Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - sklep o zavrženju pritožbe - krog upravičencev do pritožbe
Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - kršitev kazenskega zakona - sprememba pravne opredelitve - sprememba kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - poslovna goljufija - gospodarska dejavnost - zloraba uradnega položaja - uradna oseba - stečajni upravitelj - upnik v stečajnem postopku - premoženjska korist - pomoč - pranje denarja - vedenje o obstoju umazanega denarja - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - varnostni ukrep - prepoved opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja - zakonska rehabilitacija - sodna rehabilitacija - odvzem premoženjske koristi obtožencu - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - sprememba sodbe
Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.
Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30. oktobra 2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. novembrom 2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. novembra 2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12. maja 2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).
Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe.
V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje, da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna.
Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).
Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja.
Obtoženi B.G. si je v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil.
terjatve upravnika – obratovalni stroški – poslovne stavbe – zastaranje – izdatek za drugega – procesne obresti
Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem, kot v pravniškem jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno.
oprostitev plačila sodnih taks - nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - pravni interes za pritožbo - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Pri navedbi podatkov o vlagateljici je kot status napisala „zaposlen“, vendar pa je hkrati priložila tudi obvestila o prometu na transakcijskem računu tretje kot samostojne podjetnice posameznice, tako da je bil njen status sodišču poznan.
Pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Za poslovne stavbe ne velja enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve upravnika večstanovanjske stavbe.
Pravila o zastaranju morajo biti določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6. ZPP člen 156, 156/1, 163, 163/1.
stroški – stroški začasnega zastopnika – zahteva za povrnitev stroškov – neutemeljeno povzročeni stroški – uspeh v postopku – pritožbeni stroški – naključje, ki se je primerilo stranki
Sodišče v izvršilnem postopku lahko o povrnitvi stroškov odloči le na zahtevo stranke.
Okoliščina, da je sodišče dolžniku naložilo v plačilo stroške njegovega začasnega zastopnika, ne da bi upnik to sploh zahteval, pomeni naključje, ki se je primerilo dolžniku.
Tožeča stranka je zaradi cesije vtoževane terjatve prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da je zahtevala izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti ne več v svojo korist, pač pa v korist novega pridobitelja terjatve. V tem delu gre za objektivno spremembo tožbe, ki se opira na okoliščino (odstop terjatve med pravdo), ki je nastala po vložitvi tožbe, zaradi česar soglasje toženca za spremembo tožbe ni potrebno.
ZDR-1 člen 79, 79/1, 79/2. člen OZ člen 82, 82/1, 83.
poslovodna oseba - direktor - odstop - prenehanje delovnega razmerja - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik je nadzornemu svetu tožene stranke podal pisno izjavo, da odstopa z mesta direktorja tožene stranke. Nadzorni svet je soglašal z odstopom tožnika. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem podaje pisne izjave, brez spoštovanja trimesečnega odpovednega roka, ki je določen v individualni pogodbi. Prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena ZDR-1 bi bila mogoča in zakonita rešitev, do katere pa ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, saj je tožniku zaključila delovno razmerje brez upoštevanja trimesečnega odpovednega roka, ki je bil določen v pogodbi. Tožena stranka ni izkazala, da bi s tožnikom sklenila dogovor o krajšem odpovednem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo trimesečni odpovedni rok in za to obdobje reintegracijo in reparacijo.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - napredovanja
Tožnik (vojak) je ob razvrstitvi v plačni razred (razporeditvi na novo formacijsko dolžnost) dobil višji izhodiščni količnik, zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala vseh doseženih napredovanj in mu je s sporno odločbo pravilno določila količnik z napredovanji 5,00, ki je predstavljal najvišji količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga tožnik dosegel ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je ime pred razporeditvijo.
pogodba – dejavnost predelave odpadkov – pogodba o načinu poravnave medsebojnih obveznosti – vlaganje v nepremičnino – neupravičena obogatitev – odpadla podlaga nadomeščena z drugo – dajatveni denarni zahtevek
Zahtevek iz 48. člena SPZ je po svoji pravni naravi verzijski, temelji torej na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Pogoj za uporabo teh pravil je, da ne obstoji pogodbena podlaga za vlaganja, oziroma da je ta prenehala. V predmetni zadevi je tožeča stranka imela pravno podlago za vlaganja.
Ta pogodba je prenehala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 8.4.2011 pogodbeno uredili svoja razmerja po njenem prenehanju (in po prenehanju pogodbe z dne 8.3.2002). Povedano pomeni, da sta odpadlo pravno podlago nadomestili z drugo in na ta način dejansko izključili uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi in s tem tudi 48. člena SPZ.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013256
OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR člen 43, 184. ZVZD člen 5, 6, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik je pri delu s strojem za izdelavo embalaže opazil, da so poškodovane pnevmatske cevi. Zato je zlezel pod delujoč stroj, kjer je nameraval ročno premakniti trakove na pravo mesto, tam pa mu je stroj zgrabil levo roko in jo stisnil med valja. Tožnik ni bil seznanjen z navodili o pravilni uporabi stroja in ni bil usposobljen za varno delo pri stroju. Stroj ni bil tehnično brezhiben in tudi ni bil ustrezno zavarovan. Tožena stranka je opustila dolžno nadzorstvo nad tožnikom, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik na podoben oziroma na enak način že pred tem odpravljal napake na stroju, pa tega nadrejeni delavec ni opazil, oziroma je tožena stranka dopuščala nepravilno ravnanje. Tožnik je vedel, da bi bilo potrebno stroj zaustaviti, preden bi odpravljal napake na stroju. Zato je po temelju podana odškodninska odgovornost tožene stranke do 70 % ter sokrivda tožnika za nastalo škodo v višini 30 %.
V obeh pogodbah o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec, je bilo dogovorjeno, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče in da bo plačilo za bivanje delodajalec odtegoval od plače delavca. Tožeča stranka je tožencu v času zaposlitve začasno bivališče zagotavljala pri najemodajalcu (srednji šoli). Tožeča stranka stroškov bivanja tožencu ni odtegovala od plače. Toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora med njim in tožečo stranko o tem, da stroškov bivanja ne bo plačeval, ter da bo te stroške pokril z neplačanim nadurnim delom. Zato je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževane stroške nastanitve v srednji šoli.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - sprememba predpisa
Izpodbijani odločbi sta bili izdani še v času veljavnosti ZPIZ-1. Takrat je nastalo tudi pravno razmerje med strankama v zvezi s plačilom pokojnine. Z odločbama je bil tožniku nepravilno priznan znesek pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato obe odločbi odpravilo in tožniku priznalo pokojnino v višjem znesku. S tem je podan dejanski stan po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino nima vpliva.
ZZVZZ člen 58, 60. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 7, 7/2, 7/3.
plačilo prispevkov - odpis prispevkov zaradi neizterljivosti
Dolg se na podlagi 3. odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oziroma izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek; in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga zaradi socialne ogroženosti (v času oddaje vloge za odpis dolga ni bila prejemnica denarne socialne pomoči).
Toženec ne vodi evidence o tožničinem dolgu iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje (vodi jo davčni organ), zato niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov zaradi neizterljivosti s strani toženca.
odlog izvršbe - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - konkretne trditve o posledicah takojšne izvršbe
Dolžnik zgolj z naštevanjem zakonskih obveznosti, brez konkretnih podatkov o posledicah takojšnjega plačila dobrih 10.000 EUR, nenadomestljive škode ni izkazal. Ker je nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode trditveno in dokazno breme dolžnika, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev predlogu za odlog.
plačilo za delo - pobot - plača - regres za letni dopust
Nepravilno ravnanje tožnika in morebitni izdatki, ki jih je toženec imel v zvezi s tožnikom in bi jih ta moral sam kriti, tožencu ne dajejo pravice, da zadrži izplačilo plače ali drugega prejemka iz delovnega razmerja (npr. regresa za letni dopust) oziroma, da svojo obveznost enostransko pobota z domnevo terjatvijo zoper tožnika.