Tožniki so vložili prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči šele po izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim jim je bilo naloženo plačilo stroškov sodne tolmačke. To pa pomeni, da se pritožniki na svojo (prepozno) vlogo za brezplačno pravno pomoč ne morejo sklicevati.
Ker je bila tožba tožeče stranke zavržena, to predstavlja s stališča tožeče stranke njen neuspeh, s stališča tožene stranke pa njen uspeh. Kot določa 154. člen ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka.
ZPP člen 2, 2/1, 285, 300. Sodni red člen 285, 285/4, 296, 296/4. OZ člen 190.
tožba – nasprotna tožba – skupno obravnavanje tožbenih zahtevkov – ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo – neupravičena pridobitev
Nasprotna tožba se v skladu z določili Sodnega reda vpiše na novo. Vendar lahko sodišče združi obravnavanje tožbenega zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe v skupni postopek. Ni pa to obvezno in lahko sodišče pravdi po tožbi in nasprotni tožbi razdruži oziroma obravnava ločeno. V kolikor se tožbeni zahtevki obravnavajo ločeno, je vsaka pravda samostojna in velja za vsako pravdo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. V vsakem postopku posebej je stranka dolžna zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zgolj pavšalno sklicevanje na dejstva in dokazne predloge v drugem postopku ne zadošča.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0081879
ZPP člen 7, 7/1. OZ člen 316, 316-2.
pobot terjatev – primeri, ko je pobot izključen – stečaj – trditveno in dokazno breme – depozitna pogodba
Pobotanje med drugim ni dopustno, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Sodna praksa smiselno pritrjuje stališču, da navedeno velja tudi za primere pobota terjatev bank do njenih dolžnikov, ki izvirajo iz kreditnih pogodb, s terjatvami, ki jih imajo dolžniki do banke na podlagi pogodb o depozitu.
Presoje, ali terjatve obstajajo, ne omogoča zgolj sklicevanje na obvestilo o pobotu.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-2. ZOFVI člen 109. OZ člen 15.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zaposlovanje strokovnih delavcev – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – prenehanje delovnega razmerja – sprememba pogodbe o zaposlitvi – pogodbena volja strank - dejavnost vzgoje in izobraževanja
Odločilnega pomena za presojo zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi so okoliščine, znane ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne okoliščine, kakršne so bile ob prenehanju delovnega razmerja. Pogodba je veljavno sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).
Pravdni stranki sta se dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, s pogodbo z dne 9. 2. 2012. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012, v kateri je bilo določeno, da stranki sklepata delovno razmerje za določen čas, od 9. 2. 2012 do 31. 8. 2012, zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Pogodba se je izvajala. Tožnici je po poteku časa, navedenega v pogodbi, delovno razmerje prenehalo. S podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012 je bila spremenjena pogodba z dne 1. 9. 2011. Obstajalo je soglasje volj strank, da delovno razmerje za določen čas traja do 31. 8. 2012. Zato tožbeni zahtevek, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, ni utemeljen.
Predmet izpodbijanja so učinki plačil na podlagi asignacijskih pogodb, saj je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se prav ti učinki razveljavijo, in sicer v razmerju med pravdnima strankama. Osnovni predpogoj za izpodbojnost določenega pravnega dejanja stečajnega dolžnika je, da je bil v trenutku njegove izvršitve stečajni dolžnik insolventen. Šele položaj, ko je nek subjekt insolventen, ga zavezuje, da začne vse upnike, ki so do njega v enakem položaju, obravnavati enako. Zato mora sodišče prve stopnje ugotoviti (pri čemer je trditveno in dokazno breme na tožniku), da je bila tožeča stranka v trenutku sklenitve asignacijskih pogodb že insolventna.
Sodišče lahko, z utemeljitvijo, da se je o nečem že prepričalo na podlagi ostalih dokazov, zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki bi takšno dejstvo lahko ovrgel, za kar gre v konkretnem primeru.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014047
OZ člen 135, 147, 147/2.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - obvezno usposabljanje
Do tožnikove poškodbe je prišlo med obveznim usposabljanjem pri drugo toženi stranki (delodajalcu), in sicer je zaradi pregrobega ravnanja inštruktorja in prevelike uporabe fizične sile pri tožniku prišlo naprej do parcialne rupture rotatorne manšete, do popolnega pretrganja pa je prišlo pri nadaljnji vadbi z žogo medicinko. Druga tožena stranka je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom njen delavec (v konkretnem primeru inštruktor) povzroči tretjemu (v konkretnem primeru tožniku), odgovorna v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena OZ. Ta določa, da za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba. Inštruktor je kar dvakrat zanemaril standard profesionalne skrbnosti. Prvič, ko je pri demonstraciji vzvodnega prijema uporabil preveliko fizično silo in bil pri tem preveč grob, drugič pa, ker je tožniku dopustil, da je nadaljeval s treningom, čeprav bi moral zaznati, da je tožnika pri demonstraciji zabolelo in bi se moral pozanimati, ali je še sposoben za nadaljevanje treninga. Škoda je bila povzročena iz malomarnosti. V konkretnem primeru so podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta (škoda, nedopustno ravnanje oškodovalca, ki se kaže v opustitvi standarda profesionalne skrbnosti, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode), zato je drugo tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe med obveznim usposabljanjem.
Pri oceni soprispevka tožnika se upošteva le to, kolikšen del odgovornosti mu je možno pripisati zaradi tega, ker je opustil potrebno skrbnost, ki jo ima delavec glede varovanja svojega zdravja in je kljub temu, da je ob vzvodnem prijemu začutil bolečino, nadaljeval z vadbo, ne pa kolikšen del škode je nastal kot posledica te nadaljnje vadbe. Tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 10 %.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - individualni odpust
Tožena stranka je dokazala obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožnika (natakarja) in razporeditev njegovega dela na preostale zaposlene pri toženi stranki, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita. Spremenjena organizacija dela, ki jo izvede delodajalec tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, niti uporabiti kriterijev, ki bi jih določala kolektivna pogodba.
Namen določbe 6. točke 1. odstavka 335. člena OZ je (bil) v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in katerih obveznosti po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu). Uporaba določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga.
sprememba delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - likvidacija
Tožnici je prvotožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije. Tožnica v tem sporu primarno uveljavlja reintegracijo k drugotoženi stranki kot delodajalcu prenosniku, oziroma podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretjetoženi stranki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugotoženo stranko. Tožnica zmotno razume prevzem delavcev tako, da je možno kadarkoli šteti, da je prišlo v preteklosti do prenosa dejavnosti oziroma dela podjetja in da lahko v vsakem primeru delavec preide nazaj k prenosniku, če mu pri prevzemniku preneha pogodba o zaposlitvi. Ker ne obstaja pogodbena zaveza drugotožene stranke niti zaveza na podlagi zakonske določbe, da prevzame tožnico v delovno razmerje potem, ko je prvotožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko neutemeljen.
Prvotožena stranka svoje dejavnosti ni prenesla na tretjetoženo stranko. Tožnica je bila v spornem obdobju delavka prvotožene stranke, zato ni mogoče šteti, da bi bila tretjetožena stranka dolžna prevzeti tožnico na delo, tudi če je bila prvotožena stranka pogodbeni podizvajalec pri varovanju za tretjetoženo stranko. Zato tožničin zahtevek zoper tretjetoženo stranko ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013160
ZPP člen 39, 39/1, 41, 44, 155, 163, 163/2, 163/3. ZOdvT člen 24, 24/1. ZST-1 člen 31.
pravdni stroški - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke (npr. v uvodu tožbe).
Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta določilo seštevek dvajsetih vtoževanih razlik v plači, upoštevajoč dejstvo, da je za toliko mesecev javnim uslužbencem priznana razlika v plači po Zakonu o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU), kar je v okviru določbe 1. odstavka 24. člena ZOdvT. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo napačno.
pravice izdelovalcev podatkovnih baz – znatna naložba
Za presojo vrednosti neke naložbe ni pomemben pravni temelj, na podlagi katerega je upravičenec prišel do naložbe, pač pa vrednost naložbe same.
Zmotno je pritožbeno stališče, da izdelava podatkovne baze tožeče stranke ne predstavlja znatne naložbe v smislu samo zato, ker jo je prejela neodplačno. V tem pritožbenem stališču je konsumirana trditev, da predmet neprecenljive vrednosti nima v resnici nobene vrednosti, čim je pridobljen na podlagi darilne pogodbe. To pa ne drži.
Sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotavlja kakšna so bila razmerja med strankama spora. Od konkretnih okoliščin in ugotovljenega dejanskega stanja v vsakem postopku posebej je odvisna uporaba materialnega prava.
Če dolžnik obrazloženo ugovarja predlogu za izvršbo na temelju verodostojne listine, kasneje pa ne vloži nobene vloge več, ni pravnega temelja za izdajo sodbe brez glavne obravnave.
Kontrolnega pregleda, na katerem je bilo preverjeno, ali je način zdravljenja ustrezen, ni mogoče opredeliti kot nujno medicinsko pomoč ali kot nujno zdravljenje oz. za neodložljivo zdravstveno storitev, opredeljeno v določbi 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov specialističnega kontrolnega pregleda ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – KONCESIJE – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0070781
ZVO-1 člen 148. OZ člen 86. ZGJS člen 16. Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom člen 28, 28/4.
spor majhne vrednosti – obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja – dimnikarske storitve – obveznost plačila – najava storitve – zavrnitev izvajanja storitev – javni interes – požarna varnost – koncesija za opravljanje dimnikarske dejavnosti – prenehanje koncesijskega razmerja – ničnost koncesijske pogodbe
Noben zakon oziroma predpis ne določa ničnosti koncesijske pogodbe kot posledice odprave odločbe o izbiri koncesionarja.
ZSPJS člen 16, 16/1, 16/2, 16/3, 17, 17/2 Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2, 2/2, 4, 5, 8, 8/1, 11. ZDIU12 člen 6, 6/1. ZUJF člen 163, 163/1. ZIPRS1314-a člen 62.d, 62.d/1.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - napredovanje v višji plačni razred - napredovanje v višji naziv - interventni ukrepi
Iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji izhaja, da se naloge tožnikovega delovnega mesta opravljajo v treh nazivih in sicer policijski inšpektor III (29. izhodiščni plačni razred), policijski inšpektor II (30. izhodiščni plačni razred) in policijski inšpektor I (32. izhodiščni plačni razred). Tožnik je 1. 1. 2007 napredoval v uradniški naziv policijski inšpektor II in bil v tem nazivu uvrščen v 35. plačni razred. Zato tožnik na svojem delovnem mestu v tem uradniškem nazivu (policijski inšpektor II) ni mogel več napredovati v višji plačni razred (drugi odstavek 16. člena ZSPJS), tudi če je v letu 2010 izpolnjeval pogoje za napredovanje, glede na to, da je bil v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 ocenjen z letno oceno odlično. Le v kolikor tožnik ne bi napredoval pet plačnih razredov, bi lahko s 1. 4. 2010 napredoval v višji plačni razred, pri čemer bi to bil kvečjemu 35. plačni razred. Ker pa je ta plačni razred dosegel, v letu 2010 ni mogel napredovati v plačnem razredu, temveč je s 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv policijski inšpektor I ter bil na podlagi napredovanja v naziv in z doseženimi petimi napredovanji v plačnem razredu pravilno razvrščen v 37. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje.
Leasingojemalec ima premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika. Takšen interes pa ima nedvomno tudi leasingodajalec kot pravni lastnik predmeta leasinga.
Do zavarovalnine ni upravičen zgolj leasingojemalec, temveč tudi leasingodajalec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odškodnina - nepremoženjska škoda - trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - osebna okoliščina - neutemeljeni odpovedni razlogi
Tožnik je v zvezi z zakonitostjo odpovedi iz poslovnega razloga zatrjeval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov (zaradi višine njegove plače in starosti). Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, na podlagi katerega bi ugotavljalo, ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kršila prepoved diskriminacije. Ker je osebna okoliščina delavca glede na 9. alinejo 90. člena ZDR-1 neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi.
Kljub temu, da je na toženi stranki in ne na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je spoštovala prepoved trpinčenja na delovnem mestu (tretji odstavek 47. člena ZDR-1), mora sodišče izvajati tudi dokaze, ki jih predlaga tožnik. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič je zato glede ugotovitev o utemeljenosti zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.