ZPP člen 367a, 367a/1, 367c/2. ZVCP-1 člen 44, 44/3, 130, 130/2, 130/2-4b. OZ člen 154, 154/1, 154/2, 154/3.
predlog za dopustitev revizije - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - alkoholiziranost imetnika motornega vozila - kršitev prometnih predpisov - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog prve tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA - MEDNARODNO JAVNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0017174
URS člen 2, 8, 50, 153, 153/2. ZZVN člen 2, 2/1, 3, 18. ZSPOZ člen 5, 10, 10/1, 10/1-1, 11, 11/1, 12-16.
povrnitev škode - vojna škoda - druga svetovna vojna - odgovornost države - odgovornost Republike Slovenije - pravica države do reparacije - žrtve vojnega nasilja - popolna odškodnina - taboriščniki v koncentracijskih taboriščih - viri mednarodnega prava - odškodninska odgovornost po splošnih predpisih obligacijskega prava - lex specialis
Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi.
V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.
ZPP člen 371, 371/2, 380, 380/1, 380/2. ZDen člen 1, 2, 3, 4, 5, 88. ZLNDL. ZNZGZ. OZ člen 440.
dopuščena revizija - prodajna pogodba - neveljavnost pogodbe - ničnost - izbrisna tožba - izpraznitev stanovanja - denacionalizacija - razlaga zakona - jezikovna razlaga - razpolaganje s premoženjem glede katerega katerega obstaja dolžnost vrnitve - identiteta zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla - prodaja tuje stvari
Določilo 88. člena ZDen je treba razlagati v skladu z namenom celotnega ZDen, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen). Institut denacionalizacije je v širšem smislu in posredno namenjen varstvu pravice do zasebne lastnine. Zaradi pravne varnosti in varstva interesov in pravic upravičencev (in ne premoženja samega) je zakon prepovedal pravni promet s podržavljenim premoženjem, glede katerega nastopi dolžnost vrnitve lastninske pravice. Določba prvega odstavka 88. člena ZDen z dnem uveljavitve zakona prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve oziroma možnost vrnitve po določbah ZDen. Jezikovna razlaga določbe bi lahko privedla do zaključka, da je nično vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacijskega postopka. Vendar pa je namen same določbe in celotnega zakona v varstvu zasebne lastnine upravičencev. Razpolaganja njih samih zato ni moč subsumirati pod določbo 88. člena ZDen, prav tako ne razpolaganj tretjih oseb.
STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - LASTNINJENJE - DRUŠTVA
VS0017155
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZSKZ člen 14, 14/1. ZZK člen 123. ZVGLD. SPZ. ZTLR člen 29.
dopuščena revizija - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini - družbena lastnina - vknjižba družbene lastnine in pravice uporabe v zemljiški knjigi - lovska družina - društvo - status lovske družine - pravilnost podatkov, vpisanih v zemljiško knjigo - pravica do zasebne lastnine - priposestvovanje - nastavitev zemljiške knjige - dobra vera - zakonita posest - izpodbijanje pravilnosti zemljiškoknjižnega vpisa vpisa - rok
Revizija se dopusti glede vprašanj,
ali sta nižji sodišči pravilno presodili: (1) da je toženka (lovska družina) bila ob uveljavitvi ZSKZ lastnica sporne nepremičnine, ki jo je pridobila odplačno od lastnika, s sredstvi društva ter zaradi zasebnih potreb društva; (2) da je toženka sporno nepremičnino priposestvovala; (3) da je tožnica s potekom prekluzivnega roka iz 123. člena ZZK od začetka uporabe nastavljene zemljiške knjige izgubila lastninsko pravico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS0018561
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih člen 5, 5/1, 5/2. OZ člen 239, 239/2, 240, 243, 246, 883, 883/2, 892/1, 892/2, 892/4, 893, 893/2. ZVPot člen 1a, 57e, 57e/2, 57g, 57g/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - pogodbena odškodninska odgovornost - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - zastrupitev s hotelsko hrano - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - izvedba storitve po tretjih osebah - odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam - podlage odškodninske odgovornosti - izključitev in omejitev odgovornosti - skrbnost pri izbiri - skrbnost dobrega strokovnjaka - Direktiva Sveta 90/314/EGS - implementacija direktive - uporaba prava EU
Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:
- ali organizator potovanja odgovarja za škodo, ki nastane potniku zaradi okužbe s hrano ali pijačo v hotelu, ki je predmet pogodbe o organizaciji potovanja, kljub temu, da organizatorju potovanja ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti pri izbiri oseb, ki so opravile storitev;
- ali je pri presoji odškodninske obveznosti organizatorja potovanja treba uporabiti določbe Direktive 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih; in
- ali za ugotavljanje vzročne zveze v konkretnem primeru zadošča mnenje izvedenca o veliki verjetnosti vzroka okužbe.
Po prvem odstavku 26. člena ZD imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež. Zato imajo možnost zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravila za izračun nujnega deleža so določena v 28. členu ZD, ki terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej ugotovitve o vsem zapustnikovem premoženju ob njegovi smrti, o njegovih razpolaganjih z oporoko, o njegovih terjatvah, o njegovih dolgovih, o dolgovih zapuščine itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko vrednost zapuščine, torej dodati vrednost določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavljajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev (to sta v obravnavanem primeru obe pravdni stranki) in tudi njihov nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine je treba odšteti vrednost skupnega nujnega deleža zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev, ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD. Zakon določa tudi vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila.
Tožnica ni uspela dokazati prikrajšanja nujnega deleža, saj ni dokazala čiste vrednosti zapuščine kot ene izmed predpostavk za ugotovitev, ali je bil tožničin nujni delež prikrajšan.
lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - originarna pridobitev - pravnoposlovna pridobitev - priposestvovanje - prodajna pogodba - dobra vera - neposredna posest - raziskovalna dolžnost - dobroverni kupec
Potencialni pridobitelj se mora pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Toženki sta vedeli za posest tožnic oziroma njihovih prednikov in zadostili svoji raziskovalni dolžnosti s tem, da sta se pri prenosnici (prodajalki) pozanimali in od nje izvedeli, da posestniki od leta 2001 vedo, da niso zemljiškoknjižni lastniki, da jim je bilo istega leta zemljišče ponujeno v odkup, a do tega ni prišlo. Iz zemljiškoknjižnega stanja je bilo razvidno tudi, da v petih letih od trenutka, ko so posestniki izvedeli, da niso zemljiškoknjižni lastniki, niso storili ničesar, da bi stanje uredili tudi zemljiškoknjižno. Na podlagi tega sta pridobiteljici lahko upravičeno sklepali, da za (lastniško) posest nepremičnine nimajo podlage.
Ob tehtanju interesov zatrjevanega lastnika nepremičnine, ki naj bi nepremičnino priposestvoval, na eni strani in varnosti pravnega prometa, ki ga „poosebljata“ pridobiteljici, na drugi, je v konkretnem primeru treba dati prednost pridobiteljicama. Tožnice in njihovi pravni predniki kljub zavedanju, da se zemljiškoknjižno in dejansko stanje ne ujemata, niso pravočasno poskrbeli za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki naj bi jo originarno pridobili. S tem so prevzeli tveganje, da se dobroverni kupki, kljub njihovi predhodno originarno pridobljeni lastninski pravici, vpišeta v zemljiško knjigo in s tem pridobita lastninsko pravico na sporni nepremičnini.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - druga odločba - pomembno pravno vprašanje
Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravica do sodelovanja v postopku - invalid
Pomembnost instituta delegacije se kaže tudi v zagotavljanju drugih pravic, saj pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, temveč nanj vplivajo od zunaj. V konkretnem primeru sodišče predlaga delegacijo pristojnosti zaradi zagotovitve strankine pravice do osebne udeležbe na narokih za glavno obravnavo.
ZPP člen 286, 339, 339/2, 339/2-14. SPZ člen 9, 43, 269.
lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobra vera - dobroverni lastniški posestnik - komasacija - neusklajenost dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja
Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ). Prednik tožnice je nemoteno posedoval sporno zemljišče (gozd) vsaj deset let, kolikor skladno z določbami SPZ (kakor tudi skladno z določbami ZTLR ) traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika (43. člen v zvezi s 269. členom SPZ). Tožencu z revizijskimi očitki ni uspelo izpodbiti materialnopravnega zaključka nižjih sodišč o dobrovernosti pravnega prednika tožnice.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS0017274
Direktiva 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti, pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3/1. ZOZP člen 15. ZVCP-1 člen 134. Zavarovalni pogoji AO plus člen 1. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) člen 1.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – obseg zavarovalnega kritja - direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti – razlaga direktive – pojem uporaba vozila - škoda zaradi uporabe traktorja – odločba SEU
Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je s sodbo z dne 4.9.2014, v zadevi C-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113. a člena Zakona o sodiščih (ZS) vezana, razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Sodba s takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila določa meje oziroma obseg škod, v katerih je zagotovljeno zavarovalno kritje domačih zavarovalnic, nedvomno pa predstavlja tudi odmik od dosedanjih stališč v istovrstnih primerih v slovenski sodni praksi. Na ta način določa tudi spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj tudi v predmetni zadevi. Pojem uporabe vozila tako vsaj na prvi pogled ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prometni situaciji. V konkretnem primeru se sicer Zavarovalni pogoji AO plus tožene stranke v 1. členu omejujejo na škodo nastalo v prometni nesreči vozniku, vendar pa upoštevaje omenjeno vezanost na sodbo SEU, ki podaja razlago omenjene Direktive „uporabe vozila“, ki ni omejena na pojem prometne nezgode oz. uporabe vozila v prometu, temveč širše na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru traktorja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot kmetijskega, torej delovnega stroja), ti več ne morejo predstavljati ustrezne materialnopravne podlage za odločitev.
mednarodna zaščita - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo
Obstoj pravnega interesa bi moral tožnik izkazati najmanj z navedbami, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, njegovo ponovno pridržanje v centru za tujce do predaje odgovorni državi, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu zaradi pridržanja v centu za tujce nastala), to pa še zlasti v tem primeru, ko je tožnik iz bolnišnice pobegnil 20. 2. 2014 in od tedaj nihče ne ve, kje je, in tudi njegova pooblaščenka z njim nima stikov. Ničesar od tega pa v tožnikovi osnovni tožbi oziroma v naknadno spremenjeni tožbi ni.
ZIZ člen 62, 62/2, 46, 46/1. ZPP člen 17, 17/1, 17/2.
spor o pristojnosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - krajevna pristojnost - bivališče dolžnika - podatki centralnega registra prebivalstva (CRP)
Podatek o prebivališču dolžnice (sedaj toženke) vsebuje upnikov predlog in ne gre za podatek, ki bi bil sodišču znan. Zato je za presojo pristojnosti relevanten ta podatek in ne podatek, ki ga sodišče pridobi iz centralnega registra prebivalstva, kot tudi ne naslov, na katerega je sodišče uspelo stranki vročiti pisanja. Ker gre za postopek, v katerem se krajevna pristojnost ravna po splošnem pravilu o krajevni pristojnosti, se sodišče ne more po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno, pač pa bi se lahko le na pravočasen ugovor tožene stranke (dolžnice).
izvršilni postopek - izvršba na nepremičnine - krajevna pristojnost
V skladu s teritorialnim načelom je za izvršbo pristojno tisto sodišče na katerega območju ležijo nepremičnine, na katerih je bila predlagana izvršba. Nepremičnine v k. o. P. spadajo v relevantno teritorialno območje Okrajnega sodišča v Piranu in je zato to sodišče pristojno za odločanje.
ZKP člen 372, 372-1, 420, 420/2. KZ člen 208, 208/2, 208/3, 208/5.
kršitev kazenskega zakona - ogrožanje varnosti pri delu – vzročna zveza - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obsojenec bi kot nadrejeni moral ugotoviti, kakšno popravilo je treba opraviti oziroma bi moral popravilo, ki je potekalo med proizvodnim procesom, nadzirati, ob taki ugotovitvi bi tudi spoznal, da M. dela oziroma popravila ne zmore opraviti sam. Obsojenčeva opustitev dolžnega ravnanja je bila vzrok da je M. samostojno iskal pomoč drugega delavca in za njuno neuporabo osebne zaščitne opreme.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017286
ZOR člen 12, 13, 361, 371, 376, 376/1, 376/2.
odškodninska terjatev - obogatitveni zahtevek - pogodba namesto razlastitve - lastninska pravica na nepremičnini - sklenitev pogodbe namesto razlastitve z nelastnikom - denarni tožbeni zahtevek - zastaranje - dopustnost ugovora zastaranja - načela javne morale
Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Za tak primer pa gre, ko gre za ravnanja, ki bi tožnika odvračala od tožbe. Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima takšne vsebine.
Obsojenka ni mogla zlorabiti dano ji pooblastilo, ker je s smrtjo pooblastiteljice to prenehalo in zato od tega trenutka dalje ni mogla več zastopati premoženjskih koristi pokojne kot pooblaščenka.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007257
ZKP člen 39, 39/1-6, 41, 41/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-2. KZ-1 člen 31.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi - nasprotja med razlogi – pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - izločitev sodnika - kršitev kazenskega zakona – pravna zmota
Da bi utemeljil zatrjevano pravno zmoto, bi moral obsojenec navesti upravičene razloge, zaradi katerih ni vedel, da je njegovo dejanje v nasprotju s pravom. Torej bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja, tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti.