Bistvo v tem individualnem delovnem sporu je, kako se razlaga dopolnilno odločbo št. U-I-8/24, s katero je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe št. U-I-772/21,1 kar predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače tožnice kot sodnice. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 51. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju od 3. 1. 2024 do konca avgusta 2024. Za uporabo načina izvršitve iz dopolnilne odločbe U-I-8/24 zato ni odločilna vrednost 50. plačnega razreda, kot se zavzema toženka, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Način izvršitve dopolnilne odločbe namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Predhodni postopek pri državnem odvetništvu je procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi: če ni sprožen, se tožba zavrže. S tem postopkom se želi zmanjšati število sodnih sporov, prihraniti denar in čas strankam ter razbremeniti delo sodišč in državnih organov. Nikakor pa ni njegov namen, da bi se državno odvetništvo sililo v sklepanje sodnih poravnav, oz. da bi na nadaljnji postopek kakorkoli vplivalo, če je po mnenju stranke premalo aktivno pri dogovarjanju o možnih izvensodnih rešitvah. Če državno odvetništvo oceni, da zahtevek ni utemeljen, se pač ne bo poravnavalo, ampak bo postopek zaključilo - posledica česar pa bo, da bo stranka zoper državo lahko vložila tožbo.
V skladu s 113.a členom ZS lahko sodišče v primeru, ko je odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, postopek pa ob smiselni uporabi določb ZPP o prekinitvi postopka, prekine do prejema predhodne odločbe. Dotlej sme opravljati samo tista procesna dejanja in sprejemati samo tiste odločitve, ki ne dopuščajo nobenega odlašanja in niso vezana na vprašanja, ki se tičejo predhodnega odločanja, ali ne urejajo pravnega razmerja dokončno.
Ker sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, postavilo pa ga je že Vrhovno sodišče, s tem da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člena ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Ker ni bil podan že element protipravnosti ravnanja v pomenu 26. člena URS oziroma 131. člena OZ, že takšna ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkov o neobstoju predpostavke protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa razloge in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.
Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka.
V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa.
ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pridobila lastninsko pravico, torej je gradila na svojem, zato uporaba 48. člena SPZ ne pride v poštev.