V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.
Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. Kategorije invalidnosti, ki jo tožnik uveljavlja s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav ter nepredloženih izvidov štelo, da zdravljenje še ni zaključeno in iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.
pravica do pokojnine - nova odmera starostne pokojnine - pravnomočno urejeno razmerje
Z uporabo 183. člena ZPIZ-2 se lahko odpravijo napake iz postopka upokojevanja tudi v primeru neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se pod zakonskimi pogoji lahko poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje, vendar le, če je bilo kršeno materialno pravo tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšno procesno stanje pa v obravnavani zadevi ni izkazano.
ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 155, 155/1, 358, 358-5.
ugotavljanje invalidnosti - stroški postopka - uspeh v postopku
Ker gre za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala priznanje pravic, ki jih ni mogoče povsem natančno razmejiti in določiti kakšen delež predstavlja njen uspeh, je ta uspeh potrebno oceniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP je ocenilo, da je tožnica uspela v višini 60 % in tožencu v takšnem deležu naložilo plačilo stroškov postopka.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da je glede na okoliščine konkretnega primera in v skladu z določbo 154. člena ZPP, toženec dolžan tožnici stroške postopka povrniti v določenem deležu, vendar ne v višini 60 %, ampak v višini 50 %. V večih povsem identičnih zadevah je namreč pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da predstavlja delež stroškov postopka v breme toženca v višini 50 %. Pritožba v tem delu neutemeljeno uveljavlja nižji delež oziroma, da se stroški postopka v celoti naložijo tožnici, ker naj bi s tožbenim zahtevkom uspela le v neznatnem delu.
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže.
Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Upoštevaje izvedensko mnenje Fakultetne komisije, da tožnica za delo "delavke v proizvodnji" več ni zmožna, jo je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih obremenitev v zapestjih, brez dvigovanja bremen nad nivojem ramen in brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 16. 4. 2019 dalje. Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo.
Glede na to, da ni izkazano dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovalo tudi časovno omejitev na 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, je tožbeni zahtevek z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 402, 53, 430, 430/4.. ZDSS-1 člen 63.. ZPIZ-2 člen 27, 39a, 202, 202/2.
starostna pokojnina - neizpolnjevanje pogojev - pokojninska doba - obvezno dodatno zavarovanje
Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati.
Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev šele s 1. 5. 2016 po 27. členu ZPIZ-2 ob dopolnitvi 53 let in 2 meseca starosti14 in odmernim odstotkom 57,25 %.
ZPIZ-2 člen 54, 54/1, 54/1-3.. ZZZDR člen 12.. DZ člen 4.
pravica do vdovske pokojnine - izvenzakonska zveza - (ne)izpolnjevanje pogojev
V zadevi je sporno, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
Zunajzakonske skupnosti po ustaljeni sodni praksi ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza in le zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali.
Tožnica ni dokazala obstoja bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Res je predlagala tudi zaslišanje zdravnika, vendar pa njegovega naslova niti ni sporočila, niti na zadnjem naroku ni vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu. Ker niso izkazani bistveni elementi zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, skladno z 2. oziroma 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Izvedenski organ je svoje mnenje podal v sestavi specialista ortopeda, to je specialista, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje in specialista medicine dela, ki je sicer najbolj kompetenten za ocenjevanje delazmožnosti. Oba specialista sta na tožničine pripombe, ki jih je podala na izvedensko mnenje, tudi ustrezno odgovorila.
ugotavljanje invalidnosti - sodni izvedenec - III. kategorija invalidnosti
Ob pravilnem upoštevanju delovne dokumentacije za tožnico, ki jo je izpolnil izvajalec medicine dela, je izvedenski organ prepričljivo ocenil, da nihajna poškodba vratne hrbtenice, degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki se kažejo z desnostransko ishialgijo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki se kažejo z lažjo radikulopatijo C6 levo, nekaj težav z levim kolkom in rameni, predstavljajo somatsko osnovo za razbremenitev tožnice v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaključek izvedenskega organa, da ima tožnica še vedno preostalo delovno zmožnost in da je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav še zmožna opravljati drugo delo z ugotovljenimi razbremenitvami, je skladen z ugotovljenim somatskim stanjem in odraža objektivno oceno, da je potrebno tožnico razbremeniti s stvarnimi razbremenitvami.
Pravico do zdraviliškega zdravljenja je mogoče priznati, če je podano vsaj eno bolezensko stanje iz 45. člena in če je po 44. členu Pravil OZZ z zdravljenjem mogoče pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti. Po stališču Vrhovnega sodišča RS6 gre v 45. členu Pravil OZZ za pravno zaključen taksativno določen krog stanj, zato je pravico mogoče priznati, ko so izpolnjeni izrecno določeni pogoji. Indikacija, po kateri je zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja je po stališču revizijskega sodišča strogo strokovno vprašanje, o katerem izven obsega, določenega v 45. členu Pravil OZZ sodišče niti s pomočjo izvedenca ne more odločati. To velja tudi za degenerativne bolezni hrbtenice, ko je po 1. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena Pravil OZZ zdraviliško zdravljenje na stacionarni način dopustno priznati za generalizirano spondilozo hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo in nevrološkimi izpadi, ki jih operativni poseg ne bi odpravil oz. je kontraindiciran. Slednje dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano, kot nepravilno in celo protispisno zaključuje prvostopenjsko sodišče.
Pravico do zdraviliškega zdravljenja bi bilo namreč mogoče zakonito priznati le, če bi bila kumulativno izkazana generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo in nevrološkimi izpadi, ki jih operativni poseg ne bi odpravil oziroma bi bil kontraindiciran. Ob pravilni oceni listinskih dokazov iz sodnega in upravnega spisa vključno z obema pisnima izvedeniškima mnenjema pa v obravnavani zadevi ni dejanske podlage za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja v naravnem zdravilišču.
ZPIZ-2 člen 126, 126/2.. URS člen 22, 23, 25.. OZ člen 378.. ZPIZ-1 člen 197.
ugotavljanje invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti.
URS člen 14, 21.. ZPP člen 287, 287/2.. ZSVI člen 3, 3/1, 3/2, 5, 6.
status invalida - pravica do nadomestila za invalidnost - dodatek za tujo nego in pomoč - neizpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 94, 94/1, 94/4.. ZPP člen 282, 282/2.
ugotavljanje invalidnosti - izvedenski organ - neizpolnjevanje pogojev
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
ZPP člen 213, 254, 254/3, 287, 287/2.. ZZVZZ-M člen 44a, 44a/1, 44b, 44b/1.. Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov (2010) člen 3, 3/5.
zdravljenje v tujini - (ne)izpolnjevanje pogojev - izčrpane možnosti zdravljenja - čakalna doba
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženec podana v ZZVZZ-M. Po prvem odstavku 44. a člena ZZVZZ-M ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev le, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja.
Pravico do zdravljenja v tujini je v skladu s 44. b členom ZZVZZ-M nadalje mogoče priznati tudi v primeru predhodne odobritve zaradi čakalne dobe v Sloveniji, ki presega najdaljšo dopustno čakalno dobo, ali razumen čas za zdravljenje.
V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan po nobenem od citiranih členov (ZZVZZ-M) kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 154, 154/1, 155.. ZOdv člen 17, 17/5.. URS člen 74, 74/1.. ZBPP člen 44.
brezplačna pravna pomoč - povračilo stroškov - nagrada in stroški odvetnika
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.
ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.
Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ne pa kot odvetnica, ki deluje na trgu ter prosto išče in sprejema stranke
Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo peti odstavek 17. člena ZOdv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 197, 197/1.. ZZVZZ člen 23, 26.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev - sodni izvedenec
Sporno v tej zadevi je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja. Bistveno vprašanje pa je, ali gre pri tožnici za bolezensko stanje navedeno v tretji alineji 3. točke prvega odstavka 45. člena POZZ.
Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da gre v tožničinem primeru za kombinacijo bolezni in dogodka, vendar hkrati izhaja, da gre pri tožnici za zlom hrbtenice s težjo, a popravljivo funkcionalno prizadetostjo in da gre torej za stanje po tretji alineji 3. točke prvega odstavka 45. člena POZZ. To je po prepričanju pritožbenega sodišča odločilno za samo odločitev, ne pa dejstvo, da je v obravnavanem primeru zlom tudi posledica osteoporoze. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, POZZ ne razlikujejo zlomov, ki so posledica poškodbe od zlomov, ki so posledica poškodbe in bolezni oziroma konkretno osteoporoze. Kar je ključno, POZZ ne določajo, da zlomi velikih kosti, ki so posledica osteoporoze, ne predstavljajo indikacije za zdraviliško zdravljenje.
Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za stanje, kakršno je urejeno v tretji alineji 3. točke prvega odstavka 45. člena POZZ in da je izpolnjen tudi pogoj določen v 44. členu POZZ. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi toženca odpravilo in ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.
Za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb je bistven odgovor na vprašanje, ali so bili pri odločanju o upravičenosti do otroškega dodatka in znižanem plačilu vrtca po 1. 5. 2019 pravilno upoštevani dohodki iz predpreteklega leta (2017) ter fiktivni dohodek iz tekočega leta.
Zaradi prenehanja prejemanja periodičnega dohodka in uporabe podatkov iz predpreteklega leta ni podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače, če je oseba dejavnost šele začela opravljati (1. odst.), ta pa lahko izpodbija zakonsko domnevo tako da dokazuje, da je dohodek iz dejavnosti različen od 75 % bruto minimalne plače (2. odst.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega, da toženka ni imela podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a (17. točka obrazložitve). Ni logično niti ni z ničemer izkazano, da bi tožnica kmetijsko dejavnost, na podlagi katere je bila obvezno socialno zavarovana od 1. februarja 2016 dalje, pričela opravljati šele leta 2019.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo pravil o spremembi vrste periodičnega dohodka iz 7. odst. 15. člena ZUPJS-a, saj tožnica leta 2019 in 2018 ni prejemala periodičnega dohodka iz naslova starševskega nadomestila (16. tč. obrazložitve). Nenazadnje je pri ugotavljanju materialnega položaja prišlo do "mešanja dohodkov" iz predpreteklega leta 2017 in leta 2019 zaradi uporabe fiktivnega dohodka v višini 75 % minimalne plače. V zvezi s takšnim načinom pa je revizijsko sodišče že zavzelo stališče, da mešanje dohodkov iz različnih obdobij, ni dopustno.
Iz predhodno navedenih dejanskih ter materialnopravnih razlogov sta upravni odločbi na podlagi 82. člena ZDSS-1 utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno odločanje.
ugotavljanje invalidnosti - invalid - vzrok za nastanek invalidnosti - izvedensko mnenje
Pritožbenega sodišča prav tako ni uspelo prepričati pritožnikovo zatrjevanje o napačnosti izvedenčevega zaključka, zaradi neupoštevanja informacij, pridobljenih v okviru nadzora nad zavarovancem in glede pretepa na dan 9. 4. 2017. Izvedenec je razumljivo in nedvoumno povzel, da pri odgovoru na vprašanje vzroka trajne zmanjšanja delazmožnosti pri zavarovancu v okviru III. kategorije invalidnosti, niso bistvena in ključna dejstva povezana z okoliščinami iz kazenskega spisa II K 56733/2017. Kot ključni dejstvi za odgovor na vprašanja povezana z zavarovančevo invalidnostjo sta bili opredeljeni le narava prve in druge poškodbe ter ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Razumljivo je bilo celo izpostavljeno, da v konkretni zadevi ni pomembno na kakšen način se je zavarovanec poškodoval v prvem oziroma drugem dogodku, temveč kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz prvega dogodka ter kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz drugega dogodka. Sodišče je pravilno izpostavilo, da so okoliščine nastanka sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, kot jih izpostavlja pritožnik, pomembne le v kontekstu delovnega spora, v katerem zavarovanec zoper tožnika (bivšega delodajalca) uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe pri delu, nikakor pa ne pri dometu sprememb v trajni delazmožnosti, ki se obravnavajo v konkretnem sporu skladno s 65. členom ZPIZ-2.
Izvedenski organ je ocenil, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da je njena delazmožnost zaradi bolezni zmanjšana za manj kot 50 % in je tako pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Je pa še vedno zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih, s polovičnim 4 urnim delovnim časom od zadnje ocene na IK I. stopnje, to je od 21. 5. 2019 dalje.
V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.