Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Republiki Kazahstan, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede prvega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor na to vprašanje bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Republiki Kazahstan, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda tako po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Dopuščeni reviziji morata biti priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (drugi odstavek 373. člena ZPP). Ker predlog za dopustitev revizije ni bil priložen revizija ni popolna.
Lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova. V tem razmerju gre za lastninsko pravico, ki uživa posebno varstvo že po 33. členu Ustave. Odraz njenega varstva je tudi ureditev v drugem odstavku 95. člena SPZ, ki dolžnosti plačila uporabe stvari odvezuje zgolj dobrovernega lastniškega posestnika. Z uporabo razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju (a contrario) to pomeni, da je nedobroverni posestnik lastniku dolžan povrniti korist, ki jo je prejel, ne da bi moral lastnik posebej utemeljevati svoje prikrajšanje.
Dopuščeno vprašanje zadeva razmerje med podlago (razlogom) pogodbene obveznosti (39. člen OZ) in motivi (ter cilji), ki vodijo pogodbene stranke k sklenitvi pogodbe. Po določbi prvega odstavka 40. člena OZ nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Podlaga pogodbene obveznosti je neposredni razlog za prevzem obveznosti, ki ga je treba v primeru poroštvene pogodbe iskati v razmerju med porokom in dolžnikom, in ne more vplivati na veljavnost poroštvene pogodbe, sklenjene med porokom in upnikom. Nadaljnji, bolj oddaljeni subjektivni motivi ali cilji, pa presegajo okvir podlage in sodijo v okvir motivov, ki praviloma ne vplivajo na veljavnost pogodbe, pa čeprav gre za skupne motive poroka in upnika. Le če bi šlo za nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na odločitev kakšnega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, bi bila pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ). Nič takega pa ni bilo zatrjevanega v tej zadevi.
Načelo neposrednosti terja, da sodišče (senat ali sodnik posameznik) s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in da nato isto sodišče (senat ali sodnik posameznik) na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in sprejme odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost ne izoblikuje le po izrečenih besedah, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. V procesni situaciji, v kateri bi npr. o odločilnem dejstvu izpovedovali le dve priči, drugih dokazov pa ne bi bilo (npr. listinskih dokazov kot t.i. „best evidence“), bi ocena verodostojnosti obeh prič neizogibno temeljila tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje. V takem primeru zato odločitev drugega sodnika (praviloma) ne bi smela temeljiti le na zapisnikih o izpovedbah obeh prič.
Iz sodne prakse SEU je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer:
a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;
b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;
c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13; in
č) zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.