Ker tožnik v postavljenem roku tožbe ni dopolnil tako, da je primerna za obravnavo, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijanega upravnega akta. Slednje predstavlja tako pomanjkljivost, da je moralo sodišče tožbo zavreči.
ZPIZ-1 člen 36, 39, 50, 51, 402, 406, 409. ZPIZ-2 člen 35, 395, 430, 430a. ZPIZ-2L člen 1.
pogoji za priznanje pravice do pokojnine - uskladitev pokojnin - starostna pokojnina - ponoven vstop v zavarovanje
Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 44a. ZZDej člen 1. ZPP člen 70, 70-6, 247, 254, 254/3.
zdravljenje v tujini - nestrinjanje z mnenjem izvedenca - priznana metoda zdravljenja - zdravstvena dejavnost - sodba SEU
Nestrinjanje in nezadovoljstvo toženca z izvedenskim mnenjem, ugotovitvam izvedenca avtomatično ne odvzame veljave.
Pri zdravljenju tožnice je bila uporabljena priznana in ob tako specifičnem zdravstvenem stanju kot je bilo izkazano pri tožnici, običajna metoda zdravljenja. Tudi Sodišče EU zahtevo "običajnost" zdravljenja razlaga tako, da dovoljenja za zdravljenje v tujini ni mogoče zavrniti, ko je zdravljenje zadostno preizkusila in odobrila mednarodna medicinska znanost.
Tožnica uveljavlja povračilo stroškov za pet postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), ki jih je opravila po dopolnjenem 43 letu v samoplačniški ambulanti ter štirih zdravil (Estima, Utrogestan, Menopur in Dipherelin), ki so bili potrebni za opravo zdravstvenih storitev in jih je kupila na bel recept v lekarni. Obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključka, da je v pogodbeno dogovorjeno ceno vključen tudi strošek za zdravili Menopur in Dipherelin in se odločitve ne da preizkusiti.
ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
stroški postopka - socialni spor - ustavno načelo enakosti pred zakonom - pravilna uporaba odvetniške tarife
OT v 1. c točki tar. št. 16 OT sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tar. št. (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Uporaba te določbe bi omenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem tudi za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga, šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
Pri tožniku je predvideno celjenje rane na trtici, vendar slednje še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej.
68. člen ZDSS-1 določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj krije toženec (zavod) stroške za izvedbo dokaza z izvedencem ne glede na izid postopka. Dejstvo plačila izvedenine s strani toženca, v tem sporu ne more predstavljati razloga za izločitev. Imenovana sodna izvedenka ni zaposlena ali v delovnem razmerju pri tožencu in okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, v ničemer ne ogrožajo ustavnega jamstva enakopravnosti strank v dokaznem postopku, niti sodišče ni tožniku odvzelo možnosti do učinkovite obrambe zoper ugotovitve sodne izvedenke.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - dejansko stanje v času izdaje odločbe - sodni izvedenec
Za razsojo je ključno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Morebitne kasnejše odločbe, enako kot tudi predhodne odločbe, nikakor ne izkazujejo, da je stanje ves čas enako in da bi torej morala biti tožnica začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času tudi v spornem obdobju.
ZDSS-1 člen 63, 75. ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 42, 42-2.
predmet presoje - invalidska pokojnina - starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine
Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb.
ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZUP člen 6, 6/2, 222, 222/9. ZDavP-2 člen 29, 29/3, 101, 101/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 29/1, 29/2.
vračilo štipendije - odpis dolga
Kasnejši predpis v (ZUPJS-C) ZŠtip-1 v delu, ki se nanaša na odpis dolga oziroma vračilo štipendije ni razveljavil. To pomeni, da navedene določbe še vedno veljajo, je pa ZŠtip-1 v 16. členu določil, da se glede vprašanj statusa vlagatelja, postopka uveljavljanja državne štipendije, načina ugotavljanja materialnega položaja, meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino državne štipendije, obdobje prejemanja in izplačila državne štipendije, spremembe okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije, nadzora nad delom CSD pri dodeljevanju državne štipendije ter zbirk podatkov uporabljajo določbe ZUPJS. Zaradi zmotnega stališča, da zadošča zgolj presoja glede na premoženjski/dohodkovni kriterij, ni bila opravljena presoja socialne ogroženosti po relevantnih določilih ZŠtip-1.
URS člen 14. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16/1, 16/1-c.
Točka 1.c tar. št. 16 OT sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni pravne podlage.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 233. ZZVZZ člen 29.
reintegracija delavca - začasna zadržanost z dela - denarno nadomestilo
Zdravstvena zmožnost zavarovanca v obdobju, v katerem delovno razmerje ni obstajalo, nima nobenega vpliva na pravice iz zdravstvenega zavarovanja zaradi morebitnega uspeha v delovnem sporu. Bolniški stalež je namenjen zaposlenim osebam, ki začasno niso zmožne za delo.
stroški postopka - socialni spor - odškodninski spor - uporaba določb ZPP
V obravnavani zadevi ne gre za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, temveč za odškodninski spor iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, zato je glede stroškov postopka potrebno upoštevati določbe ZPP.
Zakon o splošnem upravnem postopku (1956) člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74.
stroški postopka - socialni spor - upravni postopek
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
Organom toženca ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Njihovo ravnanje ne predstavlja odstopa od običajne službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Ker ena izmed štirih predpostavke odškodninske odgovornosti, tj. protipravnost, ni podana, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 108, 180. ZUP člen 23, 23/2, 65, 65/2, 65/5, 67.
vloga - tožba - poprava tožbe - odstop vloge
V konkretnem primeru sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi vlogo, ki jo je odstopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, štelo za tožbo. Posledično tudi ni bilo podlage za popravo tožbe (saj ni šlo za tožbo) in iz enakih razlogov tudi ne za zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Vložnica se je najprej obrnila na CSD, omenjeni organ pa je zadevo posredoval Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi v spremnem dopisu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti navaja, da je na podlagi dopisa mogoče sklepati, da gre za pritožbo. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vlogo odstopiti sodišču le, če ni nobenega dvoma o tem, da je za sprejem vloge pristojno sodišče. V tej zadevi pa je dvom obstajal, kar nenazadnje izhaja tudi iz spremnega dopisa. Če je vloga nejasna oziroma nepopolna, pa je organ, ki prejme vlogo, dolžan postopati po določbi 67. člena ZUP, ne pa da vlogo odstopi sodišču.