lastninjenje in privatizacija stanovanj - podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev
Stanovanjski zakon je v določenih primerih legaliziral prejšnje nezakonito stanje in priznal podstanovalcem upravičenje do sklenitve najemne pogodbe ali nakupa po določbah o privatizaciji. Predpisani pogoji pa so morali biti izpolnjeni ob uveljavitvi zakona. Kdor je v tem trenutku izpolnjeval pogoje po 149.čl. stanovanjskega zakona, je pridobil pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Čas po uveljavitvi zakona pa prejšnjemu podstanovalcu ne koristi več. To bi bilo v nasprotju s smislom in dikcijo določbe 149.čl, posebno pa še z naravo in pomenom prehodnih določb zakona.
Spremenjeni zahtevek je bil vročen tožencu ob začetku glavne obravnave dne 10.5.1994, na kateri je toženec podal vsebinski odgovor na tožnikove navedbe, nakar so bili izvedeni dokazi s pregledom pogodbe in zaslišanjem obeh strank. S tem se je toženec spustil v obravnavanje o glavni stvari in ni nasprotoval spremembi tožbe.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - najpotrebnejši prostori
Pojem stanovanja je določal prvi odstavek 4.člena zakona o stanovanjskih razmerjih (naprej ZSR), pojem najpotrebnejših prostorov pa je opredelil v drugi odstavek 7.člena ZSR. Po izrecni določbi tretjega odstavka 7.člena ZSR pa na najpotrebnejših prostorih ni mogoče pridobiti stanovanjske pravice, medtem ko uporabniki takih prostorov uživajo varstvo, kot ga imajo imetniki stanovanjske pravice. Varstvo pomeni stanovanjsko zaščito, ki je lahko takšna, kot je to varstvo imetnikov stanovanjske pravice po določbah ZSR. Stanovanjski zakon je dal pravico do odkupa stanovanj po prvem odstavku 117.člena le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so ta položaj imeli po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. Če je stanovanjski zakon dal določenim kategorijam stanovalcev kakšne pravice, pa je to v stanovanjskem zakonu izrecno predpisal (npr.v tretjem odstavku 129.člena, v 149.členu itd).
Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovitve, da je tožnik dobil sporne prostore kot najpotrebnejše prostore in iz tega izvirajočega zaključka, da je bil njegov položaj dejansko izenačen s pravicami imetnika stanovanjske pravice, presodili, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Taka odločitev je po oceni revizijskega sodišča pravno zmotna.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - namen odškodnine
Po določilu prvega odstavka 200.člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200.člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti z medsebojnim primerjanjem posameznih škod in odškodnin zanje.
Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ustrezno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode.
Sodna poravnava ni le procesnopravno dejanje, temveč tudi civilnopravna pogodba, zato veljajo tudi zanjo pravila o obligacijskopravnih razmerjih. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa v 99. členu, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V kolikor niso izražena povsem jasno, je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.
Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. S sporno pregraditvijo je toženec posegel (revizijska navedba) v nadstropje, ki je po poravnavi pripadlo tožnici, zato ji je v skladu s 154. členom ZOR dolžan povrniti škodo na poškodovani stopniščni ograji in podbojih vrat.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobilist, kolesarka) - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti
Voznik avtomobila je v razmerju do kolesarke upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (1. odstavek 174. člena ZOR). Ta pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Ob ugotovitvi, da dejanje oškodovanca ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa je zakrivljeno oziroma predstavlja prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR). Za ocenitev obsega delne oprostitve odgovornosti mora torej sodišče ugotoviti sokrivdo oškodovanca. Ocena krivde oziroma deleža odgovornosti oškodovanca pa je smiselna le v primeru, če se mu dokaže, da je soprispeval k nastanku škode oziroma, da izvira škoda delno tudi iz njegovega nedopustnega ravnanja oziroma da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.
ZDoh člen 107, 107/1.ZUP člen 9, 9/2, 9/3, 209, 209/2, 209/3.
dohodnina - odpis davčnega dolga - obrazložitev odločbe
Akt, s katerim je tožena stranka odločila o tožnikovem zahtevku za odpis davčnega dolga, je po svoji vsebini odločba, ne glede na to, da ga je tožena stranka izdala v obliki sklepa. V upravnem postopku izdana odločba, s katero ni bilo ugodeno strankinemu zahtevku, pa mora biti obrazložena. Za odpis davčnega dolga so odločujoče socialne razmere zavezanca in število družinskih članov, za katere je zavezanec dolžan skrbeti (1. odstavek 107. člena ZDoh).
Program politične stranke ne sme biti protiustaven, temveč mora biti v skladu z Ustavo Republike Slovenije, Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
ZD člen 120, 120/3, 121, 121/1. ZPP (1977) člen 2, 2/1, 189.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - spremenjene razmere
Zakon sodišča ne pooblašča, da bi poseglo v takšno pogodbeno razmerje, ki je nastalo na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v pravdi, ki jo sproži preživljanec zato, ker preživljalec ne izpolnjuje obveznosti (tretji odstavek 120. člena ZD) ali ker je njuno razmerje tako omajano, da postane skupno življenje neznosno (drugi odstavek tega člena). Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ali ga zavrne. Lahko pa uredi sodišče razmerje med preživljalcem in preživljancem drugače, vendarle le ob pogoju, da so se razmere po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako spremenile, da postane njena izpolnitev znatno otežena (prvi odstavek 121. člena ZD). Vendar tožena stranka spremenjenih razmer sploh ni zatrjevala in tudi ni postavila takšnega zahtevka z nasprotno tožbo (189.člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodna praksa je zavzela stališče, da se sprememba pogodbe zaradi spremenjenih razmer uveljavlja s tožbo, kar pomeni, da mora preživljalec v pravdi, ki jo začne preživljanec zaradi razveze pogodbe, postaviti tožbeni zahtevek za spremembo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ni dovolj, da postavi samo ugovor ali, kot v obravnavanem primeru, le izrazi željo za spremembo.
V 204. členu ZUP je predpisano ravnanje pristojnih organov, ki odločajo o pravicah in obveznostih strank tudi v soglasju z drugim organom ali s pritrditvijo, dovoljenjem oziroma poprejšnjim mnenjem drugega organa. V vseh primerih takega odvisnega odločanja pa je predpisano, da mora biti obveznost pridobitve oziroma izdaje akcesornega akta pred odločitvijo pristojnega organa predpisana z zakonom. Ker akcesorni akt, ki ga je tožena stranka zahtevala, tožnica pa ne predložila, ni bil predpisan, je iz tega razloga tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožničino zahtevo.
stranka v postopku - položaj stranke - predhodno vprašanje
V postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ima položaj stranke za varstvo pravnih koristi v tem postopku oseba, ki izkaže lastništvo na nepremičnini, ki je predmet lastninjenja.
Oseba, ki v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z darilno pogodbo, sklenjeno leta 1969, ki pa v zemljiški knjigi ni bila sprovedena, dokazuje lastništvo nepremičnine, ki se v bilanci vodi kot premoženje podjetja, v tem postopku nima položaja stranke. Obstoja ali neobstoja darilne pogodbe v tem postopku tudi ni mogoče šteti za predhodno vprašanje, ker rešitev tega vprašanja ni sestavni del dejanskega stanja v zadevi lastninskega preoblikovanja podjetja.
Če je tožena stranka sledila mnenju izvedenca, ne da bi to mnenje, katerega zaključek je med strankama sporen, kot dokaz ocenila in če v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov glede na oceno tega dokaza, zakaj je sledila mnenju izvedenca oziroma, zakaj je pritožbene navedbe zavezanca zavrnila, je s tem bistveno kršila temeljno načelo presoje dokazov (9. člen ZUP) in 2. odstavek 209. člena ZUP.
Po določbi 2. odstavka 389. člena CZ se v primeru, če se carina in druge uvozne davščine ne morejo izterjati od storilca prekrška, te lahko izterjajo od nepoštenega posestnika blaga. To pomeni, da je storilec prekrška prvi, ki pride v poštev od možnih carinskih zavezancev.
ZVojD člen 42.ZUP člen 125, 125/2.URS člen 46, 123.
civilno služenje vojaškega roka - ugovor vesti
ZVojD, ki je začel veljati 5.5.1991, je omogočil uveljavljanje pravice do ugovora vesti le tistim državljanom RS, ki so imeli nabor po 5.5.1991. Za tiste državljane RS, ki so opravili nabor pred tem datumom in niso služili vojaškega roka, pa je novela tega zakona (ZVojD-A), ki je začela veljati 7.1.1996, omogočila uveljavljanje tega ugovora najkasneje 15 dni po prejemu poziva na služenje vojaškega roka.
Dovoljenja za začasno prebivanje kljub izpolnjevanju razlogov iz 13. člena ZTuj ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oz. prejema družinska skupnost, v kateri živi, le denarni dodatek od centra za socialno delo, ki zagotavlja materialno varnost le članom družine, katerim je izrecno namenjen (izvenzakonski partnerici in dvema otrokoma).
Okoliščina, da mestna skupščina s svojim aktom ni sprejela nove vrednosti točke za tekoče leto, ne more vplivati na obveznost zavezancev za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v tem letu, ker je ta obveznost po zakonu trajna obveznost, namenjena urejanju stavbnega zemljišča.
Pristojni organ za notranje zadeve lahko odreče izdajo dovoljenja za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje, ker niso izkazane nikakršne okoliščine, ki bi kazale na ogroženost tožnikovega življenja in zdravja oziroma njegovega premoženja. Zgolj lastno tožnikovo zatrjevanje, da potrebuje orožje za osebno varnost, samo po sebi še ni podlaga za oceno, da obstoji za nabavo orožja upravičeni razlog.