Stališče Ustavnega sodišča, ki „zgolj“ ugotavlja neskladnost odlokov o razlastitvi javnega dobra z URS in jih ne razveljavlja, ne pomeni, da je lastnik zemljišča že kar izgubil lastninsko pravico in njeno sodno varstvo, kljub ugotovitvi, da bi lahko razveljavitev z ustavo neskladnih odlokov povzročilo še bolj protiustavno stanje od dejanske razlastitve. Celo nasprotno, iz razlogov odločb sodišča je jasno razvidno, da je treba odvzem lastninske pravice šele opraviti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek). Čim je tako, pa do tedaj lastninska pravica z vsemi „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Nasprotna razlaga bi odvzela težo, logiko in pomen omenjenim ustavnopravnim argumentom. Dopuščala bi protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja – razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji.
Čim so določila pogodbe jasna in tožnik s sklicevanjem na njihovo spornost in lastno drugačno interpretacijo ni uspel vzbuditi dvoma vanje, ni bilo potrebe po nadaljnjem ugotavljanju dejanskega stanja.
Povračilnega zahtevka na temelju 198. člena OZ v primerih t. i. dejanskih razlastitev ni mogoče pojmovno zaključiti.
Za uporabo instituta neupravičene obogatitve je bistvena odsotnost pravnega temelja. Glede na to, da zaključkov, da bi sporna pogodba prenehala, sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta, tudi sicer pa zanje tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage, podlage za uporabo omenjenega insituta ni bilo.
Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, ni dovoljena.