Upoštevajoč dejanski ugotovitvi, da zamude z izročitvijo stanovanja niso povzročile spremembe, ki so bile opravljene na željo tožnikov, in da je šlo pri podpisu zaprosila za soglasje za dogovor med tožnikoma (kupcema) in izvajalcem sprememb na stanovanju (ne pa prodajalcem) o spremembi roka izročitve stanovanja, napotujeta na sklep, da je položaj enak, kot da tožnika (kupca) sploh ne bi naročila sprememb v stanovanju. Za odločitev je pomembno le, kaj sta se pravdni stranki glede roka izročitve stanovanja dogovorili v prodajni pogodbi. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnikoma stanovanje izročil šele 29. 4. 2005, skrajni rok za izročitev pa je bil 15. 3. 2005, je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženec dolžan tožnikoma plačati pogodbeno kazen, materialnopravno pravilen.
Če bi šlo za linearni izračun zavarovalnine, navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna oziroma smiselna in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti.
Tožnik lahko, tudi po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, vse do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Logična posledica tega procesnega pravila je, da lahko tožnik ob spremembi tožbe tudi navaja nova dejstva s katerimi spremenjeno tožbo utemeljuje. Z razlago, da tožeča stranka lahko spremenjeno tožbo utemeljuje z novimi dejstvi le, če je bila tožba spremenjena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, bi dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave izgubila smisel.
V obravnavanem primeru ni šlo za informativne dokaze, katerih izvedba bi šele podala trditve glede spornih vlaganj, temveč je izvedba dokazov omogočila konkretizacijo dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval.