Pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
oprostitev plačila sodnih taks - nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - pravni interes za pritožbo - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Pri navedbi podatkov o vlagateljici je kot status napisala „zaposlen“, vendar pa je hkrati priložila tudi obvestila o prometu na transakcijskem računu tretje kot samostojne podjetnice posameznice, tako da je bil njen status sodišču poznan.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - kršitev kazenskega zakona - sprememba pravne opredelitve - sprememba kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - poslovna goljufija - gospodarska dejavnost - zloraba uradnega položaja - uradna oseba - stečajni upravitelj - upnik v stečajnem postopku - premoženjska korist - pomoč - pranje denarja - vedenje o obstoju umazanega denarja - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - varnostni ukrep - prepoved opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja - zakonska rehabilitacija - sodna rehabilitacija - odvzem premoženjske koristi obtožencu - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - sprememba sodbe
Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.
Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30. oktobra 2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. novembrom 2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. novembra 2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12. maja 2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).
Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe.
V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje, da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna.
Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).
Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja.
Obtoženi B.G. si je v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil.
terjatve upravnika – obratovalni stroški – poslovne stavbe – zastaranje – izdatek za drugega – procesne obresti
Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem, kot v pravniškem jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - sklep o zavrženju pritožbe - krog upravičencev do pritožbe
Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.
Za poslovne stavbe ne velja enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve upravnika večstanovanjske stavbe.
Pravila o zastaranju morajo biti določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
Edini namen sklepa o preizkusu terjatev v postopku prisilne poravnave (69. člen ZFPPIPP) je v odločitvi o morebitnih ugovorih proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev ter o tem, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane oziroma katere prerekane terjatve so verjetno izkazane. Od tega preizkusa je odvisen obseg priznanih upravičenj upnikov, ki so prijavili terjatve v postopku prisilne poravnave. Nujna predpostavka, da bi se sodišče izrekalo o priznanju posamezne terjatve pa je, da je upnik v zakonskem roku iz 1. odstavka 59. člena ZFPPIPP svojo terjatev v postopku prisilne poravnave tudi prijavil. Ob tem, ko pritožnica sama zatrjuje, da ni prijavila v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom svoje z zastavno pravico zavarovane terjatve, je že iz tega razloga neutemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ob preizkusu prijavljenih terjatev ni opredelilo do te terjatve pritožnice.
Pri tožnici je od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Zato je tožnici od spornega dne dalje v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami.
Tožba je bila zavržena. Stranki je mogoče priznati stroške postopka, če v sporu uspe in posledično nasprotno stranko zavezati k povračilu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Vendar pa po 68. členu ZDSS-1 do povračila stroškov nikoli ni upravičena tožena stranka, saj v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialne varnosti vedno sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za povračilo stroškov, kot neutemeljen zavrniti.
Tožnici je bila z odločbo priznana pravica do invalidnine za skupno 50 % telesno okvaro zaradi bolezni. Pri toženi stranki je vložila novo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pri tožnici po izdaji dokončne in pravnomočne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi z rokami, da bi bila zaradi tega podana telesna okvara v višjem odstotku, zato njen zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
pogodba – dejavnost predelave odpadkov – pogodba o načinu poravnave medsebojnih obveznosti – vlaganje v nepremičnino – neupravičena obogatitev – odpadla podlaga nadomeščena z drugo – dajatveni denarni zahtevek
Zahtevek iz 48. člena SPZ je po svoji pravni naravi verzijski, temelji torej na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Pogoj za uporabo teh pravil je, da ne obstoji pogodbena podlaga za vlaganja, oziroma da je ta prenehala. V predmetni zadevi je tožeča stranka imela pravno podlago za vlaganja.
Ta pogodba je prenehala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 8.4.2011 pogodbeno uredili svoja razmerja po njenem prenehanju (in po prenehanju pogodbe z dne 8.3.2002). Povedano pomeni, da sta odpadlo pravno podlago nadomestili z drugo in na ta način dejansko izključili uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi in s tem tudi 48. člena SPZ.
V obeh pogodbah o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec, je bilo dogovorjeno, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče in da bo plačilo za bivanje delodajalec odtegoval od plače delavca. Tožeča stranka je tožencu v času zaposlitve začasno bivališče zagotavljala pri najemodajalcu (srednji šoli). Tožeča stranka stroškov bivanja tožencu ni odtegovala od plače. Toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora med njim in tožečo stranko o tem, da stroškov bivanja ne bo plačeval, ter da bo te stroške pokril z neplačanim nadurnim delom. Zato je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževane stroške nastanitve v srednji šoli.
vdovska pokojnina - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - sodno varstvo - materialni prekluzivni rok
Pravočasnost tožbe je procesna predpostavka za vsebinsko sojenje v zadevi. Če ta ni izpolnjena, je potrebno tožbo zavreči, saj meritorno sojenje ni dopustno. Glede na 1. odstavek 171. člena ZPIZ-2 lahko namreč zavarovanec sodno varstvo pravic uveljavlja v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica do sodnega varstva. Tožnica je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (čl. 274/1).
Tožeča stranka je sporočila sodišču, da vztraja pri tožbenem zahtevku in predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnica ni izrecno umaknila tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP. Za odločanje o vprašanju, ali je ena stranka drugi dolžna povrniti stroške postopka, je odločilnega pomena uspeh v sporu.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7/1, 7/2.
nagrada upravitelja – nadomestilo za unovčenje stečajne mase – osnova za izračun nadomestila
Nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. To pomeni, da se nadomestilo odmeri v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve in ne v sorazmerju z višino zneska unovčenega premoženja. Osnova za odmero nadomestila je torej znesek unovčenega premoženja, zmanjšan za stroške, ki so nastali v zvezi z unovčenjem, saj je le ta znesek predmet razdelitve med upnike.
Če sodišče spregleda, da taksa, ki je določena kot procesna predpostavka, ni bila (v celoti) plačana in vlogo presoja meritorno, to pomeni le, da domneva umika vloge iz 3. odstavka 105a. člena ZPP ne pride (več) v poštev, mogoča pa je izterjava neplačane takse.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 13. ZUPJS člen 29, 30, 64.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje
Za tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po prvih devetnajstih točkah prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, imajo pa stalne prebivališče v Republiki Sloveniji, zakon predvideva zavarovanje po 20. točki, po kateri si morajo plačati prispevek za zavarovanje sami. Toženec je tožnika v skladu z določili Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja opozoril na njegovo obveznost prijave in mu tudi dal možnost, da zaprosi CSD za pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik se sam ni prijavil v zavarovanje in ni zaprosil CSD za plačilo le-tega. Zato ga je toženka pravilno vključila v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 180, 180/1, 180/2. ZUP člen 225, 225/4.
starostna pokojnina - ponovna odmera
Tožnik ima pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik prejemati plačo vsaj 6 mesecev, da bi mu bilo mogoče pri ponovno odmeri pokojnine upoštevati plače iz ponovnega zavarovanja v skladu z 180. členom ZPIZ-1.