Glede drugega območja varstva pred hrupom, v katerega sta nižji sodišči uvrstili nepremičnino tožnikov, uredba določa, da razvrstitev posameznih območij v to območje določi minister, pristojen za okolje, na podlagi pobude občine, če iz dokumentacije, priložene k pobudi, sledi, da so izpolnjene zahteve varstva pred hrupom, ki v skladu s to uredbo veljajo za takšno območje varstva pred hrupom. Ker občina po ugotovitvah nižjih sodišč očitno svojim obveznostim ni zadostila, je sporno vprašanje, skladno z določbami pravdnega postopka kot predhodno vprašanje rešilo sodišče (13. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Prepoved reformatio in peius velja torej samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.

Revizijsko sodišče je pri odmeri odškodnin upoštevalo neposredno bližino hiše od ceste, relevantno obdobje preobremenitve s hrupom, intenzivnosti imisij in okoliščine posameznega oškodovanca ter okvire prisojenih odškodnin v sodni praksi v podobnih primerih.