spor majhne vrednosti – trditveno in dokazno breme – druga pripravljalna vloga – pravica do izjave v postopku – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke, v kateri je pojasnjevala svoj tožbeni zahtevek, za svoje trditve ponudila dokaze in predlagala razpis naroka za glavno obravnavo. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožeči stranki onemogočilo pravico do izjave.
seznam premoženja dolžnika – nagrada za narok – potrebnost stroškov za izvršbo – pravica do izjave v postopku
Upniku je treba omogočiti, da je na naroku prisoten sam oziroma s svojim pooblaščencem, ter se mu v okviru procesnih možnosti zagotovi, da zasleduje svoj pravni interes, da se najde premoženje, na katerem je možno opraviti izvršbo in nadaljnje poplačilo terjatve.
URS člen 23, 23/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 221z, 221z/1, 221z/2.
vpliv postopka insolventnosti na izvršilni postopek - postopek prisilne poravnave - ponovna prisilna poravnava - nedovoljenost izvršbe - zavrženje predloga za izvršbo - razlaga zakona - pravna praznina - pravica do sodnega varstva
Tudi v primeru ponovne prisilne poravnave velja, da skladno s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi.
spor majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave - pravočasnost navajanja dejstev - pravdni postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi
Iz dikcije 451. člena ZPP izhaja, da mora tožeča stranka v postopku spora majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Kot je že bilo omenjeno, je postopek, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, specifičen, tako da imata stranki (po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru zoper sklep o izvršbi), možnost vsaka še v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze (prva vloga), kar pa ne pomeni, da lahko v nadaljnji vlogi (druga vloga), v kateri odgovarjata na navedbe nasprotne stranke, dejstva, iz prve vloge dopolnjujeta ali v zvezi s temi dejstvi predlagata izvedbo dodatnih dokazov. Tega že citirana določba 451. člena ZPP ne dopušča. Tudi iz dikcije 452. člena ZPP izhaja, da lahko v postopku, ki se začne s tožbo, stranki odgovorita samo na navedbe v odgovoru na tožbo (tožeča stranka) oziroma na navedbe v pripravljalni vlogi, s katero je tožeča stranka odgovorila na navedbe v odgovoru na tožbo (tožena stranka). Povsem logičen je torej zaključek, da lahko stranki tudi v postopku, ki se je začel v izvršbi, v drugi pripravljalni vlogi odgovorita le na navedbe v vlogi, s katero je bila tožba (izvršilni predlog) dopolnjena oziroma na navedbe, ki jih je tožena stranka podala kot odgovor na navedbe v dopolnitvi tožbe. Svojih morebitnih pomanjkljivih navedb iz prve vloge z drugo vlogo ne morata dopolnjevati.
vročanje – vabilo na glavno obravnavo – fikcija vročitve – pravilnost vročitve – dokazovanje
Pritožnica ni predlagala dokaza z zaslišanjem prič. Zaslišanje prič je predlagala tožeča stranka in na naroku za glavno obravnavo ta dokazni predlog umaknila. Zaradi tega pa tožena stranka ne more biti prizadeta, saj bi lahko tudi sama predlagala zaslišanje prič, kar je sicer storila sedaj v pritožbenem postopku, kar pa je prepozno, zato pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – mandatna pogodba – plačilo odvetnika
Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Celovita presoja premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja družbe pokaže, da tožnica ni izkazala, da ni sposobna zagotoviti sredstev za (obročno) plačilo sodne takse, ne da bi ogrozila svoje poslovanje. Družba še vedno ustvari toliko oziroma ima toliko premoženja, da sredstva lahko zagotovi, in to ne glede na blokado TRR, na katero se tožnica v pritožbi še posebej sklicuje.
OZ člen 287, 288. ZDoh-2 člen 4, 27, 27-5, 37, 37/1, 37/1-5, 59, 59/1, 125, 125/3, 126, 126/2, 283. ZDR člen 118. ZDR-1 člen 118. ZIZ člen 67. ZPIZ-2 člen 144. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZSDP člen 9. ZSDP-1 člen 10. ZUTD člen 135. ZZVZZ člen 50, 58. ZZVZZ-M člen 6.
izterjava odškodnine delavca od delodajalca po določilih ZDR - ugovor dohodka iz delovnega razmerja, ki je podvržen plačilu davkov in prispevkov - višina dolga v bruto oz. neto znesku - nasprotna izvršba - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega postopka, sedaj pa vsebinsko enako določa 118. člen ZDR-1, je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača.
V času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke pri tožnici še ni prišlo do izgube delazmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081876
OZ člen 82, 82/1, 381. ZZ člen 65, 65/1. SPZ člen 67, 67/5.
razlaga pogodbe – obogatitveni zahtevek – obvestilo o pravdi – ugovor slabega pravdanja – intervencijski učinek – soglasje solastnika k izvedbi investicije – lastninska pravica na sredstvih zavoda – upravljanje s stvarjo v solastnini – procesne obresti
Za odločitev o presoji ugovora slabega pravdanja tožeče stranke je odločilno, da je bilo v okviru sklepanja Pogodbe tudi toženi stranki razkrito, da teče odprt pravdni postopek tožeče stranke, v katerem je tožeča stranka v letu 2007 sklenila sodno poravnavo. Ob tem, ko sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili kriterij prevzema obveznosti iz odprtih sodnih postopkov v Pogodbi, je bilo toženi stranki na ta način zagotovljena možnost uveljavljanja intervencijskega interesa v tistih sodnih postopkih, v katerih sama ni bila udeležena kot pravdna stranka.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013160
ZPP člen 39, 39/1, 41, 44, 155, 163, 163/2, 163/3. ZOdvT člen 24, 24/1. ZST-1 člen 31.
pravdni stroški - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke (npr. v uvodu tožbe).
Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta določilo seštevek dvajsetih vtoževanih razlik v plači, upoštevajoč dejstvo, da je za toliko mesecev javnim uslužbencem priznana razlika v plači po Zakonu o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU), kar je v okviru določbe 1. odstavka 24. člena ZOdvT. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo napačno.
Kontrolnega pregleda, na katerem je bilo preverjeno, ali je način zdravljenja ustrezen, ni mogoče opredeliti kot nujno medicinsko pomoč ali kot nujno zdravljenje oz. za neodložljivo zdravstveno storitev, opredeljeno v določbi 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov specialističnega kontrolnega pregleda ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - materialna škoda - poslovodna oseba - direktor - konkurenčna klavzula
Drugi odstavek 38. člena ZDR določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožencu je bila po razrešitvi z mesta direktorja podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato tožencu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj zaradi njene neveljavnosti ni podan element protipravnosti toženčevega ravnanja.
sprememba delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - likvidacija
Tožnici je prvotožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije. Tožnica v tem sporu primarno uveljavlja reintegracijo k drugotoženi stranki kot delodajalcu prenosniku, oziroma podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretjetoženi stranki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugotoženo stranko. Tožnica zmotno razume prevzem delavcev tako, da je možno kadarkoli šteti, da je prišlo v preteklosti do prenosa dejavnosti oziroma dela podjetja in da lahko v vsakem primeru delavec preide nazaj k prenosniku, če mu pri prevzemniku preneha pogodba o zaposlitvi. Ker ne obstaja pogodbena zaveza drugotožene stranke niti zaveza na podlagi zakonske določbe, da prevzame tožnico v delovno razmerje potem, ko je prvotožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko neutemeljen.
Prvotožena stranka svoje dejavnosti ni prenesla na tretjetoženo stranko. Tožnica je bila v spornem obdobju delavka prvotožene stranke, zato ni mogoče šteti, da bi bila tretjetožena stranka dolžna prevzeti tožnico na delo, tudi če je bila prvotožena stranka pogodbeni podizvajalec pri varovanju za tretjetoženo stranko. Zato tožničin zahtevek zoper tretjetoženo stranko ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013233
ZDR člen 184. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - doktrina jajčne lupine - nepremoženjska škoda - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ob sklicevanju na doktrino „egg-shell skull“ (doktrino jajčne lupine) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za celoten obseg škode tudi glede degenerativnih sprememb, ki tožniku pred škodnim dogodkom niso povzročale nobenih težav, je pa zaradi njih, v posledici škodnega dogodka, obseg škode večji.
Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da z določenim dnem namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka). Tožnik je spornega dne nastopil delo pri drugotoženi stranki in je pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Temeljna podlaga (kavza) spornega aneksa je opravljanje dela tožnika za plačilo pri drugotoženi stranki. Takšna kavza je dopustna, zato aneks ni ničen.
Preložitev naroka ni obligatorna. Predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar sodišču nalaga določba prvega odstavka 11. člena ZPP.
Sodišče lahko preloži narok v primeru zdravstvenih težav stranke le v primeru, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.
ZPSDP člen 10. ZJU člen 5, 5/1. ZDR člen 132, 132/1.
odpravnina - upokojitev - javni uslužbenec
Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP) je v 10. členu določal, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne plače na zaposlenega v RS, oz. tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Pravilna interpretacija tega člena je, da je v obeh primerih računanja odpravnine ob upokojitvi (glede na povprečno plačo na zaposlenega v RS ali glede na plačo delavca) potrebno upoštevati plačo za isto obdobje. Tudi kadar se odpravnina računa glede na povprečne plače na zaposlenega v RS, je potrebno upoštevati isto merilo kot pri računanju odpravnine na osnovi plače delavca, torej tri zadnje plače pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma povprečne plače v RS za isto obdobje.