spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - delovni spor - odškodninski spor - fizična oseba kot tožena stranka
Tožnica je zaposlena na Osnovni šoli A., vendar tožbe ni vložila zoper svojega delodajalca. Vložila jo je zoper fizično osebo. Dejstvo, da je tožena stranka ravnateljica Osnovne šole A., torej zastopnik delodajalca, ne pomeni, da je delodajalec tudi tožena stranka.
zahteva za varstvo zakonitosti - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - poslovodja - zastopnik družbe - smrt poslovodje - družbena pogodba - določitev poslovodje v družbeni pogodbi - sprememba družbene pogodbe - pogoji za imenovanje poslovodje - volja družbenikov - sprejem sklepa z večino glasov družbenikov - vpis v sodni register - vpis zastopnika družbe v sodni register
Čeprav je bila volja družbenikov, da že v Družbeni pogodbi imenujejo poslovodstvo oziroma zastopnike družbe, pa navedeno ne pomeni, da je bila s tem izključena možnost imenovanja zastopnika po poti, ki jo predvideva ZGD-1, tudi za primer, ko zastopnik družbe svoje funkcije več ne more opravljati. Iz Družbene pogodbe kaj takšnega ne izhaja. Treba je namreč ločevati dve situaciji. Ko pride do imenovanja novega poslovodje zaradi odpoklica prejšnjega, ki je določen v družbeni pogodbi, je treba sklep o imenovanju sprejeti z večino, ki je potrebna za spremembo družbene pogodbe (tri četrtinska večina vseh družbenikov). Zastopnika, imenovanega z družbeno pogodbo, je namreč mogoče odpoklicati oziroma zamenjati le na način, na katerega je bil imenovan. Drugačen pa je primer, ko zastopnik družbe, imenovan z družbeno pogodbo, umre. Funkcije poslovodje tako oseba, ki je določena v družbeni pogodbi, ne more več opravljati; zato imajo (če iz družbene pogodbe ne izhaja drugače) družbeniki možnost, da novega zastopnika družbe imenujejo na način, ki ga predvideva ZGD-1, to je z navadno večino na skupščini (507. člen ZGD-1 in drugi odstavek 510. člena ZGD-1).
ZPIZ-1 člen 390, 397, 446. ZPIZ člen 124. ZUP člen 138.
nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - pravica po ZPIZ/92 - vezanost na tožbeni zahtevek - predmet odločanja v upravnem postopku
Ker je tožnica izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.
ZIL-1 člen 44, 44/1-b. ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje ni izkazano – že rešeno vprašanje – odstop od prakse ni izkazan - industrijska lastnina – blagovna znamka - podobnost znamk - kombinirani znaki - prevladujoč element - zelo hude posledice za stranko niso izkazane in konkretizirane
Vrhovno sodišče je, upoštevajoč tudi argumentacijsko moč odločb Sodišča Evropske unije, že v večih odločbah (nekatere so se nanašale tudi na kombinirane znamke) zavzelo stališče, kaj mora obsegati primerjava znamk: presojo vidne, slušne in pomenske podobnosti zadevnih znakov, zlasti presojo njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov (to je dominantnih delov), pri čemer je odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku.
Že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča je, da je praviloma besedni del znaka tisti element, ki je prevladujoč. To pa pomeni, da ni izključena možnost, da je lahko prevladujoč element slikovni del.
Obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Delodajalec povzročitelja prometne nesreče tako lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Povzročitelj prometne nesreče ter njegov delodajalec pa po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru vtoževane škode nista mogla pričakovati. Da je bil neposredni oškodovanec družbenik enoosebne d. o. o. ter hkrati njen direktor in edini zaposleni, ni objektivno predvidljivo dejstvo, zaradi česar škoda, ki naj bi tožeči stranki kot pravni osebi nastala v obliki izgubljenega dobička, ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka. Zato tudi škoda, ki je tožeči stranki nastala v obliki izgubljenega dobička, ni škoda, ki bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim dejanjem povzročitelja prometne nesreče in s tem njegovega delodajalca.
Ker naročnica morebitnih napak ni grajala v zakonskem roku, je treba šteti, da je bilo delo opravljeno brez napak. Zato v takšnem primeru izrecna potrditev del ni bila nujna za nastop obveznosti naročnice izvršiti plačilo.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - plačilo razlike plače - pomembno pravno vprašanje
Eden od pogojev za dopustitev revizije je, da je od odgovora na pravno vprašanje, glede katerega se predlaga dopustitev revizije, odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 2, 6, 7, 19, 19/2-c, 19/3, 19/4, 23. ZPP člen 230, 318.
dopuščena revizija - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje sodnega pisanja v državo članico eu - potrdilo organa za sprejem o vročitvi oziroma dostavi - potrdilo o prejemu na standardnem obrazcu - mednarodna vročilnica - javna listina - fikcija vročitve - vrnitev v prejšnje stanje
Vsebina standardiziranega obrazca potrdila o prejemu iz Priloge I Uredbe (ES) št. 1393/2007 je identična vsebini mednarodne povratnice (datum prejema, kraj, podpis in/ali žig). Mednarodna povratnica je vročilnica, opremljena z datumom prejema, krajem in uradnim žigom organa za sprejem in kot javna listina (prvi odstavek 230. člena ZPP) dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (prejem sodnega pisarna s strani organa za sprejem).
Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000, ob določanju tako stroge fikcije vročitve (tretji odstavek 19. člena), v četrtem odstavku 19. člena predvideva tudi toženčevo možnost vrnitve v prejšnje stanje. Republika Slovenija je po podatkih Evropskega pravosodnega atlasa Evropski komisiji v skladu s 23. členom Uredbe sporočila, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko poda v roku enega leta po datumu izdaje sodbe.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je viške ur, ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa presegajo izravnavo v referenčnem obdobju šestih mesecev in se štejejo kot nadure, delodajalec na zahtevo delavca dolžan obračunati in izplačati kot nadure, ali pa lahko v naslednjem referenčnem obdobju delavcu enostransko odredi njihovo koriščenje (kot proste ure) in ali je tudi v tem primeru delavec, ki je te ure izkoristil, upravičen do plačila nadur.
mednarodni cestni prevoz - povrnitev premoženjske škode - izguba tovora - tatvina - ovire pri prevozu - navodila pošiljatelja - skrbnost prevoznika - pravni standard - oprostitev odgovornosti - odgovornost prevoznika za delavce
Merilo za presojo, ali je bil določen vzrok pričakovan oziroma ali je bilo določen dogodek mogoče preprečiti ali odvrniti, je ustrezna skrbnost prevoznika, glede na vse okoliščine primera. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Prevoznik je lahko oproščen odgovornosti za dogodek, ki ga s skrajno, glede na okoliščine konkretnega primera, potrebno in pokazano skrbnostjo ter z vsemi razumnimi in stroki primernimi ukrepi ni mogel odvrniti, niti ni mogel preprečiti njegovih posledic. Kakšna skrbnost je potrebna za izognitev tatvinam, je v pri vrsti odvisno od verjetnosti, da bo do tatvine prišlo.
Standardu skrajne skrbnosti ne ustreza niti, da prevoznik o oviri ni obvestil pošiljatelja in ga zaprosila za ustrezna navodila.
Glede na to, da je tožena stranka za kršitev pravil pravdnega postopka izvedela šele z vročitvijo sodbe, te kršitve ni mogla uveljavljati prej kot v pritožbi zoper sodbo.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS3006560
ZPP člen 367a.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - javni uslužbenci - premestitev - obrazloženost sklepa o premestitvi - nezakonitost sklepa o premestitvi
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je neobrazloženost oziroma premajhna obrazloženost sklepa o premestitvi že sama po sebi razlog za nezakonitost takšnega sklepa.
dopuščena revizija - obravnava pred sodiščem druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odprava procesnih kršitev - sodba presenečenja
Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP
praviloma dolžno razpisati pritožbeno obravnavo, kadar meni, da lahko procesne kršitve odpravi sámo, torej namesto sodišča prve stopnje. Le izjemoma je namreč, upoštevaje načelo pospešitve, gospodarnosti in smotrnosti vodenja postopka, določene procesne kršitve glede na njihovo naravo mogoče odpraviti na drugi stopnji brez obravnave, če pri tem niso kršene pravice pravdnih strank.
starostna pokojnina - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je bil v v spornih obdobjih pri toženi stranki obvezno zavarovan kot samozaposlena oseba v smislu določb prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ker za ti obdobji kot s.p. ni imel plačanih prispevkov, ju na podlagi 191. člena ZPIZ-1 tako tožena stranka kot sodišče utemeljeno nista upoštevali med obdobji zavarovanja, ki so bila pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
ZDR člen 65, 82, 86, 88. ZDR-1 člen 118. ZPP člen 286.
pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - meje sodne presoje - dokazno breme - prekluzija - sodna razveza pogodbe - priznanje delovnega razmerja za krajši delovni čas pri dveh delodajalcih
Ob tem, da je tožnica izrecno nasprotovala obstoju razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katerega se je v odpovedi sklicevala tožena stranka, je bilo dokazno breme glede obstoja tega razloga na strani tožene stranke. Tožena stranka navedb v zvezi s tem ni podala pravočasno (niti predlagala ustreznih dokazov), zaradi česar je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo določbo 286. člena ZPP, oziroma bi prav v nasprotnem primeru prišlo do kršitve te zakonske določbe.
Iz določbe 118. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi morala tožnica podati ustrezen tožbeni zahtevek za sodno razvezo, saj bi predlog za razvezo lahko podala tudi tožena stranka (kar pa je tudi storila), sodišče pa bi lahko (ob ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče) odločilo o sodni razvezi in denarnem povračilu.
V zvezi z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 20. 2. 2011 do 18. 1. 2012 in nato šele od 1. 8. 2012 do 10. 9. 2013, ne pa v vmesnem obdobju, je utemeljena revizija tožnice, saj je bilo ugotovljeno tudi, da je bila tožnica od 19. 1. 2012 do 31. 7. 2012 zaposlena pri drugem delodajalcu, vendar le za krajši delovni čas, 20 ur tedensko. V takšnem primeru ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri dveh delodajalcih.
ZDR člen 110, 111. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - krivda - huda malomarnost - pogoj za izredno odpoved - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - izguba zaupanja
Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnica v danih okoliščinah storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca, s takšno presojo pa soglaša tudi revizijsko sodišče.
Ob koncu prvega tromesečja 2013 so bili rezultati neugodni in tudi prognoza je bila slaba, zaradi česar je tožena stranka dejansko in ne samo navidezno spremenila organizacijo dela ter zmanjšala število zaposlenih. Kasnejši dogodki, ko je 31. 5. 2013, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugega revizorja informacijskih sistemov, tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi pododdelka, obstoj odpovednega razloga samo potrjujejo.
Zaposlitev delavca v eni od povezanih družb samo po sebi ne pomeni zlorabe instituta odpovedi iz poslovnega razloga.
Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za to, da bi moral preizkus, ali je delo dveh revizorjev še potrebno, zajeti daljše časovno obdobje, ker naj bi v določenem obdobju res bilo manj dela, da pa se to nadomesti že v naslednjem obdobju. Tožena stranka je namreč imela pravico, da se je že po krajšem obdobju slabših poslovnih rezultatov in slabi prognozi odločila za spremembe in zmanjšanje števila zaposlenih. Da bi se razmere po tem izboljšale in da bi se znova izkazala potreba po zaposlitvi, ni bilo ugotovljeno, zato tudi s tega vidika zlorabe ni zaznati.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - poneverba - rok za odpoved - začetek teka roka
Ker je protipravna prilastitev denarja bistveni element kaznivega dejanja poneverbe, kot elementa kršitve iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, je tožena stranka v dvomu na podlagi tožničinega zagovora utemeljeno preverjala obstoj v odpovedi navedenega razloga za izredno odpoved z dodatno pribavo pisnih izjav dveh najemnikov o tem, ali sta tožnici res plačevala najemnino v gotovini. Tako sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, upoštevaje, da je pričel 30 dnevni subjektivni rok za odpoved teči po pribavi zadnje pisne izjave najemnika o neevidentiranem gotovinskem plačevanju najemnine tožnici dne 20. 3. 2012, saj je bila po ugotovitvah sodišča ta izjava pomembna za ugotovitev razloga za sporno odpoved.
pravica do invalidske pokojnine - pravica do varstvenega dodatka - izdaja nove odločbe - poseg v pravnomočno urejeno razmerje - pravnomočnost - časovne meje pravnomočnosti
Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo.
Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po 23. 1. 1991. Navedeno pomeni, da tožnik ni ponovno vstopil v zavarovanje po izdaji odločbe o odmeri, temveč pred tem. Zato tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.
Druge pravne podlage za izdajo spornih odločb tožena stranka ne zatrjuje, niti je ZPIZ-1 ne vsebuje. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka šele v letu 2011 zvedela za tožnikovo zavarovanje, ki je v času izdaje odločbe o odmeri invalidske pokojnine in varstvenega dodatka ter izplačevanju že obstajalo, bi tožena stranka lahko posegla v tožnikovi pravnomočni odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991 le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.