Obdolženec se je v času poskusov vročanja obtožnice proti svoji volji nahajal na hrvaškem ozemlju in ga ni smel zapustiti, zato je pri
Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zadevi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče naredilo oceno begosumnosti.
Državna tožilka je na glavni obravnavi v celoti umaknila eno od dejanj iz obtožnega predloga. Če bi po obtožbi ne šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, bi bilo sodišče zaradi tožilkinega delnega umika obtožbe v tem delu dolžno izdati zavrnilno sodbo. Ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje o predmetu obtožbe odločilo z le eno sodbo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007233
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji
Sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu glede izreka odločbe o kazni, ker obsojencu ni izreklo pogojne obsodbe, saj je bila kazen zapora izrečena in odmerjena v okviru predpisane kazni za to kaznivo dejanje.
Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, Uredba Dublin III člen 3, 3-2, 13, 13-1, 17, 33.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Dublinska uredba - uredba Dublin III - Uredba Dublin II - razlogi za nepredajo - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje
Tožnik se je pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Bolgariji (podatki EURODAC), ki je tudi že odgovorila, da ga bo kot pristojna država članica obravnavala.
Ker pa je tožnik zatrjeval (in dokazoval) sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Bolgariji oziroma nečloveško in poniževalno ravnanje, bi se morala tožena stranka obrazloženo opredeliti do dokazov, ki jih je predložil, in odločiti v skladu s členom 3(2) Uredbe Dublin III oziroma v skladu s to določbo (ki je zavezujoča in ne gre za diskrecijsko pravico) ugotavljati odgovorno državo članico.
davek od dobička pravnih oseb - dovoljenja revizija – naložbeno življenjsko zavarovanje - upravičenec po zavarovalni polici - pravna oseba kot upravičenka - plačilo premij za življenjsko zavarovanje zaposlenega - izplačilo zavarovalne vsote - kompenzacija - nezakonitost pravnega posla ne vpliva na obdavčenje - dohodnina - boniteta
Odločitev o tem, ali je nastala obveznost plačila davka od dobička pravnih oseb od izplačane zavarovalne vsote za doživetje, je odvisna od ugotovitve, kdo je bil upravičenec do izplačila zavarovalne vsote ob doživetju. Če zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje svojega zaposlenega sklene pravna oseba, ki je obenem tudi upravičenka do izplačila zavarovalne vsote, je treba izplačano zavarovalno vsoto pri obračunu davka od dobička pravnih oseb obravnavati kot obdavčljivi prihodek, plačane zavarovalne premije pa kot odhodke, ki po takrat veljavnem 12. členu ZDDPO niso bili davčno priznani. Če pa zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje svojega zaposlenega sklene pravna oseba in je upravičenec do izplačila zavarovalne vsote njen zaposleni ali njegovi družinski člani, pa je treba plačani znesek premij obravnavati kot boniteto.
Z davčnega vidika je nepomembno, na kakšen način so bile terjatve poravnane. Dejstvo je, da so bile zavarovalne premije plačane, prav tako pa tudi zavarovalna vsota. Če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven, to ne vpliva na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in obstojijo. Glede na navedeno so v obravnavani zadevi pravno neupoštevni revizijski ugovori, da je bila kompenzacija, na podlagi katere je prišlo do davčno relevantnega izplačila zavarovalne vsote in plačila zavarovalnih premij, izvedena nezakonito.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 32. ZPP člen 343, 343/4, 352.
začasna odredba - pravni interes za pritožbo - pravnomočnost odločitve o glavni stvari
Ker se začasna odredba v upravnem sporu na podlagi 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, v obravnavanem primeru pa je bilo o tožničini tožbi že pravnomočno odločeno, tožnica za odločitev o pritožbi zoper sklep sodišča, s katerim je bila njena zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena, nima več pravnega interesa, saj si pravnega položaja, v nobenem primeru ne more več izboljšati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007212
URS člen 29. ZKP člen 18, 18/2, 149b, 150, 150/1-1, 154, 154/3, 307, 307/3, 371, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372. KZ člen 126, 126/5-2, 247, 248. KZ-1 člen 99, 99/10-2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - pogoji za sojenje v nenavzočnosti – odpoved pravici - dokazi - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - pogoji za uporabo ukrepa – utemeljen sum – nezakonit dokaz – informator policije - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - gospodarska dejavnost - nedovoljena korist - nadaljevano kaznivo dejanje
1. Sporočilo anonimnega informatorja z informacijo o obsojenčevi telefonski številki, pri čemer ni bila izkazana niti subjektivna zanesljivost avtorja niti objektivna zanesljivost obvestila, samo zase ne zadostuje za utemeljen sum (in s tem za izvajanje ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZK), zadostuje pa za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149b. člena ZKP, ki je bil pred izdajo izpodbijane odredbe tudi odrejen.
2. Da se izkaže zakonitost pridobitve dokazov zadostuje, da sodišče na podlagi drugih dokazov izključi možnost, da so bili dokazi pridobljeni na nezakonit način.
3. S tem, ko si je obsojenec neurgenten operativni poseg izgovoril prav na datum, na katerega je bil razpisan narok za glavno obravnavo se je pravici do sodelovanja na tem naroku odpovedal, razen če bi obramba izkazala, da izvedba posega na drug termin ne bi bila mogoča oziroma bi bila zvezana z nesorazmernimi težavami.
4. Zahteva po nedvoumni odpovedi pravici ne preprečuje, da izjavo o odpovedi v imenu obdolženca poda njegov zagovornik, vendar se mora sodišče tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.
5. Pojem „gospodarska dejavnost“ ni vezan na pooblastila storilca, temveč na gospodarsko dejavnost subjekta (organizacije). Pri tem pa ni odločilno, kakšne narave je prevladujoča oziroma temeljna dejavnost ali celo pravnoorganizacijska oblika subjekta; ključno je, ali ima gospodarsko naravo tista posamična dejavnost subjekta, pri kateri je prišlo do izvršitvenega ravnanja storilca.
6. Ni nujno, da ima oseba, ki je podkupnino prejela oziroma ji je bila obljubljena, tudi pooblastilo za sklenitev posla. Zadostuje, da ima v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na njegovo sklenitev.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZKZ člen 18, 19, 19/3, 25.
zaščitena kmetija - odobritev pravnega posla – prodaja kmetijskega zemljišča v sodnem izvršilnem postopku - dovoljenost revizije - jasno besedilo določb ZKZ - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Na revidentkino vprašanje je odgovor jasen že z branjem besedila zakonskih določb (18. člen, tretji odstavek 19. člena in 25. člen ZKZ), zato njeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, s tem pa uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
Glede na to, da je na revidentki ne samo trditveno, ampak tudi dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije, revidentka samo z navedbami, za katere ni predložila dokazov, dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic izpodbijanega akta ni izpolnila. Zato tudi izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.
ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/4. ZUP člen 222, 222/4, 255.
kulturnovarstveno soglasje - tožba zaradi molka organa - tožba na izdajo akta - tožba za presojo zakonitosti drugostopenjske odločbe izdane po pritožbi zaradi molka organa prve stopnje
Glede na določbi drugega in četrtega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določata procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, lahko stranka v upravnem sporu vloži tožbo zaradi molka prvostopenjskega organa in z njo zahteva izdajo prvostopenjskega akta samo, če je izdajo prvostopenjskega akta zahtevala, pa o njeni zahtevi ni odločil niti prvostopenjski organ niti o njeni pritožbi zaradi molka prvostopenjskega organa, vloženi po četrtem odstavku 222. člena ZUP, ni odločil drugostopenjski organ. V takem primeru gre namreč za molk organa. Če pa je drugostopenjski organ o pritožbi, vloženi po četrtem odstavku 222. člena ZUP odločil (kot je tudi v tem primeru), ne gre več za molk organa. Če je tako, lahko stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija le odločitev drugostopenjskega organa, kot to jasno določa četrti odstavek 28. člena ZUS-1. Ker stranka take tožbe ni vložila, je določitev o zavrženju njene pritožbe pravilna.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007228
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1. KZ-1 člen 286, 286/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - protispisnost - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - oviranje pravosodnih in drugih državnih organov
Za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ne more biti odločilno, ali je namen vplivanja na pričanje jasno izražen že v samih besedah, temveč je treba na takšen namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera, torej glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene.
Ob popolnem pomanjkanju podatkov, potrebnih za izvedbo rekonstrukcije dogodka, ni izkazana verjetnost, da bi bila izvedba tega dokaza lahko uspešna za ugotovitev ali je obsojenec lahko izvršil kaznivo dejanje.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih – nejasni razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Dejstvo, da so v določenih niansah razlike oziroma nepopolnosti v izpovedbah posameznih prič, ne more pomeniti, da sodba nima razlogov oziroma, da je med njimi tako nasprotje, da bi to lahko pomenilo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - obseg odškodnine - škoda, nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti - zamuda z izročitvijo nepremičnine - nepredvidljiva škoda - neupravičena pridobitev
Pritožbeno sodišče se je do celotnega procesnega gradiva, na katerega se sklicuje in ga citira revizija, opredelilo, ko se je odločilo za uporabo določbe prvega odstavka 243. člena OZ in ne (za revidenta ugodnejše) določbe drugega odstavka citiranega člena.
Ne drži revizijska teza, da sta toženca tožnikoma onemogočila pridobitev koristi. Ker ni ugotovljeno niti (abstraktno) prikrajšanje tožnikov, nesporno pa toženca tudi nista bila obogatena, je zahtevek tudi po tej podlagi pravilno zavrnjen.
ZPP člen 339, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - zavarovalnina
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je prvostopenjsko sodbo razveljavilo tako, da se ta razveljavitev, čeprav istega dejanskega stanja, tiče le dela tožbenega zahtevka, v tem primeru zahtevka za plačilo zavarovalnine.
Okoliščine očitanega kaznivega dejanja (obdolženec se je dalj časa in temeljito pripravljal in nato tudi izvršil rop, čeprav ga v takšno ravnanje ni vodila posebna premoženjska stiska) ne kažejo le na njegovo težo, pač pa dajejo oporo tudi za sklepanje o obdolženčevih osebnih lastnostih, zaradi katerih bi istovrstno kaznivo dejanje lahko ponovil.
LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS0017173
Ustava SRS (1974) člen 10, 5, 75. ZPN člen 6, 6/1, 6/2, 6/3. ZZ člen 62, 65. SZ člen 111. Ustavni amandma k Ustavi Socialistične republike Slovenije (SRS 1974) IX točka 27. Ustavni amandma k Ustavi Socialistične republike Slovenije (SRS 1974) XCII.
družbena lastnina - promet z nepremičninami v družbeni lastnini - ustavna ureditev SRS - lastninjenje - družbenopolitična organizacija - sindikati kot družbenopolitične organizacije - zavodi - društva - pravno nasledstvo - razpolaganje z družbeno lastnino - neodplačna pridobitev pravice uporabe - prenos pravice uporabe - druga civilnopravna oseba po ZPN - sindikat, ustanovljen po sprejemu amandmajev 9 in 92 k Ustavi SRS - pravni status sindikata pred sprejemom Ustave RS - omejitve neodplačnega razpolaganja z družbeno lastnino - neupravičena pridobitev - vrnitev kupnine - ničnost
Z amandmaji XCI - XCV
iz leta 1990
k Ustavi SRS je odpadla pravna podlaga za obstoj posebne vrste družbenih organizacij – družbenopolitičnih organizacij, s čimer je postala brezpredmetna tudi določba 75. člena Ustave SRS o sredstvih družbenopolitičnih organizacij. S tem je
prišlo tudi do ločitve sindikatov od političnih strank.
Zagotovljen je bil pluralizem ustanavljanja političnih strank in sindikatov.
Po sprejemu
Zakona o političnem združevanju iz leta 1989
je prišlo v Republiki Sloveniji do ustanavljanja
političnih organizacij kot civilnopravnih oseb
.
Med sindikatom kot družbenopolitično organizacijo in sindikatom, ki ga omenjata IX. in XCII. amandma, ni kontinuitete in ne more biti pravnega nasledstva, ker se je bistveno spremenila dejavnost in namen te organizacije. Ni dvoma, da sta vloga in pomen sindikata drugačna v sistemu delavskega samoupravljanja v gospodarstvu kot v tržnem gospodarstvu. Družbenopolitične organizacije so imele prav zaradi vezanosti na določeno družbeno ureditev specifičen položaj. Z Ustavnimi amandmaji iz leta 1989 k Ustavi SRS je bila v Sloveniji dana podlaga za industrijsko demokracijo in tržno gospodarstvo. Torej če so bili sindikati kot družbenopolitične organizacije pred
uveljavitvijo IX. in XCII. amandmaja iz let 1989-1990 k Ustavi SRS iz leta 1974 družbeno pravne osebe, jim je ta status najkasneje z navedenimi amandmaji prenehal.