločb z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016, čeprav sta po posegu revizijskega sodišča v pravnomočni sodbi ostali v veljavi. Toženec je pravilno posegel v odločbo z dne 11. 12. 2019.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zgolj navajalo medicinsko dokumentacijo, enako tudi sodni izvedenec, vendar pa te dokumentacije naj ne bi vsebinsko obravnavalo. Sodni izvedenec se je opredelil do medicinske dokumentacije v spisu, ki jo je predložil tožnik. Opravil je tudi osebni pregled. Podrobno je povzel ugotovitve glede tožnikovega zdravstvenega stanja. V primeru tožnikovih težav pa po mnenju sodnega izvedenca ne gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Upoštevaje razbremenitve pri delu, je namreč tožnik še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo.
zavrženje pritožbe kot prepozne - fiktivna vročitev - datum vročitve
Zgolj pavšalna pritožbena trditev, da je bilo sodno pisanje v hišnem predalčniku tožnice puščeno 15. 9. 2023 in ne 14. 9. 2023, za katero ne predlaga nobenega dokaza, zakonske domneve vročitve ne more izpodbiti.
začasna nezmožnost za delo - samozaposlena oseba - direktor
Neutemeljen je osrednji pritožbeni očitek, da je sodni izvedenec tožnika napačno obravnaval kot samozaposleno osebo, ker je tožnik ustanovitelj in lastnik kapitalske družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je zaposlen. Pravilno je sicer razlogovanje toženca, da so razmerja v kapitalski družbi in v primeru samozaposlenih oseb drugačna. Vendar je v tem sporu ključno, da tožnik kot ustanovitelj in lastnik kapitalske družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je tudi zaposlen, opravlja svojo dejavnost sam. Tožnik nima zaposlenega nobenega drugega delavca.
Pri ocenjevanju začasne nezmožnosti se ocenjuje zdravstveno stanje v povezavi z delom, ki ga zavarovanec v spornem obdobju opravlja. Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne dajejo pravne podlage, ki bi tožencu omogočala, da bi v postopkih ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zavarovancem nalagal konkretne omejitve na delu.
Tožnik je direktor in hkrati zaposlena oseba kot monter. Pa vendar ne moremo pritrditi zaključku toženca, da bi lahko tožnik v spornem obdobju opravljal kot direktor pisarniška, administrativna dela, ker v 30 % oziroma polovico delovnega časa opravlja dela direktorja, oziroma dela, ki niso vezana na lestvi. Pritožbeni očitek v tej smeri bi bil lahko uspešen, če bi imel tožnik zaposlenega delavca.
začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode - škoda na zdravju
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker v primeru, če bo moral delati kot odgovorni rudar, mu bo nastala težko nadomestljiva škoda na njegovem zdravstvenem stanju. Delodajalec je tožniku zagotovil, da ne dela kot rudar, temveč da dela zunaj jame skladno z mnenjem izvajalca MDPŠ, in sicer po 4 ure dnevno. V tem primeru torej ni nevarnosti za nastanek težko nadomestljive škode za tožnikovo zdravstveno stanje.
ZPP člen 189, 189/3, 189/4, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1.
zavrženje tožbe - litispendenca
Ob ugotovitvi, da je socialni spor v zvezi z izpodbijanima odločbama na dan prejema (odstopa) tožbe že tekel ter da gre za dve tožbi iste tožeče in tožene stranke zoper isti odločbi tožene stranke, je sodišče kasneje prejeto tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena in tretjega odstavka 189. člena ZPP pravilno zavrglo.
Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2, 39, 39/1, 39/1-2.
nagrada izvedencu za delo - osebni pregled - zahtevnost izvedenskega mnenja - dodatna dokumentacija - delna sprememba izpodbijanega sklepa
Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na višino nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (zdravstveni karton). Zdravstveni karton je bil pridobljen enkrat, ne pa dvakrat. Zaradi tega je izvedenski organ do nagrade po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika upravičen samo enkrat, ne pa dvakrat.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 41-3, 63. ZPP člen 287.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
odobritev zdravljenja - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.
Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.
Sodišče je v tem sporu moralo presoditi pravilnost izpodbijanih upravnih aktov. Moralo je torej ugotoviti, ali je bilo pri tožnici v vlogi izkazano izjemno zdravstveno stanje, kar posledično predstavlja spremenjeno dejansko stanje glede na predhodno vlogo. Da je bila ocena toženca, da pri tožnici ne gre za izjemno zdravstveno stanje, ki bi omogočalo uporabo 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravilna, je nenazadnje potrdil tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče v tem socialnem sporu.
zmožnost za delo - krajši delovni čas - III. kategorija invalidnosti
V pisnem izvedenskem mnenju, dopolnilnih mnenjih ter izpovedi izvedenca je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da tožnica od 1. 12. 2021 do 16. 1. 2022 ni bila zmožna za delo zaradi bolezni v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Zgolj dejstvo, da je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ-a razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do opravljanja dejavnosti zavarovalniške agentke v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 9. 2020 dalje, ni odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2. ZPP člen 249, 339, 339/2, 339/2-14.
nagrada in stroški izvedenca - nemožnost preizkusa sklepa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Kadar gre za dopolnilno mnenje zaradi manjkajočih odgovorov na zastavljena vprašanja, na katera bi moralo biti že odgovorjeno v prvotnem izvedenskem mnenju, dejanski stan iz drugega odstavka 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v zvezi z 249. členom ZPP ni izpolnjen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je izpolnjen dejanski stan po tej določbi pravilnika, saj sodišče ni obrazložilo, ali gre v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja le za pojasnila in odgovore na že izdelano izvedensko mnenje, ali pa gre za odgovore na nova vprašanja, na katere še ni bilo odgovorjeno. V tem primeru izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
ZUTD člen 62, 62/2. ZUTD-E člen 15, 53. URS člen 2, 14, 22, 50, 155.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - retroaktivna veljavnost novele zakona
ZUTD-E velja in se uporablja od 27. 12. 2019 dalje, ko je bil tožnik že uživalec nadomestila za brezposelnost. V ZUTD-E ni podlage za uskladitev in izplačilo vtoževane razlike. V prehodni določbi 53. člena ZUTD-E je eksplicitno določeno, da se o vlogah za priznanje pravic, vloženih pred uveljavitvijo novele, odloči po ZUTD. Z ZUTD-E ni uzakonjena retroaktivna veljavnost 15. člena, s katerim je 350,00 EUR nadomeščenih z zneskom 530,19 EUR. Takšna zakonska ureditev je skladna s 155. členom Ustave o prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih aktov. Čeprav 15. člen ZUTD-E spreminja najnižji znesek denarnega nadomestila, ne določa, da ima ureditev učinek za nazaj, niti ne uzakonjuje uskladitve pred tem uveljavljenih in priznanih denarnih dajatev.
ugotavljanje invalidnosti - nova invalidnost - poslabšanje invalidnosti - ustrezno delo - gostota zavarovalne dobe - neprava obnova postopka - pridobljene pravice - poseg v pravnomočno priznano pravico - ohranitev pridobljenih pravic
Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta.
Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka.
Določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2 opredeljuje zakonski primer prenehanja ali spremembe pravice, do katerega pride zaradi nekrivdno nastale spremembe v stanju invalidnosti. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti je možna pravna posledica prenehanje ali sprememba pravice. V okoliščinah konkretnega primera je tako neustrezno razlogovanje sodišča, da se sprememba v stanju invalidnosti nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa izgubo starih.
Pritrditi je tožencu, da upoštevajoč določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja (nova invalidnosti) ne gre za poseg v pravnomočno odločbo. Gre za novo dejansko stanje, ki ni bilo predmet pravnomočne odločbe. Ker gre za novo invalidnost, ne more tožnica prejemati dajatve iz naslova pravic, priznanih za predhodno invalidnost. Neutemeljeno priznane nove pravice pa so prenehale z dnem učinka razveljavitve odločbe.
odločitev o stroških postopka - odsotnost iz pisarne
Utemeljena je pritožbena trditev, da je bil drugi narok za glavno obravnavo izveden v B. in ne v A. tako kot prvi. Ker ima odvetnik pisarno v B., mu v skladu s 4. odstavkom 6. člena OT za drugi narok za pot od pisarne do sodišča ni mogoče priznati 80 točk urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, ampak le 20 točk.