Ker pogodbeni stranki aneksa k Pogodbi, v katerem bi dogovorili drugačen rok izročitve stanovanja, nista sklenili, je zmotno prepričanje revidenta, da ga je lahko nadomestilo zaprosilo za soglasje (ki je v svojem tekstu vseboval tudi spremembo roka za izročitev stanovanja), katerega je bil končni kupec v skladu s Pogodbo dolžan pridobiti in ki je bil tožnici s strani izvajalca del v podpis ponujen šele na dan izročitve stanovanja, čeprav je tožnica zanj zaprosila že pred tem.

Zmotno je tožničino stališče, da je toženka z izročitvijo zastavljene stvari na podlagi (regulacijske) začasne odredbe, ki je ni izpodbijala, izgubila svojo zastavno pravico. Omenjena začasna odredba temelji le na verjetnosti (270. člen ZIZ), da toženkina posest oziroma zastavna pravica ni utemeljena (in da zato verjetno obstaja terjatev tožnice za vrnitev stvari). Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.