oprostitev plačila sodnih taks - nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - pravni interes za pritožbo - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Pri navedbi podatkov o vlagateljici je kot status napisala „zaposlen“, vendar pa je hkrati priložila tudi obvestila o prometu na transakcijskem računu tretje kot samostojne podjetnice posameznice, tako da je bil njen status sodišču poznan.
Za poslovne stavbe ne velja enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve upravnika večstanovanjske stavbe.
Pravila o zastaranju morajo biti določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
terjatve upravnika – obratovalni stroški – poslovne stavbe – zastaranje – izdatek za drugega – procesne obresti
Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem, kot v pravniškem jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - kršitev kazenskega zakona - sprememba pravne opredelitve - sprememba kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - poslovna goljufija - gospodarska dejavnost - zloraba uradnega položaja - uradna oseba - stečajni upravitelj - upnik v stečajnem postopku - premoženjska korist - pomoč - pranje denarja - vedenje o obstoju umazanega denarja - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - varnostni ukrep - prepoved opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja - zakonska rehabilitacija - sodna rehabilitacija - odvzem premoženjske koristi obtožencu - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - sprememba sodbe
Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.
Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30. oktobra 2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. novembrom 2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. novembra 2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12. maja 2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).
Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe.
V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje, da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna.
Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).
Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja.
Obtoženi B.G. si je v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil.
Pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - sklep o zavrženju pritožbe - krog upravičencev do pritožbe
Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode.
Edini namen sklepa o preizkusu terjatev v postopku prisilne poravnave (69. člen ZFPPIPP) je v odločitvi o morebitnih ugovorih proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev ter o tem, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane oziroma katere prerekane terjatve so verjetno izkazane. Od tega preizkusa je odvisen obseg priznanih upravičenj upnikov, ki so prijavili terjatve v postopku prisilne poravnave. Nujna predpostavka, da bi se sodišče izrekalo o priznanju posamezne terjatve pa je, da je upnik v zakonskem roku iz 1. odstavka 59. člena ZFPPIPP svojo terjatev v postopku prisilne poravnave tudi prijavil. Ob tem, ko pritožnica sama zatrjuje, da ni prijavila v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom svoje z zastavno pravico zavarovane terjatve, je že iz tega razloga neutemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ob preizkusu prijavljenih terjatev ni opredelilo do te terjatve pritožnice.
Pri tožnici je od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Zato je tožnici od spornega dne dalje v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami.
ZPIZ-1 člen 39, 41, 41/1, 41/1-1, 41/2, 203, 203/1, 203/2. ZMEPIZ člen 5, 5/1, 8, 57. ZZZPB člen 17b.
starostna pokojnina - sorazmeren del - pokojninska osnova - denarno nadomestilo za brezposelnost
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevanje plač iz preteklega leta je smiselno v primerih kot je obravnavani, ko podatkov za posamezno naslednje leto ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Pokojninska osnova v takšnem primeru ni ugotovljena z gotovostjo, ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnika drugače ni bilo mogoče izračunati.
Tožena stranka je v pokojninsko osnovo pravilno upoštevala sporni leti, ko je tožnik dobival nadomestilo za brezposelne. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. Tožnik je v spornem obdobju prejemal nadomestilo po ZZZPB in ne po predpisih o delovnih razmerjih, zato je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove za ti dve leti pravilno upoštevala nadomestilo v zneskih, ki jih je tožnik prejel.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 180, 180/1, 180/2. ZUP člen 225, 225/4.
starostna pokojnina - ponovna odmera
Tožnik ima pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik prejemati plačo vsaj 6 mesecev, da bi mu bilo mogoče pri ponovno odmeri pokojnine upoštevati plače iz ponovnega zavarovanja v skladu z 180. členom ZPIZ-1.
ZDSS-1 člen 19, 72, 72/1. ZPP člen 112, 112/1, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončne odločbe tožene stranke (čl. 72/1 ZDSS-1). Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo (čl. 274/1).
V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je blago za nadaljnjo prodajo prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ta pravna podlaga je kasneje prenehala, zato je bil toženec dolžan tožeči stranki vrniti vso neprodano blago. Glede na to, da vrnitev ni bila možna, saj blaga pri tožencu ni bilo, je bila tožeča stranka upravičena zahtevati, da ji toženec nadomesti vrednost dosežene koristi.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 187, 203, 203/1. ZPIZ/92 člen 202, 202/2.
starostna pokojnina - zavarovalna doba
Med strankama je sporno upoštevanje določenih obdobij pri odmeri starostne pokojnine. V spornem obdobju je veljal ZPIZ/92, ki je v 2. odstavku 202. člena določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je bil plačan prispevek. Tožnica ni dokazala, da so bili za sporno obdobje plačani prispevki zanjo. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna zavarovalna doba tudi za sporno obdobje, ni utemeljen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - izvedenec - ustno zaslišanje - načelo neposrednosti
Tožnik je bil od spornega dne dalje sposoben za delo, ki ga je opravljal, zato njegov tožbeni zahtevek, da ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.
Tožnik dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca ni grajal, nanj ni imel pripomb in ni zahteval dodatnih pojasnil o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega dvoma o popolnosti in pravilnosti izvedeniškega mnenja, zato z opustitvijo zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi ni prišlo do očitane kršitve načela neposrednosti.
ZFPPIPP člen 132, 132, 132/2, 132/2–4, 132/3, 132/3–2. ZPP člen 105a.
procesne posledice začetka postopka insolventnosti – postopek izvršbe ali zavarovanja – prekinitev izvršbe ali zavarovanja – procesna dejanja – izdaja in vročitev plačilnega naloga – domneva umika
ZFPPIPP v 132. členu ureja procesne posledice začetka postopka insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja. Pri tem je samo v 2. točki tretjega odstavka 132. člena urejen primer, ko v posledici začetka stečajnega postopka pride do prekinitve izvršbe ali zavarovanja. Ker je v obravnavanem primeru šlo za dejanski položaj, ki ga ureja 4. točka drugega odstavka 132. člena ZFPPIPP, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je postopek prekinjen.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7/1, 7/2.
nagrada upravitelja – nadomestilo za unovčenje stečajne mase – osnova za izračun nadomestila
Nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. To pomeni, da se nadomestilo odmeri v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve in ne v sorazmerju z višino zneska unovčenega premoženja. Osnova za odmero nadomestila je torej znesek unovčenega premoženja, zmanjšan za stroške, ki so nastali v zvezi z unovčenjem, saj je le ta znesek predmet razdelitve med upnike.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - sprememba predpisa
Izpodbijani odločbi sta bili izdani še v času veljavnosti ZPIZ-1. Takrat je nastalo tudi pravno razmerje med strankama v zvezi s plačilom pokojnine. Z odločbama je bil tožniku nepravilno priznan znesek pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato obe odločbi odpravilo in tožniku priznalo pokojnino v višjem znesku. S tem je podan dejanski stan po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino nima vpliva.
OZ člen 9, 88, 88/1. ZDR člen 136, 136/1, 136/2, 136/3, 138.
stroški bivanja - dolžnost izpolnitve obveznosti - zadrževanje in pobot izplačila plače - soglasje delavca - ničnost pogodbenega določila - plačilo za delo
Tožeča stranka se je v pogodbi o zaposlitvi zavezala, da bo za toženca priskrbela začasno bivališče, toženec pa, da bo tožeči stranki plačal stroške bivanja. Tožeča stranka je svoje obveznosti izpolnila, tožencu je zagotovila nastanitev v najemnem stanovanju, ta ji je to nastanitev zaračunala. Zato tožeča stranka od toženca utemeljeno terja, da izpolni svojo pogodbeno obveznost (da ji povrne stroške, ki jih je tožeča stranka imela z zagotavljanjem njegovega začasnega bivališča).