Onemogočanje odpiranja polken čez tujo nepremičnino in gradnja do zidu tožničine nepremičnine vsebinsko ne ustrezata pojmu imisije. Ne gre namreč za dejanja ali vzroke, ki bi izvirali iz nepremičnine tožencev in katerih vpliv bi se prenašal na sosednjo nepremičnino. Zato bi sodišči morali presoditi, ali že sama gradnja do zidu tožničine stavbe in posledično onemogočanje uporabe polken na oknih predstavlja takšno stopnjo vznemirjanja tožničine lastninske pravice, da je upravičeno varstvo po splošni določbi 99. člena SPZ.
Ker sta toženca substancirane navedbe podala šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2008, to je že po prvem naroku za glavno obravnavo in po izteku roka, ki jim ga je dalo sodišče prve stopnje, so bile njune navedbe prepozne.
Jasna je določba šestega odstavka 532. člena ZGD-1, ki dolžnost obveščanja iz prvega odstavka 532 člena ZGD-1 sankcionira s prepovedjo uresničevanja pravic iz delnic in deležev družbe, in sicer vse dotlej, dokler družba pridobiteljica tega ne stori. Če bi zakonodajalec želel vezati prepoved uresničevanja pravic iz delnic ali deležev zgolj
na situacijo, ko druga družba dejansko ne bi bila (niti s strani družbe pridobiteljice niti na drug način) predhodno seznanjena z dejstvom 25% imetništva delnic ali deležev, bi se zakonsko besedilo šestega odstavka 532. člena ZGD-1 glasilo drugače.
Jasno razmejene dolžnosti subjektov v korporacijskih razmerjih služijo predvsem interesom pravne varnosti. Hkrati stroga zagrožena sankcija (ki družbo prizadane neodvisno od tega, ali se je druga družba imela možnost na drug način seznaniti oziroma ali se je na drug način dejansko seznanila z nadčetrtinskim lastništvom delnic) spodbuja ravnanje gospodarskih subjektov v skladu z načelom transparentnosti. Ker sta dolžnost obveščanja ter zagrožena sankcija zakonsko predpisani zaradi varstva javnega interesa, družbe, ki pridobi kvalificirani delež, te dolžnosti ne odvezujejo morebitni drugačni dogovori ali ravnanja drugih subjektov.