zavrženje tožbe - rok za dopolnitev tožbe - nepopolna tožba
Ker tožnikova tožba ni vsebovala dokončne odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, ga je sodišče pravilno pozvalo, da v roku 15 dni predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija. Hkrati ga je seznanilo z možnostjo pridobitve brezplačne pravne pomoči ter ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor ne bo ravnal po sklepu sodišča.
Po poteku 15-dnevnega roka je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka vložene tožbe ni dopolnila skladno s sklepom z dne 16. 7. 2021, pri strokovni službi za brezplačno pravno pomoč pri DSS v Ljubljani in DS v Celju pa preverilo, ali je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Ker tožnik do 23. 9. 2021 ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je sodišče tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 4, 4/1.. ZPP člen 205, 208, 208/1.. URS člen 156.
nadaljevanje postopka - smrt tožnika - dediči
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je v začetih sodnih postopkih potrebno dedičem omogočiti nadaljevanje prekinjenega postopka po smrti tožnika. To velja tudi za eventualno pripadajočo višjo denarno dajatev do uživalčeve smrti, ko premoženjska upravičenja iz priznane pravice preidejo na dediče. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP zakonito sklenilo, da prekinjeni postopek nadaljuje. Tako bi bilo dolžno postopati tudi, če se vdova na poziv ne bi odzvala ali odklonila vstop v postopek. Prekinjeni postopek je potrebno nadaljevati in odprt socialni spor zaključiti.
ZPP člen 242, 249, 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 42.
nagrada in stroški za izvedensko delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sklepa
Iz 3. točke obrazložitve sklepa izhaja, da je izvedenskemu organu poleg stroškov za študij spisa, zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije, pregleda tožnice ter materialnih stroškov priznano 3-krat po 460,00 EUR za pisno izvedensko mnenje. V 5. točki obrazložitve je zapisano le, da je priznana izvedenina primerna za opravljeno delo glede na obseg, strokovnost in zahtevnost ter skladna z 242. in 249. členom ZPP ter Pravilnikom. Izpodbijanega sklepa s tako pavšalno utemeljitvijo ni mogoče preizkusiti. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZUTD člen 62, 62/3.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 65.. ZUTD-F člen 2, 3.
brezposelnost - denarno nadomestilo za brezposelnost
V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot bi mu bilo priznano v državi zadnje zaposlitve, torej v Republiki Avstriji.
Pri presoji, kateri zakon je potrebno uporabiti je namreč potrebno uporabiti prehodne in končne določbe ZUTD-F, kjer je v 2. členu določeno, da se o vlogah za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloči po Zakonu o urejanju trga dela, torej zakonu, ki je veljal do začetka uveljavitve in uporabe ZUTD-F. Zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe ZUTD-F, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZUTD, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Novela zakona (ZUTD‑F) je začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začela 30. dan po uveljavitvi tega zakona (3. člen ZUTD-F), torej od 24. 5. 2021 dalje.
Glede na navedene določbe ter dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo dne 25. 5. 2020 in mu je bila tudi že priznana pravica do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR bruto po določbah ZUTD, sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi pri svoji odločitvi upoštevalo določbe ZUTD-F, na katere se sklicuje tožnik.
ZPIZ-1 člen 29, 93, 93/2, 93/4, 93/6, 397, 397/3.. URS člen 14, 14/2, 156.. ZPP člen 351, 357a.. ZUstS člen 40, 40/2.. ZDSS-1 člen 82.
pravica do delne invalidske pokojnine - ustavna odločba - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - protiustavnost zakonske določbe
Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo.
Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral.
Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanke nove in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, v primeru, če mu je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanj ugodnejši. Nadalje je odredilo, da se na tej podlagi izplačano denarno nadomestilo za čas uporabe ZPIZ-1 uskladi enako, kot so se usklajevale pokojnine po ZPIZ-1, od 1. 1. 2013 pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2.
Dne 27. 10. 2021 je pritožbeno sodišče na podlagi drugega stavka 156. člena Ustave sklenilo nadaljevati dne 7. 11. 2018 prekinjen postopek.
Čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, temveč upoštevaje ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1, je bilo potrebno ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 351. členom ZPP spremeniti, izpodbijana posamična upravna akta kot nezakonita in protiustavna na podlagi 82. členaZDSS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Neutemeljen je pritožbeni ugovor o nepravilni dokazni oceni. Zaradi tožničinega zatrjevanja o zmanjšani delovni zmožnosti, je sodišče s pomočjo izvedenskega organa, kot pravilno prepoznalo izpodbijano odločitev toženke o preostali delovni zmožnosti tožnice. Pritožbeno sodišče sprejema vrednostno oceno izvedenskega mnenja o tožničini preostali delovni zmožnosti, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve sodbe argumentirano opredelilo do ugotovitev sodne izvedenke glede zmožnosti tožnice opravljati ustrezno delo, upoštevajoč stvarne razbremenitve v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko.
ZPIZ-2 člen 63, 178, 178/2.. ZDSS-1 člen 62, 63, 63/2, 63/2-3, 81, 81/2, 82.
ugotavljanje invalidnosti - invalid
V sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja se ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika.
Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.
ZPIZ-2 člen 116, 116/1, 116/7, 194, 194/1, 194/3.. BRSSZ člen 4, 6, 6/1, 6/2.. OZ člen 190, 190/1, 190/3,191.
sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - preplačilo
V sporni zadevi pokojnina ni bila pridobljena po pravnih predpisih Republike Srbije, temveč po pravnih predpisih Republike Slovenije. Izjema, kot je določena v drugem odstavku samo potrjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilen prvi odstavek 6. člena Sporazuma, ki pa ne izključuje uporabe 116. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil tožnici priznan pri toženi stranki, ni mogoče uporabiti srbskih predpisov v smislu enakopravne obravnave zavarovancev. Kljub temu da srbski nosilec zavarovanja ni ustavil izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, ki je bil tožnici priznan v Republiki Srbiji, to na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, je za razsojo odločilen prvi, ne pa drugi odstavek 6. člena sporazuma. Ker je tožnica kot uživalka pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 v Republiki Srbiji ponovno začela delati in bila na tej podlagi tudi vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, je tožena stranka pravilno odločila, da se ji na podlagi sedmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 preneha izplačevati sorazmerni del starostne pokojnine.
Tožnica za sporno obdobje ni bila upravičena do izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, kar posledično pomeni, da je dolžna toženi stranki vrniti neupravičeno izplačane zneske sorazmernega dela starostne pokojnine. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila neupravičeno obogatena.
ZUTD člen 60, 60/1, 118.. ZUP člen 1, 1/1, 260, 260/1, 260/1-1, 261/2.. ZDSS-1 člen 63, 81.
obnova predsodnega upravnega postopka - pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da tožnik za dopolnjeno zavarovalno dobo v Nemčiji, ki jo želi uveljaviti v obnovitvenem postopku, ni vedel že pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, to je pri izdaji odločbe z dne 27. 11. 2019. Tožnik je ob vložitvi zahteve z dne 21. 10. 2019 za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vedel, da je bil predhodno zavarovan tudi pri nemškem nosilcu zavarovanja. Vendar te dobe v postopku priznanja te pravice ni uveljavljal in je celo izjavil, da bo podatke na obrazcu U1 pridobil sam. Zato je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji iz drugega odstavka 261. člena ZUP niso izpolnjeni. Skladno s citirano določbo sme namreč stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde teh okoliščin ni mogla navesti. Pri tem pa ni relevantno, zakaj določenih dejstev ter okoliščin ni mogla navesti oziroma jih ni navedla.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje - stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb - (ne)izpolnjevanje pogojev
V sporni zadevi iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil ne more več opravljati samostojno ter potrebuje pomoč drugega. Nikakor pa tožnica ne potrebuje pomoči pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
URS člen 25, 158.. ZPIZ-2 člen 6, 15, 22, 22/2, 108, 108/3, 111, 111/1, 111/2.
invalidska pokojnina - datum izplačevanja invalidske pokojnine
Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
ZZVZZ člen 23, 23-1, 25, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 259, 259/3.
povračilo stroškov za nakup medicinsko-tehničnih pripomočkov - izvedensko mnenje
Sodni izvedenec je na podlagi celotne razpoložljive medicinske dokumentacije in po proučitvi novejše domače in tuje literature in ob upoštevanju pravil medicinske znanosti in stroke ocenil tožnikovo zdravstveno stanje in potrebo po upravičenosti do nočnih ortoz oziroma izjemnost tega primera. Zaključek, da uporaba nočnih ortoz lahko daje pozitivne učinke v procesu zdravljenja je ob dejstvu, da še ni trdnih dokazov o tem, kako uporaba nočnih ortoz učinkuje pri isti skupini pacientov s spastično parezo, ki so imeli opravljeno SDR in da je zato treba upoštevati rehabilitacijski protokol, je zato edino pravilen. Upoštevanje pooperativnega protokola, tudi po SDR, je bistvena entiteta za končni uspeh kateregakoli kirurškega zdravljenja. Poleg operacije, pa je za uspešno rehabilitacijo in kasnejšo hojo (za kar gre očitno pri tožniku), ključnega pomena večplastna in kompleksna rehabilitacija, torej tudi izvajanje fizikalne terapije in uporaba določenih ortoz, vključno nočne ortoze. Kot je izpovedala tožnikova zakonita zastopnica je pred operacijo tožnika v ZDA morala podpisati, da bodo spoštovali pooperativni protokol. Sama operacija namreč nima končnega učinka, v kolikor se zdravljenje ne nadaljuje s terapijami. Specifični pooperativni rehabilitaciji so protokoli sestavni del obravnave vsakega pacienta, ki je imel izvedeno SDR.
Pri tožniku je šlo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za izjemo, saj je bil eden izmed prvih v Sloveniji s tovrstno operacijo in je šlo za poseben in specifičen postopek zdravljenja, v katerem so nočne opornice predstavljale del pooperativnega protokola po izvedbi SDR v ZDA, medtem ko v tistem času v Sloveniji ni bilo eksplicitnega protokola, kako rehabilitirati paciente po SDR.
Glede na vse navedeno je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obstajajo vsi razlogi za uporabo tretjega odstavka 259. člena POZZ in za izjemno odobritev medicinskega pripomočka oziroma za povrnitev stroškov njegove nabave.
ZPP člen 213, 213/2, 286b, 287, 287/2.. ZZVZZ člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1.. URS člen 50, 51.
povrnitev stroškov zdravljenja - zasebnik - pravica do zdravstvenega varstva
Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS, pravica do zdravstvenega varstva iz obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavlja eno od temeljnih pravic iz 50. in 51. člena Ustave. Zakonodajalec je pravice iz zdravstvenega varstva realiziral z vzpostavitvijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej iz javnih sredstev. V mrežo so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo. Zavarovanec, ki se odloči uveljaviti zdravstvene storitve v zasebnih zavodih, ki z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije nimajo sklenjene koncesijske pogodbe in ne v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov zdravstvenih storitev.
Ker je v obravnavnem primeru dokazana uveljavitev nenujnih zdravstvenih storitev pri zasebnih izvajalcih, je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb in povračilo vtoževanih stroškov storitev izven javne zdravstvene mreže, utemeljeno zavrnjen.
Ključno v predmetni zadevi je dejstvo, da je ZUJF v 10. členu črtal prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Črtani člen je določal, da tožena stranka določi merila in pogoje, pod katerimi se lahko določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstvena zavarovanja prispevek zmanjša ali odpiše. ZUJF je hkrati v 203. členu določil tudi prenehanje veljavnosti Pravilnika tožene stranke o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravilnik se skladno z določili ZUJF lahko uporabi le za nadaljevanje in dokončanje postopkov, ki so se na njegovi podlagi ali na podlagi prvega odstavka 60. člena zakona začeli pred uveljavitvijo tega zakona, kar pomeni le za postopke odpisa, ki so se začeli pred 31. 5. 2021.
Sodišče se je v 6. točki obrazložitve sodbe obrazloženo opredelilo tudi do zatrjevane neustavnosti veljavne zakonske ureditve ter pri tem izpostavilo, da obravnavana sprememba ZZVZZ temelji na zagotavljanju solidarnosti, vzpostavitvi enakopravnejših pogojev vseh zavezancev za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena glede trditve o pravočasni pritožbi zoper odločbo z dne 3. 1. 2020. Sodišče je v 7. točki obrazložitve sodbe sistematično pojasnilo, da podpisana povratnica v upravnem spisu potrjuje, da je bila odločba tožene stranke z dne 3. 1. 2020 tožniku vročena 6. 1. 2020, česar tožnik v sodnem postopku ni prerekal. Kot nepravilno se je izkazalo tudi tožnikovo zatrjevanje, da je zoper odločbo z dne 3. 1. 2020 še v okviru pritožbenega roka, toženi stranki poslal pritožbo po elektronski pošti. Iz predloženega dokumenta s strani tožnika je razvidno, da je tožnik poslal pritožbo na elektronski naslov tretje osebe. Sprejemna štampiljka tožene stranke na tožnikovi pritožbi pa dokazuje, da je tožena stranka pritožbo prejela le po pošti navadno dne 10. 2. 2020. Tega dne je bila, zaradi izteka 15 dnevnega pritožbenega roka, pritožba prepozna. Sodišče je v 7. točki obrazložitve še izpostavilo, da je bil tožnik v pravnem pouku z dne 3. 1. 2020 pravilno poučen tako o načinu, kot o roku za vložitev pritožbe.
ZPIZ-2 člen 390, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. ZDSS-1 člen 63.. Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni (1983) točka 12a.
invalidnina za telesno okvaro - višina telesne okvare
Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.
URS člen 21, 22, 25.. ZPIZ-2 člen 41, 42, 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3, 63/5, 81, 82, 181, 401.
ugotavljanje invalidnosti - zavarovanje za ožji obseg pravic - neizpolnjevanje pogojev - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.
ZPIZ-2 člen 41, 41-4, 109, 109/4, 178, 178/2, 196.. ZUP člen 7.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - obstoj protipravnosti
Ravnanje zaposlenih delavcev tožene stranke mora biti takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje zaposlenih delavec pri toženi stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, torej da bi brez utemeljenih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.
Ker v sporni zadevi toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem tudi ni izpolnjen en od kumulativno predpisanih pogojev za ugotovitev odškodninske obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.